četrtek, 03. november 2016

Prvonovembrska Paklenica

Noge so v širokem razkoraku, plezalke so postavljene na drseče stope, roke so tudi raztegnjene in s prsti držim stranske oprimke, ki so že videli boljše čase, kar se oprijema tiče. Človek bi rekel, da se borim za življenje in če se tu spustim, bom padel v globino.
Če me je prejšnji obisk Paklenice pustil razočaranega, me je zdajšnji obisk pustil navdušenega. A gremo lepo po vrsti. Pred nami so bili prazniki za prvi november in s tem krepko podaljšan vikend. Štirje mladci smo se v petek pozno popoldne nabasali v karavana, nabavili živeža za nekaj dni in odšli na road trip proti dalmaciji. Na cilj smo prispeli že v temi in se šli nastanit v kamp, kjer sta nas tam čakala še dva člana naše odprave. Sledilo je obvezno večerno sestankovanje, večerja, pivo in načrt za naslednji dan.



Prvi dan smo se zbudili v sončno jutro. Kar se da hitro smo opravili z jutranjo rutino in se odpeljali do kanjona paklenice. Na našo srečo smo bili med prvimi in smo avto pustili na zadnjem parkirišču. S soplezalcem sva se odločila, da greva v steno Aniče kuk plezat smer, katere ime vsakič pozabim in moram pogledat kako se imenuje – L'anno delle Lumache, 6a+, s svojimi 250 metri višine obeta lepo plezarijo. Kar konkretno sva se namučila, da sva našla vstop. Po pravici povedano vstopa v smer nisva našla, sva pa našla svedre od drugega raztežaja, do kjer sva posolirala in se pripravila na plezanje, saj pred nama ni bilo nebene naveze v smeri. Skala je bila odlična, saj je smer dokaj nova in jo večina plezalcev ne pozna. Smer poteka po velikih skalnih blokih in skalnimi žlebovi. Pa tudi glede na oceno 6a+ ni težka, kot sem mislil, da bo. V parih urah sva prišla do vrha, kjer naju je čakal dolg in tečen sestop po jeklenicah in zlizanih skalah. Ker sva imela še kar nekaj časa na voljo, sva na hitro naredila plan, da splezava še eno kratko smer, ki se dvigajo nad parkiriščem. Odločila sva se za smer Dreaming the lost friend, 6a+, ki je s 100 metri višine dokaj kratka smer. Zopet sva imela težave z iskanjem vstopa v smer, saj se začne dober raztežaj višje, zatorej je bilo potrebno plezati do vstopa. Sonce naju je prijetno grelo, plezalke so odlično prijemale, pod prsti ni drselo in telo ni bilo utrujeno. Smer sva res hitro pustila za nama in se spet napotila v dolino, tokrat po malce lepši varianti. Sledilo je veseljačenje v kampu z ostalimi alpinističnimi odseki in sladko spanje na trdem almafleksu.



Za drugi dan, smo se štirje člani odločili, da gremo skupaj v steno Velikega čuka, v smer Circus, 6a, 350 m. Ko smo prišli tja, je ravno naveza ped nami krenila v plezanje. Počakali smo, da se je naveza malce oddaljila, nakar smo se po dve navezi skupaj odpravili v steno. Prva dva raztežaja smo splezali v kosu, da nismo zgubljali časa s sidrišči. A ko smo prišli pod detalj smeri, pod navpično zajedo, nas je tam pričakalo počasno napredovanje naveze pred nami. Pod tem, sva s soplezalcem čakala malo manj kot uro. Me je kar malce zebsti začelo. Priznam, da je navpična zajeda kar pošten zalogaj. Sicer sem ta dva raztežaja plezal kot drugi, sem se kar pošteno namučil. Po teh dveh težjih raztežajih, pa je sledilo samo še iskanje smeri po lepih peticah do vrha. Za konec nas je čakal še greben, sicer lahek, a če bi tam padel, bi si porezal kožo zaradi ostre skale. Sklenili smo, da je to za danes dosti, saj je bilo pred nami še dan težke plezarije. Zvečer smo se podružili ob kapljici hmeljevega napitka in se podali spat. To noč nisem kaj dosti spal, saj je celoten kamp zbudila močna burja, ki je dvigovala šotorska platna.



