nedelja, 07. julij 2019

Mont Blanc - vsakič nekaj novega

Ko je bil opravljen prvi pristop na vrh Mont Blanc-a leta 1768, se prvopristopnika Jacques Balmat in Michel Paccard nista obremenjevala s obvezno opremo in bookingom v koči. Mont Blanc je najvišji vrh zahodne Evrope, ki z višino 4808 metri leži med Francijo in Italijo. Vsako leto ga obišče cca. 20000 ljudi, med 350 in 400 ljudi dnevno. Največ pohodnikov gre po poti Gouter Route, ki je seveda najbolj obremenjena. Po poti Gouter Route so 3 planinske koče, ki skupaj sprejmejo 250 ljudi oz. toliko je ležišč. Verjamem, da postane gneča v koči, ko se vsi zdrenjajo na nočni počitek pred velikim naskokom. Kampiranje v okolici je seveda prepovedano, a vseeno se najde kdo, ki "čehari".

Masiv Mont Blanc


Seveda je pri toliko masi ljudi pač prisotna črna statistika, saj je kar nekaj smrti na leto in še več poškodovanih. Zaradi tega so se lokalne oblasti odločile, da leta 2017 uvedejo t.i. seznam minimalne obvezne opreme za vzpon na vrh. V ta seznam sodijo: čelada, svetilka, 2 para rokavic, nepremočljiva vetrovka, gamaše, primerna obutev, cepin, dereze, plezalni pas, oprema za reševanje iz ledeniških razpok, vrv, pohodne palice, GPS ali višinomer, sončna očala, sončna krema, zaščita za obraz in pokrivalo za glavo. Vse lepo in prav, vendar se tu poraja vprašanje, kdo pregleduje vso to opremo in kaj se zgodi, če nekdo nima kakšnega kosa opreme. Obvezna oprema je res priporočljiva, saj se, podobno kot pri nas videva pohodnike v res neprimerni opremi. Ravno lani se je neki gorski tekač smrtno ponesrečil, ko je hotel priti na vrh v tekaški obutvi in pohodnih palicah. Glede na to, da je gori celo leto sneg in led, je to vredno razmisleka. Ravno zaradi takih in vseh "pustolovcev" so uvedli obvezno opremo.

S seznamom so eno malo poskrbeli, da ljudje gor hodijo primerno opremljeni. Kaj je z vso gnečo v kočah? Da bi malo omejili preveliko maso ljudi, so za leto 2019 uvedli obvezno rezervacijo v planinskih kočah. Rezervacijo se opravi preko Francoskega gorniškega združenja oz. FFCAM. Je v angleškem jeziku, je dokaj enostavno in sedaj seveda obvezno. Uvedli bodo t.i. "White brigade", ki bodo preverjali ali imajo posamezniki, ki niso v spremstvu vodnika, urejeno rezervacijo v eni iz med koč. To bo financirano iz EKO takse, ki se vrti od 10 - 12 eur na osebo. Sicer se še ne ve, ali jim bodo lahko prepovedali dostop naprej, govori se tudi o denarnih kaznih. Kako se bodo zadeve razvijale in kako bodo pohodniki reagirali bo pokazal čas.

Refuge du Goûter(3815m)

Ta del zaenkrat ni obvezen, vendar se nikoli ne ve. Toplo priporočam, da si nekdo, ki ni vešč orientacije in poznavanja terena omisli najem gorskega vodnika. Sicer vas bo to stalo 500 eur in več, odvisno kje in koga najamete. Važno je edino, da ima mednarodno licenco gorskih vodnikov, da ravno ni nek lokalni turistični vodnik. Seveda se pazite lokalcev, saj so znani po "masovni proizvodnji"; čim prej na vrh, da lahko prevzame naslednje pohodnike.

Vzpon z gorskim vodnikom



Sezona pristopov se je že začela (v času pisanja nimam podatka, koliko snega je še na poti). Če ste šli letos 2x na lokalni hrib in 1x nad 2000 m, raje premislite o vzopnu na Mont Blanc. Raje pridno trenirat in se temu posvetit v bližnji prihodnosti.

