četrtek, 14. februar 2019

Avantura v malem


Dan kot eden tistih dni, ko si nekako predstavljaš, da se ne bo nič kaj posebnega zgodilo. Tisti dan, ko si obuješ superge, si oprtaš mali tekaški nahrbtnik in se odpraviš malo potečt ter ob tem raziskovati okolico. Tisti dan, ko misliš, da se ne bo nič zgodilo.

Ampak....

Ampak....

Avto sem pustil na prelazu Drnulk nad Čepovanom, malce pred zaporo ceste. Dan je bil sončen, nič vetroven, a vseeno malce hladen, kot se za primorski februarski dan spodobi. Pot me je vodila po makadamski cesti navzdol v smeri doline Trebušice. Koraki so se seštevali, metri so prešli v kilometre in telo se je segrelo do te mere, da sem pospravil vetrovko v nahrbtnik. S seboj sem imel zemljevid, saj je bil namen poleg malce tekaškega treninga, si tudi ogledati okolico. Klanec za dol ni prestrm in se zložno spušča, kdaj pa kdaj tudi dvigne, a po večini gre navzdol. V družbi dreves, žuborenja Trebušice in sonca, je čas mineval hitreje. Opazil sem tudi, da je tam že hodila človeška noga. A ne po cesti in infrastrukturi, pač pa po količini odpadkov in smeti v majhnih grapah. Pred seboj sem imel le pot oziroma cesto in razglede na severno steno Govc, ki se kot strma pregrada dviga nad dolino in simulira pravo alpsko ostenje. Še s snegom odete stene, v senci in hladu se ne bi branili nobeni alpski vršaci, a se stena vseeno konča na višini nekaj čez 1000 metrov. Ne, nisem se podal gor, ker nisem imel ne primerne opreme, niti ne poznam stene. V takem impozantnem okolju duša odplava po svoje in se ustavi le kdo ve kje.

Severno ostenje Govc

Moja pot se je začasno ustavila na razpotju, kateri vodi ali nazaj v dolino ali proti Gorenji trebuši in naprej v Idrijo. Obrnil sem se vzdolž doline in se po asfaltni cesti prepustil korakom, da so šli svojo pot. Nazaj grede sem se malce bolj ustavljal, saj je moje oko opazilo Mckovo grapo in njene slapove. Že tja grede se videl, da se tam vali voda navzdol čez skale. Malce sem se ustavil, da se razgledam prvega slapu, saj je pot naprej v slabem stanju in mi ni nič dišalo iti po njej. A tja se še sigurno vrnem. Malo naprej od slapu stoji majhen mostiček čez Trebušico imenovan Podkobliški most. Ni most, pač pa mostiček, ki sem ga prečil, a le ko sem iz strani uvidel kako tanek je na vrhu, se ne bi upal gor skakati in ga preveč obremenjevati. Tam sem še potopil roko v vodo, da vidim kake temperature je voda in priznam, da ravno gol se ne bi vrgel notri. 

Podkobliški most

Še malo naprej od te znamenitosti sem se pri Krtu odpravil čez Trebušico in jo mimo ribogojnice mahnil po potki proti zgornji cesti, po kateri sem prišel dol. Tam pa se je vse začelo. Kaj kmalu se je potka zožila saj je bilo videti, da tam ni nekaj velikega obiska. Najprej me je pričakalo malo blatne podlage, a jo je bilo malo in ni predstavljala velikih težav. Kaj kmalu se je začelo še trnje čez, pod in mimo katerega sem moral iti. Ravno v tem trnju me je zmotil kratek globok glas in šumenje listja, ki ga je povzročil se mi zdi da gams. Nekaj velikega in rjavega se je splašilo in oddirjalo po klancu navzdol, jaz pa s utripom ali dva več, po klancu navzgor. Potka je strma, a kratka in sem kmalu prišel ven iz gozda, na odprto, na travnik. Na travniku se pot položi in sem malo pospešil korak, da bom čim prej gor. Kar naenkrat se nad travnikom pojavi pes, ki začne divje lajati, a temu sledijo še več laježev. Ni minilo pol minute, ko je bilo nad menoj približno 6 psov, ki so vsi, seveda neuigrano lajali name. Priznam, da občutek je bil vse prej kot pomirjen in v glavi se je oglašal glas, ki je pravil: 'U jebemti, u jemebti!'. A ko se mi je prvi pes približal, je bilo videti, da je radoveden in sem ga poklical k sebi. Takrat pa se je spremenil iz laježa v čudne poglede. Temu je sledilo še nekaj psov in sem bil takoj obdan s krdelom radovednih psov, ki so vsak po svoje rinili svoje glave k meni in prosili za čohanje. Sem jim ustregel in se z njimi obdan odpravil do prve hiše, kjer me je pričakal njihov gospodar. Malce sva pokramljala o tem in onem, nakar sem se odpravil naprej po klancu in lepši cesti do ceste, po kateri sem že hodil. Na križišču za slovo srečam še eno marginalno črno svinjo. Debelo črno domačo svinjo. Od tam sem imel do ponovnega razpotje le še skok.

Čisto prava domača svinja


Pot me je zopet vodila navzgor, kjer opazujem skalne stolpe, ki kot stražarji doline nemo strmijo predse in čuvajo zgodbe marsikaterih ljudi, ki so tam bili. Da jim še mojo zaupam, sem nekako našel grapo, ki seka dolino in je bližnjica do vrha. Grapa ni tako strma, se začne pri plezališču Drnulk, a je naložena z podrtim drevjem in listjem. Nekako jo prehodim in sem že malo pod prelazom, kjer me v že v senci čaka moj avto.