Naslednji dan se kar nisem mogel zbuditi, še posebej zaradi neprespane noči in zaradi tega, ker je zunaj še kar pihalo. A sem se nekako zbudil, vstal in se mentalno pripravil za plezanje. Tokrat sem imel drugega soplezalca in sva se skupaj odločila, da greva v Aničo kuk splezat dve lepi smeri. A ker je brila burja skozi kanjon in sta ti dve smeri na vstopu vetra v kanjon, sva se odločila za alternativo in sicer za smer Diagonalka, 6a+, 200 m, ki je prava klasika v steni Debelega kuka. Pred nami je bila naveza treh, a so naju spustili naprej, saj so šli plezat drugo smer, vendar z istim vstopom. Prvi raztežaj sem potegnil jaz, saj sem vedel, da bosta naslednja dva težka. Takoj na začetku drugega raztežaja čaka neugoden podprijem in se je iz tam potrebno iztegniti v šalco zgoraj. Soplezalec se je kar pošteno namučil, da je prišel čez. Pri sebi sem si mislil, da sem ga krepko najebal. Podal sem se v ta težki del, kjer sem se s težavo držal podprijema, noge pa so bile na neugodnih stopih. Ravno, ko sem hotel seči na šalco, mi je spodrsnilo in sem padel. Na srečo ne veliko, a ego je bil načet. V drugem poskusu je šlo čez in sem prišel do sidrišča. Naslednji raztežaj ponuja široko poč, kjer človek ne ve ali bi se stlačil vanjo ali bi šel v razkorak. Meni na srečo je ta poč odgovarjala, vendar ko sem prišel v kamnito ploščo z majhnimi oprimki, sem se, vedoč da bom zopet padel, prijel za komplet in se potegnil na varno. Ego hit strike 2. Priznam, da sem tudi zaradi pomanjkanja spanja deloval drugače. Po tem je malce bolj steklo, saj je bilo pred nama lažji del smeri. A glej ga zlomka. Ko že človek misli, da je vseh težav konec, se tu pojavi raztežaj ocenjen s 5c, ki nama je obema v navezi pokazal, da je to vse prej kot lahko. Tu sicer nisem padel ali se prijel za sistem, vendar se kar nisem in nisem prav postavil in sem plezal kot kak hlod na vrvi. Ego hit strike 3 and you are out. Od tu so tudi uvodne besede tega sestavka. Ko sva prišla na vrh smeri, so naju čakali še trije spusti po vrvi. Fizično sem bil kar malce utrujen, a psihično sem bil čisto na dnu. Zaradi tega sva se odločila, da zaključiva plezarijo za ta dan in se raje posvetiva pitju piva. Ker smo bili primorani oditi domov že dopoldne, smo mi imeli zaključni večer.



Pot domov se je kot ponavadi vlekla, saj avtocesta peč nima lepih razgledov.

Za konec pa še skupek zaključnih besed. Majska Paklenica je bila jebena Paklenica. Tokrat pa rečem samo Paklenica is love – Paklenica is life.

nedelja, 09. oktober 2016

Napotki za tek v klanec



Nekaj malega napotkov za tek oziroma hitro hojo v klanec. V smislu priti čim hitreje s čim manj mučenja do vrha.
Ali je tek ali hitra hoja v klanec zavisi od naklona samega klanca. Kar se samega naklona tiče, je to kar subjektivna percepcija. Za nekatere je že 20 procentov zelo strm klanec, za nekatere pač ne. O tem naj vsak sam presodi.
Dobro je, da vemo kakšen klanec nas čaka, kako dolg je vzpon in kakšne so razmere na tem odseku. Temu se tudi primerno opremimo in pripravimo.

Naštel bom samo nekaj napotkov, ki znajo priti prav:
  • na začetku se ne zaženemo, ker smo še spočiti
  • razporedimo svojo moč oziroma kondicijo na celotno dolžino
  • če je naklon res strm, je bolje hitro hoditi, kot počasi teči
  • če smo vajeni, uporabimo pohodne palice
  • hodimo oziroma tečemo, kar se da vzravnani, da ne obremenjujemo ledvenega dela
  • poslušamo ali spremljamo srčni utrip in dihanje. Če dihamo prehitro in pregloboko, je samo še majhen korak od tega, da sistem zablokira
  • stopamo bolj na sprednji del stopala, da ne obremenjujemo mečnih mišic
  • pospešujemo takrat, ko zapustimo polovico klanca
  • na koncu opravimo ciljni šprint

To je res na kratko, saj je vsak klanec poglavje zase. Ti napotki so samo za v klanec, saj če nas čaka spust, ni dobro, da se „skurimo“ na vzponu.

Če bi rad preizkusil/a te napotke, si vabljen/a 15.10.2016 ob 10.00 uri na tekmo Veliki Javornik half vertical kilometer. Več o tem si poglej na www.slotrail.si ali klikni na zgornjo sliko.


Do naslednjič.

ponedeljek, 22. avgust 2016

Ali sosedje gledajo porniče?

Zanimivo vprašanje se mi je porodilo v glavi. Ali sosedje gledajo porniče? Po pravici povedano, ne bi vedel. To noro vprašanje se mi je utrnilo pri vzponu na Skuto. In ta prispevek je o moji kratki in sladki turi po Kamniško savinjskih alpah, ne pa o pornografiji in seksu.

V četrtek popoldne sem za ogrevanje skočil na bližnji hrib, Veliki Javornik, pogledat kakšna je strmina tja gor in seveda preverit teren za oktobrsko tekmo. Že med samim vzponom na vrh, so noge povedale, da se počutijo odlično, kljub približno mesečni pavzi malo prej. Skratka, odločil sem se, da grem na eno malce daljšo turo, ki mi že nekaj časa vliva strahospoštovanje zaradi dolžine. Vso opremo, hrano in pijačo sem si pripravil večer prej in šel, s nervoznimi mislimi spat.