četrtek, 25. april 2019

Niste mi všeč!


Morda sem purist. Morda nisem v koraku s časom. Ali pa sem samo zategnjen klasik.

Zadnjič sem na moj mail dobil oglas, da se prodajajo električna kolesa. Ker je kolesarstvo moja priljubljena tematika, vem, da so električna kolesa že nekaj časa na sceni. Električna treking kolesa so primerna za užitkarje, ki se vsake toliko usedejo na kolo in se gredo malo peljat. Električna mesta kolesa so primerna za vse, ki živijo v mestu in se peljejo v službo s kolesom in se nočejo spotiti do delovnega mesta. Potem so tu še gorska električna kolesa, ki so res primerna za strme klance. Na koncu pa so se proizvajalci odločili, da postavijo električni motor še v specialko. V cestno specialko!

Gledam malce specifikacije, ko se mi oči ustavijo na teži kolesa. Tehtajo od 12 kg (dražji) do 18 kg (cenejši). Tu bi se dalo debatirati o titanovih vijakih in lahkih karbonskih dodatkih.
Večinoma jih motor požene do 25 km/h. Nikjer ne najdem podatka o dometu, a se v to tudi nisem preveč poglabljal.
Oprema je različna, a vstopni model, ki bi brez elektro motorja stal cca. 800 eur, z motorjem stane cca. 3200 eur.

Električno cestno kolo


Cestno kolo je namenjeno nabiranju kilometrov in višincev, ob tem dobimo splošno vzdržljivost, močne noge in fit telo.

Še primer; za rezultat za maratona Franja so upoštevana samo klasična cestna kolesa. O električnih nič ne piše. Še.

Še vedno ostajam purist.

sreda, 20. marec 2019

Top 3 vrhovi za zgodnjo spomlad

Pomlad že veselo trka na vrata, a visoko v gorah so še zimske razmere. In če so zimske razmere je potrebno imeti spodobno zimsko opremo in jo seveda tudi znati uporabljati.

Danes bom predstavil top 3 (po mojem mnenju) lepih vrhov, ki pa niso tako obljudeni, a vseeno ponujajo lepe razglede in nekaj hoje. Razvrščeni pa so glede najboljših razgledov. V primeru, da je ponekod še malo pomrznjeno, svetujem uporabo vsaj mini derez, a povečini to ni potrebno.

1.  Kucelj na Čavnu - 1237 m

Vrh Kucelj se nahaja blizu zelo obljudene Koče na Čavnu in je dobre pol ure hoje stran. Nanj se lahko povzpnemo od omenjene koče, lahko jo mahnemo iz Trnovega nad Novo Gorico oziroma iz trnovskega gozda, kjer se povzpnemo za dobrih 300 - 400 višinskih metrov. Je pa iz Trnovega precej daljša. Še ena možnost pa je vzpon iz Črnič, iz kjer naredimo nekaj čez 1000 kar strmih višinskih metrov. Če gori ni megle ali ne piha burja, seže razgled preko tržaškega zaliva, vidimo dolomite in Nanos. Naših alp žal ni videti, ker so hribi za Kucljem približno isto visoki in zastirajo pogled. Priporočam pohodne palice, če se podamo iz Črnič, v nasprotnem primeru bomo grizli kolena.

  
Razgled iz Kuclja (vir: internet)



2. Suhi vrh (Nanos) - 1313 m

Z višino 1313 je Suhi vrh najvišji vrh hribovja Nanos. Zopet mu vso pozornost ukrade Vojkova koča iz katere je tudi lep dostop. Do Suhega vrha se lahko podamo iz vasi Strane, kjer gremo po planinski poti in se na razcepu nad votlo steno obrnemo Proti Suhemu vrhu. Malce bolj pustolovska pot je brezpotje, kjer jo iz vasi Strane mahnemo po isti planinski poti, potem pa najdemo stezico na desno, kjer gre mimo grebena votle stene in potem po robu, kjer pridemo direktno na vrh. Če je več snega, zna biti, da bomo gazili. Razgleda na morje tu ni, se pa odpre razgled nad Postojno, malce pa tudi alpe uzremo. Tudi tu poleg Vojkove koče ni nobene okrepčevalnice.