GPS-a in ostalih tehnoloških zadev nisem potreboval pri moji turci. Le zemljevid in za vsak slučaj še kompas sem vzel s seboj. Pot sem po večini pretekel, saj strmina to dopušča. Če bi jo prehodil, mi mi vzela kar dobršen del dneva. Še lepša bi bila s gorskim kolesom, a to ob drugi priliki. Toplo priporočam obisk vsem željnim odkrivanja novih krajev, čudovite narave in skritih kotičkov.

Avantura v malem bi se lahko reklo.

Do naslednjič.

torek, 5. februar 2019

Življenje v ravnotežju

Vse življenje, vse vesolje in vsa bitja težijo oziroma strmijo k ravnotežju. Tistemu pravemu ravnovesju, jing in jang ali kaj podobnega. Ampak, jaz nisem filozof, ne po izobrazbi, ne po statusu, pač pa nekdo, ki je bolj aktiven v svojem prostem času. Vseeno pa bo danes govora o ravnotežju. Sicer ne o življenjskemu ravnotežju, pač pa o ravnotežnih ploščah. Pa naj še kdo reče, da filozofija in šport ne gresta skupaj.

Na ravnotežne plošče večinoma pomislimo, ko gre za fizioterapije in okrevanje po poškodbah, ter na profesionalne športnike, katerih ravnotežje je zelo pomembno. Da bi v vsakdanjem življenju (ne v fitnes centru) stopili na ravnotežno ploščo, pa niti ne pomislimo. 
Kaj sploh to čudo je? To je kakršna koli podlaga, ki nas sili, da s pomočjo telesa in naše propriocepcije izravnavamo naš položaj. Se sliši zapleteno. Za primer vzemimo otroško gugalnico. Če sta oba otroka isto težka in isto oddaljena od središča osi, bosta v ravnotežju. Če en parameter spremenimo (damo težjega otroka gor), porušimo ravnotežje zato se morata truditi, da se lahko naprej gungata. Isto je s stanjem na ravnotežni deski. Seveda to ni nič drugega kot fizika. V nadaljevanju bom predstavil nekaj osnovnih modelov iz katerih so potem različne izvedbe. Kar se materiala tiče, pa je različno; od lesenih, kovinskih plastičnih, pa do kombinacij, odvisno od proizvajalca.


                                Bipolarno       360 stopinj 
Pritrjena os           Rocker             Wobble 
Posamična os       Rock roller      Sphere and ring


Posamezni modeli so omenjeni v angleščini. Jebiga, nisem našel slovenskih imen, a skozi opise boste že vedeli za kaj se gre.

Rocker

Model rocker je navadna pravokotna deska, s pritrjeno, valjasto osjo. Gibanje pri tem modelu je le levo in desno oziroma "guganje" ter ponuja najlažje gibanje med vsemi. Uporablja se ga pri začetnikih pri fizioterapiji, pri starejših ali otrocih kot tudi za začetnike, kateri bi izvajali različne vaje. Ker je os pritrjena, ponuja samo "guncanje" levo in desno oziroma gor in dol, zatorej je tudi model bipolaren.

Rocker


Rock rolller

Ta model ponuja nekaj več spretnosti kot model poprej, saj je pri temu os neodvisna od podlage in se giblje levo desno. To pomeni pravokotno desko in spodaj valjasto os. Večina modelov je z je z valjasto osjo, nekateri modeli pa imajo konce osi zaobljeno, kar ponuja še malce več svobode pri gibanju. Odlična izbira za skejtarje, deskarje in podobne športnike.

Rock roller


Wobble

Najbolj priljubljen model je wobble, kar pomeni tresoč, saj ponuja veliko svobodo gibanja. Tu je podlaga okrogla s osjo pritrjeno na sredino podlage. Os je cilindrične oblike, zavisi pa od velikosti ploskve. Manjša je ploskev na podlagi, težje je in obratno. Primerna je za malce naprednejše uporabnike kot tudi za tiste, ki bi radi pobegnili od doma in se zaposlili v cirkusu kot žongler na neravni podlagi.

Wobble


Sphere and ring

Najtežji med vsemi modeli. Okrogla podlaga, pod njo pa je obroč, kateri zadržuje okroglo os, ki se giblje prosto. Nejasno? Na spodnji sliki je morda bolj jasno. Model je primeren za resne uporabnike, ki jim ravnotežje pomeni največ. Surferji, smučarji in podobni si s tem pripomočkom otežujejo treninge.

Sphere and ring


Če še ne uporabljate ravnotežne plošče katerega koli modela ravnotežnih desk, toplo priporočam. Zlasti tistim, ki ste v preteklosti imeli probleme z gležnji, koleni in kolki. Začnemo z najlažjim modelom in postopoma gremo navzgor. Že samo s stanjem na ravnotežni deski, si krepimo vezi, ki držijo sklepe skupaj. Zamisli si tek po kamnih in koreninah. Brez močnih vezi v gležnjih, je zvin kaj hitro tu. Če imamo utrjene vezi in si vseeno zvijemo gleženj, pa je okrevanje hitrejše.


Z ravnotežno desko, pa si lahko popestrimo trening. Z izvajanjem počepov, sklecov in podobnih vaj, si obenem krepimo jedro telesa, saj mora uravnavati naše telo v idealni poziciji. Internet in stric google je poln idej. Še bolje pa je vprašati fitnes trenerja, ki ima nekaj prakse s tem.



Do naslednjič