V petek, 12.8.2016 sem se zgodaj zjutraj zbudil in kar se da hitro opravil svojo jutranjo rutino. Pogled na zunanjo temperaturo me je hkrati razveselil, saj je jutranjih 7 stopinj kazalo na hladen dan, a je to pomenilo, tudi hlad v visokogorju. Že ko sem mačko spustil noter je imela ivje na brkah. Pred odhodom sem še pobožal domačo kosmato mačkuljo in se odpravil v smeri Kamniške bistrice. Tam sem si oprtal majhen nahrbtnik, še enkrat v mislih prehodil turo in se odpravil v prvo strmino proti Kamniškemu sedlu. Že kmalu po startu bi se moja tura končala, saj sem srečal tri mladenke, ki so me po kratkem pogovoru povabile na Brano. A sem se odločil, da grem svojo pot. Pozdravil sem jih in odhitel naprej proti sedlu. Pri koči na Kamniškem sedlu, na višini 1885 vm sem se na hitro ustavil, se oblekel in med potjo pojedel sendvič, saj sem potreboval energijo za pot čez kotliče. Po poti čez sedlo kotliči sem hodil prvič, a me je iz opisov begala, ne zaradi težavnosti in izpostavljenosti, pač pa zaradi krušljivosti. In sem kar prav imel, ter sem z veliko mero previdnosti hodil naprej. Edina svetla točka tega dela poti je kotliško okno. Res lepo, kjer je potrebno malo poplezati po skali. Kmalu sem prišel na vrh Turske gore na višini 2251, kjer sem se malce usedel in se nagledal naokoli, da nisem samo hitel in gledal predse. Ura se kar ne premakne med potjo, a ko se človek usede, da bi si malo odpočil noge, pa mine takoj 15 minut.




V zmernem tekaškem koraku sem odhitel proti vrhu turskega žleba, kjer sem srečal četico planincev, ki so pridno klikali po jeklenici. Sam pa se nisem spuščal v žleb, saj me je pot vodila proti Skuti. Kaj kmalu sem bil pod strmim delom vzpona na Skuto. Da sam vzpon ne bi bil dolgočasen, sem si pot začinil s plezanjem po žlebu poleg označene poti. Kar solidna skala, morda II težavnost. Važno, da ni železja na poti. Nazadnje sem šel po tej poti dol in se nisem spomnil, da se pot vleče. Vrha kar ni bilo na spregled. Po prenekaterih vzdihih in kletvicah, „kdaj bo ta vrh“ se pa vrh končno pokaže. Skuta je s svojo višino 2532 vm tretji najvišji vrh kamniških alp. Na vrhu je bil en planincem kjer sva malce podebatirala o vremenu in snegu, a da se nisem ohladil, sem šel naprej po grebenu.



Med prečenjem grebena, sem opazil, da se vrhovi počasi zapirajo v meglo. Na srečo je bila ta meglica, ki ne pomeni dežja, vendar razgleda ni bilo nič. Po grebenu sem šel Dolgemu hrbtu naproti. Megli se lahko zahvalim, da sem dvakrat šel namesto po označeni poti, kar naravnost po grebenu. Na srečo znam malce plezati, tako se nisem vračal nazaj, pač pa preplezal naprej na pot. Pri zadnjem vzponu na vrh dolgega hrbta, pa so se začeli kazati prvi znaki utrujenosti, saj sem se moral pošteno potruditi, da sem držal korak v klanec. Z malce agonije sem prispel na vrh Dolgega hrbta na višini 2473 vm. Tam je bila ena planinka, ki je hodila po isti poti kot jaz, z razliko, da je hodila v nasprotni smeri in bo prespala na Kamniškem sedlu. Zaželela sva si varno pot ter odšla vsak svojemu cilju naproti.



Ko sem si nabral malce moči na vrhu, sem kar spočit prišel na Mlinarsko sedlo. Od tam naprej pa me je čakal samo še zadnji vzpon na najvišji vrh teh alp. Pot je kar zmerno krušljiva in sem jo tudi sam že nekajkrat prehodil. Vmes sem srečal še znanca iz bližnje preteklosti. Izmenjali smo si nekaj besed ter odšli spet vsak v svojo smer. Zdelo se mi je, da sem se teleportiral do klinov in jeklenic, ki pomenijo skorajšnji vrh. In vrh je res sledil za vogalom. Po dolgem času sem bil na vrhu Grintovca, ki je s svojo višino 2558 vm najvišji vrh Kamniško savinjskih alp. Še dobro, da me je čakalo še dobra ura in pol sestopa v kamniško bistrico.