Razgled iz Suhega vrha (vir: internet)


3. Poldanovec - 1299 m

Vrh Poldanovec se visoko vzpenja nad severno steno Govc. Lahek dostop do vrha je iz Lokvi nad Novo Gorico, od koder vodi označena planinska pot in je od izhodišča do vrha dobra uro hoje. Za bolj drzne pa pelje pot čez severno steno Govc. Seveda pa moramo paziti, da se tja ne podajamo v najhujši zimi, saj je pot lahko poledenela. Iz pod zaselka Svetin v Gorenji Trebuši najdemo staro lovsko pot in ji sledimo. Na nekaterih mestih je pot odnesel plaz in je čez napeljana vrv. Pazljivo tam. Ob lepem vremenu nam pogledi sežejo do Julijskih alp in hribovje nad Idrijskim in Cerkljanskim. Razgleda na morje ne bomo imeli, saj je vrh malo poraščen na južni strani.

Razgled iz Poldanovca (vir: internet)


Ti vrhovi se bolj kot ne nahajajo na primorski strani naše male deželice. Lahko bi še kakega našel, a je le streljaj oddaljen od teh omejenih. Možnost je, da bomo na izhodišču startali v kratkih rokavih, na vrhu pa nas pričaka mraz in veter. Možno pa je, da to ne drži. A vseeno imejte s seboj topla oblačila in ne pozabite na zemljevid območja.

Poizkusite sami, morda najdete še kak skrit vrh. Še bolje bo, da ti predlagaš kak zanimiv zgodnje pomladanski izlet. Seveda, da ni zelo poznan in da ima lep razgled.

četrtek, 14. februar 2019

Avantura v malem


Dan kot eden tistih dni, ko si nekako predstavljaš, da se ne bo nič kaj posebnega zgodilo. Tisti dan, ko si obuješ superge, si oprtaš mali tekaški nahrbtnik in se odpraviš malo potečt ter ob tem raziskovati okolico. Tisti dan, ko misliš, da se ne bo nič zgodilo.

Ampak....

Ampak....

Avto sem pustil na prelazu Drnulk nad Čepovanom, malce pred zaporo ceste. Dan je bil sončen, nič vetroven, a vseeno malce hladen, kot se za primorski februarski dan spodobi. Pot me je vodila po makadamski cesti navzdol v smeri doline Trebušice. Koraki so se seštevali, metri so prešli v kilometre in telo se je segrelo do te mere, da sem pospravil vetrovko v nahrbtnik. S seboj sem imel zemljevid, saj je bil namen poleg malce tekaškega treninga, si tudi ogledati okolico. Klanec za dol ni prestrm in se zložno spušča, kdaj pa kdaj tudi dvigne, a po večini gre navzdol. V družbi dreves, žuborenja Trebušice in sonca, je čas mineval hitreje. Opazil sem tudi, da je tam že hodila človeška noga. A ne po cesti in infrastrukturi, pač pa po količini odpadkov in smeti v majhnih grapah. Pred seboj sem imel le pot oziroma cesto in razglede na severno steno Govc, ki se kot strma pregrada dviga nad dolino in simulira pravo alpsko ostenje. Še s snegom odete stene, v senci in hladu se ne bi branili nobeni alpski vršaci, a se stena vseeno konča na višini nekaj čez 1000 metrov. Ne, nisem se podal gor, ker nisem imel ne primerne opreme, niti ne poznam stene. V takem impozantnem okolju duša odplava po svoje in se ustavi le kdo ve kje.

