Avantura v malem

Dan kot eden tistih dni, ko si nekako predstavljaš, da se ne bo nič kaj posebnega zgodilo. Tisti dan, ko si obuješ superge, si oprtaš mali tekaški nahrbtnik in se odpraviš malo potečt ter ob tem raziskovati okolico. Tisti dan, ko misliš, da se ne bo nič zgodilo.

Ampak....

Ampak....

Avto sem pustil na prelazu Drnulk nad Čepovanom, malce pred zaporo ceste. Dan je bil sončen, nič vetroven, a vseeno malce hladen, kot se za primorski februarski dan spodobi. Pot me je vodila po makadamski cesti navzdol v smeri doline Trebušice. Koraki so se seštevali, metri so prešli v kilometre in telo se je segrelo do te mere, da sem pospravil vetrovko v nahrbtnik. S seboj sem imel zemljevid, saj je bil namen poleg malce tekaškega treninga, si tudi ogledati okolico. Klanec za dol ni prestrm in se zložno spušča, kdaj pa kdaj tudi dvigne, a po večini gre navzdol. V družbi dreves, žuborenja Trebušice in sonca, je čas mineval hitreje. Opazil sem tudi, da je tam že hodila človeška noga. A ne po cesti in infrastrukturi, pač pa po količini odpadkov in smeti v majhnih grapah. Pred seboj sem imel le pot oziroma cesto in razglede na severno steno Govc, ki se kot strma pregrada dviga nad dolino in simulira pravo alpsko ostenje. Še s snegom odete stene, v senci in hladu se ne bi branili nobeni alpski vršaci, a se stena vseeno konča na višini nekaj čez 1000 metrov. Ne, nisem se podal gor, ker nisem imel ne primerne opreme, niti ne poznam stene. V takem impozantnem okolju duša odplava po svoje in se ustavi le kdo ve kje.

Severno ostenje Govc

Moja pot se je začasno ustavila na razpotju, kateri vodi ali nazaj v dolino ali proti Gorenji trebuši in naprej v Idrijo. Obrnil sem se vzdolž doline in se po asfaltni cesti prepustil korakom, da so šli svojo pot. Nazaj grede sem se malce bolj ustavljal, saj je moje oko opazilo Mckovo grapo in njene slapove. Že tja grede se videl, da se tam vali voda navzdol čez skale. Malce sem se ustavil, da se razgledam prvega slapu, saj je pot naprej v slabem stanju in mi ni nič dišalo iti po njej. A tja se še sigurno vrnem. Malo naprej od slapu stoji majhen mostiček čez Trebušico imenovan Podkobliški most. Ni most, pač pa mostiček, ki sem ga prečil, a le ko sem iz strani uvidel kako tanek je na vrhu, se ne bi upal gor skakati in ga preveč obremenjevati. Tam sem še potopil roko v vodo, da vidim kake temperature je voda in priznam, da ravno gol se ne bi vrgel notri. 

Podkobliški most

Še malo naprej od te znamenitosti sem se pri Krtu odpravil čez Trebušico in jo mimo ribogojnice mahnil po potki proti zgornji cesti, po kateri sem prišel dol. Tam pa se je vse začelo. Kaj kmalu se je potka zožila saj je bilo videti, da tam ni nekaj velikega obiska. Najprej me je pričakalo malo blatne podlage, a jo je bilo malo in ni predstavljala velikih težav. Kaj kmalu se je začelo še trnje čez, pod in mimo katerega sem moral iti. Ravno v tem trnju me je zmotil kratek globok glas in šumenje listja, ki ga je povzročil se mi zdi da gams. Nekaj velikega in rjavega se je splašilo in oddirjalo po klancu navzdol, jaz pa s utripom ali dva več, po klancu navzgor. Potka je strma, a kratka in sem kmalu prišel ven iz gozda, na odprto, na travnik. Na travniku se pot položi in sem malo pospešil korak, da bom čim prej gor. Kar naenkrat se nad travnikom pojavi pes, ki začne divje lajati, a temu sledijo še več laježev. Ni minilo pol minute, ko je bilo nad menoj približno 6 psov, ki so vsi, seveda neuigrano lajali name. Priznam, da občutek je bil vse prej kot pomirjen in v glavi se je oglašal glas, ki je pravil: 'U jebemti, u jemebti!'. A ko se mi je prvi pes približal, je bilo videti, da je radoveden in sem ga poklical k sebi. Takrat pa se je spremenil iz laježa v čudne poglede. Temu je sledilo še nekaj psov in sem bil takoj obdan s krdelom radovednih psov, ki so vsak po svoje rinili svoje glave k meni in prosili za čohanje. Sem jim ustregel in se z njimi obdan odpravil do prve hiše, kjer me je pričakal njihov gospodar. Malce sva pokramljala o tem in onem, nakar sem se odpravil naprej po klancu in lepši cesti do ceste, po kateri sem že hodil. Na križišču za slovo srečam še eno marginalno črno svinjo. Debelo črno domačo svinjo. Od tam sem imel do ponovnega razpotje le še skok.

Čisto prava domača svinja

Pot me je zopet vodila navzgor, kjer opazujem skalne stolpe, ki kot stražarji doline nemo strmijo predse in čuvajo zgodbe marsikaterih ljudi, ki so tam bili. Da jim še mojo zaupam, sem nekako našel grapo, ki seka dolino in je bližnjica do vrha. Grapa ni tako strma, se začne pri plezališču Drnulk, a je naložena z podrtim drevjem in listjem. Nekako jo prehodim in sem že malo pod prelazom, kjer me v že v senci čaka moj avto.

GPS-a in ostalih tehnoloških zadev nisem potreboval pri moji turci. Le zemljevid in za vsak slučaj še kompas sem vzel s seboj. Pot sem po večini pretekel, saj strmina to dopušča. Če bi jo prehodil, mi mi vzela kar dobršen del dneva. Še lepša bi bila s gorskim kolesom, a to ob drugi priliki. Toplo priporočam obisk vsem željnim odkrivanja novih krajev, čudovite narave in skritih kotičkov.

Avantura v malem bi se lahko reklo.

Do naslednjič.