V zmernem koraku sem sestopal po dolgi grintovčevi strehi, ki je ponavadi noče biti konec. Prišel sem do kokrškega sedla, kjer sem si privoščil malico v koči. Namreč mladenkam malo nad kamniško bistrico sem rekel, da grem na palačinke v Cojzovo kočo. Metaforično nisem dosegel tega cilja, saj palačink niso imeli in sem se moral zadovoljiti z jabolčnim zavitkom. Skratka, od tu dol se pot samo še spušča do izhodiščnega mesta.
Prišel sem nazaj do avta in se po hitrem postopku odpravil do izvira reke kamniške bistrice, saj so bile noge prekleto težke. Vsekakor je sedlo namočit noge v mrzlo vodo in s tem pospešit regeneracijo.

Za menoj je bila kar lepa tura, kjer se je nabralo približno 18 km in 2500 vm. S časom se ni za hvalit, saj je vmes kar nekaj zahtevnega in krušljivega terena za prehodit ter preplezat. Sem pa vseeno spravil to turo v pol dneva, čeprav sem kar nekaj časa pustil z malicami in počivanjem na vrhovih. Vsaj nekaj razgleda je bilo.

V naslednjih dnevih pa me je čakalo bolj regeneracijsko poležavanje in plezanje blizu Gardskega jezera.


Do naslednjič.

sreda, 06. julij 2016

Načrt za trening v sedmih tednih do 45 minut teka

Program je namenjen popolnim začetnikom. Kdor seveda zmore že na začetku teči pol ure ali več, ta program ni primeren zanj. Še preden se tek začne, je potrebno pregledati telo, da ni kakšnih poškodb. Če ima kdo malce preveč kilogramov, bi pred tem programom svetoval sprehode in vmes kakšne vaje za moč celotnega telesa.

Ko začnemo teči, se gibljemo malce hitreje od hoje. Sploh na začetku. Če se med tekom hlasta za zrakom, je tempo oziroma hitrost prevelika in jo je potrebno zmanjšati, morda tudi hoditi.

Ko končamo s tekom ne smemo pozabiti na raztezanje in ohlajanje. Priporočljivo je narediti tudi nekaj osnovnih vaj za moč zgornjega dela telesa kot so skleci, zgibi, trebušnjaki in iztegi trupa. Po vsaki aktivnosti pa je pomembno pravilno jesti.

Naj bo tek v veselje in zabavo. Priporočam, da tečete s tekaškim partnerjem in se vzpodbujate drug drugega, ter ne tekmujete.



1.teden:
    1. dan: 20 min teka
    2. dan: počitek
    3. dan: 20 min teka
    4 dan: počitek
    5. dan: 20 min teka
    6. dan: počitek ali krajši sprehod
    7. dan: počitek

2. teden:
    1. dan: 20 min teka
    2. dan: počitek
    3. dan 25 min
    4. dan: počitek
    5. dan: 20 min teka
    6. dan: počitek ali krajši sprehod
    7. dan počitek

3. teden:
    1. dan: 20 min teka
    2. dan: počitek
    3. dan: 25 min teka
    4. dan: počitek
    5. dan: 25 min teka
    6. dan: počitek ali krajši sprehod
    7. dan: počitek

4. teden:
    1. dan: 25 min teka
    2. dan: počitek
    3. dan: 30 min teka
    4. dan: počitek
    5. dan: 30 min teka
    6. dan: počitek ali krajši sprehod
    7. dan: počitek

5. teden:
    1. dan: 35 min teka
    2. dan: počitek
    3. dan: 30 min teka
    4. dan: počitek
    5. dan: 35 min teka
    6. dan: počitek
    7. dan: počitek

6. teden:
    1. dan: 40 min teka
    2. dan: počitek
    3. dan: 35 min teka
    4. dan: počitek
    5. dan: 40 min teka
    6. dan: počitek
    7. dan: počitek

7. teden:
    1. dan: 40 min teka
    2. dan: počitek
    3. dan: 45 min teka
    4. dan: počitek
    5. dan: 40 min teka
    6. dan: počitek
    7. dan: počitek



Čestitke za pretečen čas. Iz res navadnega začetnika, do 45 minut teka je naporna pot, a z močno voljo se da premikati gore. Za napredek in daljše razdalje pa priporočam nadaljevalni program tekaškega treninga ter intervalne treninge.


petek, 13. maj 2016

Trening z lestvico

Nogometaši jo baje sovražijo (po pričevanju nekaterih) a jo pridno uporabljajo, rokometaši tudi, tekači pa jo ne uporabljajo, pa bi jo morali. Vsaj tekači, ki tečejo po neutrjeni podlagi. Kaj bi bila ta stvar? Odgovor je lestev. V angleščini izraz quick ladder. No, ne lestev za plezati, pač pa taka lestvica, ki se jo položi na tla in se izvaja različne vaje.