Severno ostenje Govc

Moja pot se je začasno ustavila na razpotju, kateri vodi ali nazaj v dolino ali proti Gorenji trebuši in naprej v Idrijo. Obrnil sem se vzdolž doline in se po asfaltni cesti prepustil korakom, da so šli svojo pot. Nazaj grede sem se malce bolj ustavljal, saj je moje oko opazilo Mckovo grapo in njene slapove. Že tja grede se videl, da se tam vali voda navzdol čez skale. Malce sem se ustavil, da se razgledam prvega slapu, saj je pot naprej v slabem stanju in mi ni nič dišalo iti po njej. A tja se še sigurno vrnem. Malo naprej od slapu stoji majhen mostiček čez Trebušico imenovan Podkobliški most. Ni most, pač pa mostiček, ki sem ga prečil, a le ko sem iz strani uvidel kako tanek je na vrhu, se ne bi upal gor skakati in ga preveč obremenjevati. Tam sem še potopil roko v vodo, da vidim kake temperature je voda in priznam, da ravno gol se ne bi vrgel notri. 

Podkobliški most

Še malo naprej od te znamenitosti sem se pri Krtu odpravil čez Trebušico in jo mimo ribogojnice mahnil po potki proti zgornji cesti, po kateri sem prišel dol. Tam pa se je vse začelo. Kaj kmalu se je potka zožila saj je bilo videti, da tam ni nekaj velikega obiska. Najprej me je pričakalo malo blatne podlage, a jo je bilo malo in ni predstavljala velikih težav. Kaj kmalu se je začelo še trnje čez, pod in mimo katerega sem moral iti. Ravno v tem trnju me je zmotil kratek globok glas in šumenje listja, ki ga je povzročil se mi zdi da gams. Nekaj velikega in rjavega se je splašilo in oddirjalo po klancu navzdol, jaz pa s utripom ali dva več, po klancu navzgor. Potka je strma, a kratka in sem kmalu prišel ven iz gozda, na odprto, na travnik. Na travniku se pot položi in sem malo pospešil korak, da bom čim prej gor. Kar naenkrat se nad travnikom pojavi pes, ki začne divje lajati, a temu sledijo še več laježev. Ni minilo pol minute, ko je bilo nad menoj približno 6 psov, ki so vsi, seveda neuigrano lajali name. Priznam, da občutek je bil vse prej kot pomirjen in v glavi se je oglašal glas, ki je pravil: 'U jebemti, u jemebti!'. A ko se mi je prvi pes približal, je bilo videti, da je radoveden in sem ga poklical k sebi. Takrat pa se je spremenil iz laježa v čudne poglede. Temu je sledilo še nekaj psov in sem bil takoj obdan s krdelom radovednih psov, ki so vsak po svoje rinili svoje glave k meni in prosili za čohanje. Sem jim ustregel in se z njimi obdan odpravil do prve hiše, kjer me je pričakal njihov gospodar. Malce sva pokramljala o tem in onem, nakar sem se odpravil naprej po klancu in lepši cesti do ceste, po kateri sem že hodil. Na križišču za slovo srečam še eno marginalno črno svinjo. Debelo črno domačo svinjo. Od tam sem imel do ponovnega razpotje le še skok.

Čisto prava domača svinja


Pot me je zopet vodila navzgor, kjer opazujem skalne stolpe, ki kot stražarji doline nemo strmijo predse in čuvajo zgodbe marsikaterih ljudi, ki so tam bili. Da jim še mojo zaupam, sem nekako našel grapo, ki seka dolino in je bližnjica do vrha. Grapa ni tako strma, se začne pri plezališču Drnulk, a je naložena z podrtim drevjem in listjem. Nekako jo prehodim in sem že malo pod prelazom, kjer me v že v senci čaka moj avto.

GPS-a in ostalih tehnoloških zadev nisem potreboval pri moji turci. Le zemljevid in za vsak slučaj še kompas sem vzel s seboj. Pot sem po večini pretekel, saj strmina to dopušča. Če bi jo prehodil, mi mi vzela kar dobršen del dneva. Še lepša bi bila s gorskim kolesom, a to ob drugi priliki. Toplo priporočam obisk vsem željnim odkrivanja novih krajev, čudovite narave in skritih kotičkov.

Avantura v malem bi se lahko reklo.

Do naslednjič.

torek, 05. februar 2019

Življenje v ravnotežju

Vse življenje, vse vesolje in vsa bitja težijo oziroma strmijo k ravnotežju. Tistemu pravemu ravnovesju, jing in jang ali kaj podobnega. Ampak, jaz nisem filozof, ne po izobrazbi, ne po statusu, pač pa nekdo, ki je bolj aktiven v svojem prostem času. Vseeno pa bo danes govora o ravnotežju. Sicer ne o življenjskemu ravnotežju, pač pa o ravnotežnih ploščah. Pa naj še kdo reče, da filozofija in šport ne gresta skupaj.

Na ravnotežne plošče večinoma pomislimo, ko gre za fizioterapije in okrevanje po poškodbah, ter na profesionalne športnike, katerih ravnotežje je zelo pomembno. Da bi v vsakdanjem življenju (ne v fitnes centru) stopili na ravnotežno ploščo, pa niti ne pomislimo. 
Kaj sploh to čudo je? To je kakršna koli podlaga, ki nas sili, da s pomočjo telesa in naše propriocepcije izravnavamo naš položaj. Se sliši zapleteno. Za primer vzemimo otroško gugalnico. Če sta oba otroka isto težka in isto oddaljena od središča osi, bosta v ravnotežju. Če en parameter spremenimo (damo težjega otroka gor), porušimo ravnotežje zato se morata truditi, da se lahko naprej gungata. Isto je s stanjem na ravnotežni deski. Seveda to ni nič drugega kot fizika. V nadaljevanju bom predstavil nekaj osnovnih modelov iz katerih so potem različne izvedbe. Kar se materiala tiče, pa je različno; od lesenih, kovinskih plastičnih, pa do kombinacij, odvisno od proizvajalca.


                                Bipolarno       360 stopinj 
Pritrjena os           Rocker             Wobble 
Posamična os       Rock roller      Sphere and ring


Posamezni modeli so omenjeni v angleščini. Jebiga, nisem našel slovenskih imen, a skozi opise boste že vedeli za kaj se gre.

Rocker

Model rocker je navadna pravokotna deska, s pritrjeno, valjasto osjo. Gibanje pri tem modelu je le levo in desno oziroma "guganje" ter ponuja najlažje gibanje med vsemi. Uporablja se ga pri začetnikih pri fizioterapiji, pri starejših ali otrocih kot tudi za začetnike, kateri bi izvajali različne vaje. Ker je os pritrjena, ponuja samo "guncanje" levo in desno oziroma gor in dol, zatorej je tudi model bipolaren.

Rocker


Rock rolller

Ta model ponuja nekaj več spretnosti kot model poprej, saj je pri temu os neodvisna od podlage in se giblje levo desno. To pomeni pravokotno desko in spodaj valjasto os. Večina modelov je z je z valjasto osjo, nekateri modeli pa imajo konce osi zaobljeno, kar ponuja še malce več svobode pri gibanju. Odlična izbira za skejtarje, deskarje in podobne športnike.

Rock roller


Wobble

Najbolj priljubljen model je wobble, kar pomeni tresoč, saj ponuja veliko svobodo gibanja. Tu je podlaga okrogla s osjo pritrjeno na sredino podlage. Os je cilindrične oblike, zavisi pa od velikosti ploskve. Manjša je ploskev na podlagi, težje je in obratno. Primerna je za malce naprednejše uporabnike kot tudi za tiste, ki bi radi pobegnili od doma in se zaposlili v cirkusu kot žongler na neravni podlagi.

Wobble


Sphere and ring

Najtežji med vsemi modeli. Okrogla podlaga, pod njo pa je obroč, kateri zadržuje okroglo os, ki se giblje prosto. Nejasno? Na spodnji sliki je morda bolj jasno. Model je primeren za resne uporabnike, ki jim ravnotežje pomeni največ. Surferji, smučarji in podobni si s tem pripomočkom otežujejo treninge.

Sphere and ring


Če še ne uporabljate ravnotežne plošče katerega koli modela ravnotežnih desk, toplo priporočam. Zlasti tistim, ki ste v preteklosti imeli probleme z gležnji, koleni in kolki. Začnemo z najlažjim modelom in postopoma gremo navzgor. Že samo s stanjem na ravnotežni deski, si krepimo vezi, ki držijo sklepe skupaj. Zamisli si tek po kamnih in koreninah. Brez močnih vezi v gležnjih, je zvin kaj hitro tu. Če imamo utrjene vezi in si vseeno zvijemo gleženj, pa je okrevanje hitrejše.