Vsak off-road tekač ve in je tudi že izkusil, da je tek čez korenine in kamne kar neprijetna zadeva. Sploh, če je tekač v stadiju izčrpanosti. Zato pa je potrebno na treningu trpeti, da je potem na tekmi lažje. In kar se tiče tekanja čez korenine in podobno nesnago na poti, se v sam trening vključi tudi vaje z lestvico. Namreč, v naravi so vsi elementi na tleh postavljeni res naključno, včasih celo kaotično. In ko je potrebno, kdaj tudi s polno hitrostjo teči čez te ovire, je koordinacija nog in oči na veliki preizkušnji. Skratka to je odličen intervalni trening, kjer se dopolnjujeta koordinacija nog in propriocepcija.

Lestvica je nič drugega kot plastične letve pritrjene na dve vrvi, ki se kot raztegnjeno položi na tla. Teh letvic je približno 10 – 15, v skupni dolžini približno 3 – 4 m. Na njen je možno izvajati različne vaje, različnih težavnosti. Od preprostega tapkanja čez letvice, do kompliciranih vaj z več različnimi elementi tapkanja.




Primer preproste vaje: postavimo se pred lestvico tako, da je vsa dolžina pred nami. V nizkem skipingu gremo čez njo tako, da na vsak četrti doskok naredimo na naslednjem polju. Nazaj grede vajo ponovimo. To je čisto preprosti primer. Na youtube-u je malo morje primerov vaj in varijacij.





Lestvice je možno kupiti v večih trgovinah in ne stanejo ravno veliko. Če si DIY frik, lahko lestvico sestaviš sam z lesenimi letvicami in vrvico. Še najlažja oblika je pa, da s kredo narišeš lestvico na tla.
Da ne bo pomote, to ni reklama za izdelek, pač pa kako si popestriti, kdaj monotoni trening.

Do naslednjič

sreda, 27. april 2016

FARTLEK

Fartlek oblika tekaške vadbe ni neka novost in prihaja iz Švedske, stara pa je dobrih 90 let. To obliko vadbe je zasnoval trener Gosta Holmer. Zaradi popularnosti in seveda odlične metode, se je vadba kmalu razširila po vsem svetu. Primerna je tako za začetnike, kot tudi za izkušene.

Kaj točno Fartlek vadba je. Vadba je sestavljena iz besed Fart – hitrost in lek – igra. Bi se reklo, da je fartlek hitrostna igra. Pomeni, da ni točno strukturirana kot je npr. intervalna vadba ali tempo tek, pač pa, da si vsak posameznik ustvari svojo vadbo oziroma trening. Še ni jasno? En kratek primer: tekač  gre na trening in preteče nekaj kilometrov za ogrevanje. Da tek ni monoton, spet pa preveč naporen kot intervalni trening, se naš tekač odloči, da bo tekel po trenutnem navdihu. Recimo, da teče naprej, vidi pred 200 m pred seboj prometni znak in se odloči, da do tja malo hitreje teče. Ko pride do znaka, upočasni tempo in teče naprej in pride do krajšega klanca. Tam se odloči, da bo naredil kratek šprint gor in se v počasnem tekaškem tempu vrne nazaj dol. Kmalu pred seboj opazi brhko tekačico in spet se zapodi za njo, kjer skupaj tečeta v zložnem pogovornem tempu. Tako nadaljujeta vadbo naprej.

Vadba je primerna za malce bolj izkušene začetnike, ki bi radi izboljšali svojo vzdržljivost in napredovali na hitrosti, a ne vedo, kako bi izvajali intervalni tek. Za bolj izkušene tekače pa je primerna v začetku sezone, da svoje lene zimske mišice spravijo v pogon za nadaljevanje treninga in priprave za tekmovanja. V sam trening lahko posameznik vključi različne oblike teka kot so stopnjevanje, tempo tek, šprinti, tek v klanec, tek po različnem terenu, vsebujejo lahko tudi gimnastične vaje, kot so poskoki in njih variante.

Sedaj, ko je zunaj pomlad, ko nekateri tekači in tekačice še niso na delovni hitrosti, je idealen čas za izvajanje fartleka. Ne pozabit na uro z merilnikom srčnega utripa ali po domače pulzmetra, da ne boš predolgo na maksimumu srčnega utripa. Sezona je še dolga.

Če imaš kak komentar ali pripombo, pa v spodnjih vrsticah povej.


ponedeljek, 04. april 2016

Popotovanje iz Cerknice do Sv. Vida

Čez dobrih 30 let, ko bom star, debel in zapit, se bom v gostilni na mladino drl:
Vi ne boste mene jebali! Ko sem bil jaz tako star kot vi, sem šel peš iz Cerknice do Sv. Vida! Prokleta mularija!“
Tako našo zgodbo preselimo 30 let nazaj, v trenutno sedanjost, ko sem še vitek in pri kondiciji. Idejnemu vodji se je porodila zamisel, da bi šli tako kot njegovi predniki, peš na že to omenjeno traso. To je bilo seveda pred davnimi časi, ko še ni bilo spletnega portala prevozi.org. Dober mesec nazaj, pride do mene z zamislijo, da bi jaz kot poznavalec okoliških poti in on z idejo, sklicala na kup nekaj podobno mislečih ljudi in bi šli družno na pot. V tem času sva si zamislila približno kje bi trasa potekala. Da ne bi šli direktno pot, sva načrtovala še krajši ovinek čez Slivnico in Špičko. Da ni prehitro konec veselja. Pogledala sva si še zadnji del trase, saj nisva točno vedela, kje bi šla pot, a sva v prvo našla vse. Sva se pa nazaj grede malo zgubljala. Potem je bilo potrebno še sešteti vse kilometre in višinske metre. Da je vse „oldskul“ in ker žal nimam GPS-a, sem vzel zemljevid in vrvico, izmeril kilometre in s pomočjo izohips izračunal višinske metre. To vse na približno. Izračunal sem, da bi do tja imeli cca 24 km in 1300 vm ter za nazaj cca 18 km in cca 200 vm. Okvirna časovnica pa je bila cca 4 ure in 30 minut do Sv. Vida.
Na dan dokaj hladne nedelje, datumsko 3.4.2016, se nas je za kegljiščem zbralo deset avanture željnih mladcev in mladenk, vsi pisani, bolj kot pirhi za veliko noč. Še kratek briefing pred startom in smo se malce po 9.00 uri podali v prvi klanec, Slivnici naproti. Že v prvi klanec je kazalo, da bo dan topel, če ne vroč, saj smo se skoraj vsi slekli dolge rokave. Do Slivnice smo šli v zložnem tempu, brez pretiravanja, saj nas je čakala še kar dolga pot. Pisana druščina je kmalu prišla na vrh Slivnice, kjer je sledil obvezen fotosešn in vpis v knjigo. Odločili smo se, da se podamo dol v zmernem tekaškem tempu. Pot nas je vodila čez „zatrepe“ proti Begunjam. Nekje na sredini spusta je usoda hotela, da sem si zvil desni gleženj, a ni bilo preveč hudo in sem lahko nadaljeval pot. Približno 20 minut kasneje, pa sem padel čez podrto smreko, direktno na glavo. Popraskan sem bil samo po desni strani. Nadaljevali smo skozi begunje in naprej proti naslednjemu vzponu na Špičko. Seveda prej je sledil obisk Cumarovnika. Na poti na Cumarovnik sem se še udaril v glavo v malce debelejšo vejo. Skratka, na Cumarovniku je bil krajši počitek in nato napad v klanec proti Špički. V zadnjih strmejših klancih, se nas je nekaj izzivalo v sprintih v klanec. Na vrhu pa seveda eden najlepših razgledov. Videlo se je od kje smo prišli in kam še gremo. Po krajšem počitku smo se podali navzdol po strmem klancu do glavne ceste Begunje – Rakitna. Nazadnje, ko sem se tu spuščal je bil še sneg in blato, sedaj pa od sonca posušena zemlja. Tu se je čutila vročina, ki je še prihajala. Prišli smo do glavne ceste, kjer smo opazovali voznika stare honde pri njegovi reli vožnji. Krajši del smo šli po asfaltni cesti, potem pa smo zavili na vlako in Topolu naproti. Skozi Topol in smo že bili pri odcepu za Kranjče. Tam smo spet imeli počitek, kjer smo si napolnili bidone z vodo, popili kratek požirek „skenderbeu-a“ in nadaljevali v smeri cilja. Klanec ni bil strm, a se je kar vlekel zaradi vročine. Tu je naš idejni vodja začel plačevati davek na dolžino. V klanec mu kar ni šlo, a ker skupina ne zapusti šibkejšega smo ga počakali. Če na drugače, je mene tu zdelovala vročina. Samo glede na to, da se ne predamo kar tako zlahka, smo grizli po zadnji strmi vlaki. Blizu vriskanja je bilo, ko smo prišli na Vidovsko planoto. Od tam naprej nas je čakal spust do Sv. Vida. Vmes se je idejni vodja ponudil, da nam pripelje avto do cilja, cca 1,5 km naprej. V samem strogem centru Sv. Vida smo prišli na cilj. Za nekatere je bi to končni cilj, za nekatere pa dobra polovica, saj smo nameravali iti še peš nazaj. Obnovili smo zaloge vode in hrane ter se preostalih 6 podalo peš nazaj na start.
Pot nazaj je potekala večinoma navzdol. Začrtal sem jo tako, da gremo nek del po isti poti, potem pa se priključimo strugi potoka Cerkniščica in ob njen nazaj domov. En krajši odsek poti, sem hodil že nekaj let nazaj in sem se moral spomniti na samem kraju, kje moramo iti. Po vzoru ultra trailov iz tujine, smo prečkali potok, da bi prišli na drugo stran in nadaljevali po poti. Mrzla voda je res sedla za pregrete noge. Imeli smo tudi čast poslušati živalske krike ene iz med udeleženk. V pogovornem tekaškem tempu smo nadaljevali naprej do Cerknice in do našega cilja. V tem času, ko smo mi tekli nazaj, so preostali člani imeli čas, da so nam preskrbeli pivo, radler in hrano. Tako smo po končanem popotovanju nadaljevali z zaključno proslavo za kegljiščem.
Še povzetek vsega dogajanja. V eno smer smo naredili 23 km in 1260 vm ter nazaj še 17 km in 150 vm. Vsega časa se ne spomnim, ker nisem imel ure pri sebi. Nismo podirali hitrostnih rekordov, a počasni tudi nismo bili. Ugotovil sem, da je moje znanje analognega merjenja in računanja kilometrov dokaj natančno. Porabljenih kalorij na osebo je bilo mnogo, porabljene vode pa še več.
Ko so vsi udeleženci odšli domov na počitek, sem jaz, kot baraba šel še na slivnico in si s tem naredil še dodatnih 7 km in 550 vm.