Z ravnotežno desko, pa si lahko popestrimo trening. Z izvajanjem počepov, sklecov in podobnih vaj, si obenem krepimo jedro telesa, saj mora uravnavati naše telo v idealni poziciji. Internet in stric google je poln idej. Še bolje pa je vprašati fitnes trenerja, ki ima nekaj prakse s tem.



Do naslednjič

četrtek, 17. januar 2019

Novoletni Slotrail

Veliko vode je preteklo, nekaj je snega vmes zapadlo in zemlja se je neštetokrat obrnila, ko sem se preteklo nedeljo, 6.1.2019 po res dolgem času odsotnosti spravil na tekmo. Zahvala gre gospodu Volku, da je k nam pripeljal luštno tekmo po imenu Novoletni Slotrail. Ne gre brez omembe, da je trasa speljana po mojih domačih koncih, po Notranjskem hribovju, gozdu in poteh. Na izbiro sta bili dve razdalji in sicer 18 km in 45 km. Jat sem se odločil za krajšo. Zakaj krajšo? Vse to v nadaljevanju.

Težko se je bilo spraviti iz postelje. Budilka res ni bila nastavljena na prezgodnjo uro, a se je vseeno prekmalu oglasila. Glava na srečo ni bila težka in mačkasta, le telo je bilo malce utrujeno od žura z Wajdovskimi alpinisti ter seveda še prej službe, priprav in vožnje. Da bi se smilil samemu, te možnosti ni bilo. Kot da bi šlo za življenje sem vstal iz postelje in si začel pripravljati vse potrebno za današnjo tekmo. Da ne bi potekalo vse gladko, se je oglasila moja prebava, dotično dobro začinjen golaž iz noči poprej. O tem ne bom izgubljal besed. Pripravil sem si mini nahrbtnik, vanj dal nekaj žitnih ploščic, WC papir, pol bidona vode in pol bidona izotonika, pripravil še vse ostalo za po tekmi in se odpeljal proti startni lokaciji. Startno ciljni prostor se je nahajal v osrčju Rakovega Škocjana, ki je del Notranjskega regijskega parka. Poleg zvoka oddaljenega vlaka, hrumenja nekaj avtomobilov je tu res narava in gozd doma. Kje točno bo speljana trasa krajše razdalje, sem si še prej pogledal na spletni strani in si predstavljal kje vse bomo tekli. Pred samo tekmo je bilo tam že nekaj tekmovalcev in spremljevalcev. Da ne pozabim, na daljšo razdaljo so tekmovalci startali že ob 7.00 uri, mi smo imeli start ob 9.00 uri. Prevzel sem stratni paket in startno številko, pozdravil organizacijsko ekipo in nekaj znancev ter se mentalno pripravil na tekmo. Še prej sem se malce ogrel z lažjim tekom po ravnini in hribu.

Nekaj minut pred 9.00 uro se nas je okoli 50 tekmovalcev in tekmovalk iz različnih koncev in krajev zgužvalo pod startni slavolok, kjer smo nestrpno čakali pok startne pištole. Meni je šel po glavi komad od Prodigy – Smack my bitch up, kar me je še dodatno pogrelo. Še nekaj kratkih besed od organizatorja in odštevanje se je pričelo. Skupaj smo se pognali, nekateri kot da bi bilo tekme konec čez 1 km, jaz pa seveda za njimi. Znan tekaški rek pravi, da lahko tekmo zajebeš že v prvih petih minutah tekmovanja, narediš pa nepopravljivo škodo v prvih desetih minutah. No, jaz sem skoraj zajebal tekmo v mojih petih minutah, saj sem se, poln adrenalina zagnal za vodilnimi. Seveda sem kaj kmalu spoznal, da takega tempa dolgo ne bom mogel držati, sploh glede na to, da nisem delal nič na hitrosti. Tako, da sem malce spustil tempo, začel bolj globoko in počasneje dihati ter se spravil v svoje zen stanje. Moje zen stanje sta zbudila oba bidona, ki sta mi poskakovala v nahrbtniku, saj je bil obtežen samo spredaj, zadaj nič. Pot nas je vodila iz hotela v Rakovemu Škocjanu po makadamskih cestah, vlakah in potkah proti opuščenemu smučišču Kalič. Na smučišče Kalič me vežejo spomini, kjer sem se kot mali smrkavec smučal z družino. Tokrat, pa smo se peš podali po najstrmejši „progi“ tega smučišča. Tam bi se morda dalo trenirati za vzpon po planiški velikanki, saj je kar podobna strmina. Kot male pikice smo se vzpenjali po tej strmini, grizli kolena in travo, pričakovali neizogiben vrh in s tem dolg spust. Srce, pljuča in glava so se mi  odpočili, ko sem prišel na vrh vzpona. Sledilo je še malce ravnine in nato zaslužen spust. Če si malce pogumnejši in pustiš gravitaciji, da naredi svoje, si na dnu klanca kot bi mignil. Spust po planinski poti iz Javornika mi je bil znan in je minil hitro, brez zapletov, čeprav je zelo tehničen. 

Po tem spustu je bila prva okrepčevalnica, kjer sem se ustavil za dobro minutko in se na hitro okrepčal ter vzel nekaj malega za na pot. Nadaljevanje poti pelje mimo Cerkniškega jezera in je bolj pisana na kožo ravninskim tekačem. Tu smo štirje v četici tekli cilju naproti, a je kaj kmalu moja glava rekla, da zmore in sem pospešil tempo ter se za nekaj, a res nekaj malega časa znebil sotekmecev. Realnost je velela k temu, da sem začel hlastati za zrakom, pulz pa je šel preko maksimuma, zaradi česar mi je padel tempo. 
Vedel sem, da se približujemo cilju, saj po trasi in po mojem spominu tista potka po Rakovem Škocjanu ni bila dosti oddaljena. Tempo sem nekako držal konstanten po ravnini, pritisnil na spustu in poizkušal hitro hoditi v klanec. Mali naravni most se je kar naenkrat pojavil pred menoj, ker ga nisem pričakoval. Saj zato še bolje, saj je do cila bilo le še dober kilometer po potki, ki se ji reče trail z veliko začetnico. Priporočam vsakemu, da pojde na krožno učno pot po Rakovem Škocjanu. Sotekmovalka je bila tik za menoj, ko sva skupaj pregurala še zadnji krajši klanec in se podala v cilj, kjer so nas pričakali navijači in s tem povezan pomp. 

Čas se je ustavil pri 1:52, kar ni slabo za nekoga, ki malo manj trenira kot včasih. Seveda to pa zopet ni nek odličen čas, a je vseeno dober. Ah kaj naj rečem, zadovoljstvo ob zaključku tekme je prišlo takoj, ko sem se ustavil. Noge so bile težke, srce se je počasi umirjalo in glava je dojela, da je konec napora. Prvo, kar sem moral narediti, je bilo to, da se čim prej preoblečem, saj sem bil dodobra prepoten, zunanje temperature pa so bil dokaj nizke. Ko sem se vrgel v sveža in topla oblačila sem se z lačnim želodcem odpravil na zaslužen obrok po tekmi. Vsekakor je sedlo spraviti nekaj konkretnega vase, vse to pa še zaliti z domačo travarico. Ko sem se okrepčal in odpočil, sem navijal in pozdravljal ostale tekače iz obeh tras, ki so prihajali v cilj.

Še enkrat hvala gospodu Volku in društvo Slotrail, da so pripeljali tako fajn tekmo v naše konce. Verjamem, da ni lahko spraviti in voditi tekmo na takem nivoju. Drugo leto pa se morda zopet podam na isto traso ali pa na daljšo. Vmes pa seveda še kaj drugega postorim. Boste o tem in onem vsekakor obveščeni.

Do naslednjič.