Do naslednjič

sreda, 10. februar 2016

CERKNIŠKA ZIMSKA TEKAŠKA LIGA 2015 / 2016

Kdo bi si mislil, da bo teh 12 tednov tako hitro minilo. Spomin se mi vrača na oktober, ko sem med hojo na Slivnico dobil zamisel, da bi organizirali tek na Slivnico, nekako po vzoru ostalih tekaških lig. Zaradi takratne situacije sem imel časa kar dosti. Najprej se je začelo pri iskanju oziroma spraševanju morebitnih kandidatov, tekmovalcev in se mi je kaj kmalu  javilo okoli 15 resnih. Nato je bilo potrebno najti še dodatno pomoč, saj je težko biti „one man army“. Tudi tu se je nekaj kandidatov izkazalo z odzivom sodelovati in pomagati pri dogodku. Za pomoč in sodelovanje so se odločili tudi v Domu na Slivnici. Da bi prišlo čim več tekmovalcev in se s tem izognili plačevanju startnine, sem se vrgel v iskanje sponzorjev. Takoj sta se odzvali podjetji Ydria Motors in Alpod iz Cerknice in je bilo s tem poskrbljeno za finančno pomoč. Lahko bi rekel, da so bile za nami največje težave oziroma prepreke. Proti koncu sem poskrbeli še za oblikovanje in tisk startnih številk in ostale drobnarije, kot so priprava tabel, nakup materiala in podobno. Zadnji teden pred tekmovanjem sem se lotil izbire ter s tem označevanje proge. Odločil sem se za začetek malce strmejši klanec in za konec lep tekaški zaključek. Prvotno je bilo v planu, da bi z barvnim sprejem označil progo, vendar sem se na koncu odločil za barvne trakove.

Pa je prišel dan tekme, 22.11.2015. Da bi bila liga res zimska je ponoči zapadlo približno 15 cm snega. Na prvo zasneženo tekmo je prišlo 19 tekmovalcev od tega 6 tekmovalk in 13 tekmovalcev. Na prvi tekmi je Andrej Lindič suvereno zmagal in se s tem postavil v vlogo favorita. Ob 9.00 uri so se prvič pognali v hrib, novim uspehom naproti.
Rezultati prvih treh.
Andrej Lindič: 30:08
Zdravko Bavec: 31:17
Silvo Pšeničnik: 32:03

Andreja Podobnik: 36:07
Slavka Drobnič 37:24
Tina Brelih: 37:54
Ter seveda ostali tekmovalci, ki so prišli na premierno Cerkniško zimsko tekaško ligo.

Druga tekma, ki je sledila, 29.11.2015 je zaradi toplejšega vremena prizanesla z drsenjem po snegu. Zaradi tega, so vsi občutno izboljšali rezultate. Tudi prireditev se je malce razvedla in je prišlo 27 tekmovalcev. Zopet je zmagal Andrej Lindič, pri ženskah pa se je izkazala Tina Brelih.
Andrej Lindič: 25:40
Silvo Pšeničnik: 27:31
Zdravko Bavec: 28:37

Tina Brelih: 33:15
Slavka Drobnič: 34:01
Silva Vidovič: 34:22

V tretji tekmi, 6.12.2015 smo na miklavžev dan smo prešli v december. Podlaga za tekmovalce je bila zopet ugodna. Nekateri so bili tudi že v kratkih rokavih, saj so bile temperature krepko nad nulo. Zopet je Andrej Lindič pokazal prevlado, pri ženskah pa je zmagala Slavka Drobnič
Andrej Lindič: 26:00
Rok mahne: 26:19
Zdravko Bavec: 26:20

Slavka Drobnič: 33:25
Anita Žnidaršič: 36:17
Barbara Udovič: 37:39


Na četrtem teku, 13.12.2015, pa je bil postavljen nov mejnik v ženski konkurenci. Prišla je Maja Peperko in suvereno zmagala. Pri moških pa je kraljeval Andrej Lindič
Andrej Lindič: 26:42
Zdravko bavec: 27:04
Matjaž Čuček: 27:10

Maja Peperko: 27:06
Loreta Kmet: 30:39
Slavka Drobnič: 35:10

Na petem teku, 20.12.2016, ni bilo nobenih posebnosti. Pridno so grizli v klanec. Prvi je bil Andrej Lindič, pri ženskah pa Tina Brelih.
Andrej Lindič: 25:27
Miha Prudič: 26:25
Zdravko Bavec: 27:35

Tina Brelih: 30:52
Slavka Drobnič: 33:47
Barbara Udovič: 40:09

Na šestem teku, 27.12.2015 se je počasi začelo kazati, kje bo kdo stal v končnem vrstnem redu. Smo pa tudi pri moških dobili nov mejnik v obliki finca Jounia Koujala z novim absolutnim rekordom proge.
Jouni Koujala: 23:22
Andrej Lindič: 24:56
Rok mahne: 26:04

Tina Brelih: 31:18
Slavka Drobnič: 33:40
Anita Žnidaršič: 36:26

Polovica je bila za nami. Nastopilo je novo leto in s tem druga polovica tekem. Na sedmi tekmi, 3.1.2016 nas je zopet presenetil sneg. Zmagal je Rok Mahne, pri ženskah pa Slavka Drobnič. Na tej tekmi je bil prvič dvignjen limit na 1 uro.
Rok Mahne: 32:37
Sebastjan Bogataj: 33:48
Zdravko Bavec: 34:24

Slavka Drobnič: 43:54
Silva Vidovič: 44:22
Tina Brelih: 47:29

Na osmi tekmi, 10.1.2016 se nas je zbralo rekordno število tekmovalcev. Sneg prejšnjega tedna je pobralo zato so tekači zopet uživali v lepi podlagi. Zmagal je novinec Timotej Bečan, pri ženskah Tina Brelih.
Timotej Bečan: 25:12
Andrej Lindič: 26:36
Sebastjan Bogataj: 26:56

Tina Brelih: 32:49
Silva Vidovič: 34:05
Slavka Drobnič: 34:32

Na deveti tekmi, 17.1.2016 smo doživeli presenečenje, ko si je teden poprej Timotej Bečan ogledal progo in potem na ta dan izboljšal absolutni rekord proge. Seveda je zmagal, pri ženskah pa je slavila Tina Brelih.
Timotej Bečan: 22:27
Rok mahne: 26:00
Andrej Lindič: 26:28

Tina Brelih: 33:08
Silva Vidovič: 34:11
Slavka Drobnič: 35:11

Na deseti tekmi, 24.1.2016 ni bilo nobenih presenečenj. Malo je bilo snega na progi. Zmagal je Timotej Bečan, pri ženskah Slavka Drobnič.
Timotej Bečan: 22:48
Andrej Lindič: 26:26
Matej Blatnik: 26:38

Slavka Drobnič: 32:40
Silva Vidovič: 33:07
Barbara Udovič: 37:17

Na enajsti, predzadnji tekmi, 31.1.2016 pa nas je, kljub malce snega in blata proti vrhu zopet čakalo presenečenje. Timotej Bečan je zopet postavil nov rekord. Pri ženskah je prva prišla v cilj Tina Brelih.
Timotej Bečan: 21:39
Rok mahne: 25:42
Andrej Lindič: 26:50

Tina Brelih: 32:31
Silva Vidovič: 32:46
Slavka Drobnič: 33:36

Pa smo dočakali zadnjo tekmo, dvanajsto po vrsti. Sicer izjemoma na pustno soboto, 6.2.2016. Slavil je Silvo Pšeničnik, pri ženskah pa Silva Vidovič.
Silvo Pšeničnik: 26:11
Andrej Lindič: 26:43
Rok Mahne: 26:47

Silva Vidovič: 32:35
Slavka Drobnič: 34:01
Suzana Trpin: 34:46

V Domu na Slivnici se je potem odvila zaključna prireditev s podelitvami zahval sponzorjem za finančno pomoč in priznanjem najbolj vztrajnim tekmovalcem. Ter seveda obvezna evalvacija in analiza vseh tekem ob kozarcu rujnega.
Končni vrstni red po dvanajstih tekih :
MOŠKI: Andrej Lindič
Zdravko Bavec
Milan Zalar

ŽENSKE: Slavka Drobnič
Barbara Udovič
Tina Brelih.

Še nekaj malega zabavne statistike. Vseh skupaj tekmovalcev je bilo 61, od tega 45 moških in 16 žensk. V vseh dvanajstih tekmah so pretekli 1102 km in premagali 173250 vm, kar znese 91,83 km in 14437 vm na tekmo. V povprečju je bilo 26 tekmovalcev na vsaki tekmi s povprečno starostjo 45 let. Najstarejši je bil letnik 1951 in najmlajša letnik 2004. Koliko je imel kdo maksimalnega srčnega utripa pa žal nimam podatka. Verjamem pa, da je šlo vse v rdeče območje.

Na koncu bi se rad zahvali podjetjema Alpod in Ydria Motors za finančno pomoč pri izvedbi tekme, podjetju Brobal za čaje in Domu na Slivnici za čaje in velik sprejem tekmovalcev. Ne smem pozabiti dati zahvale še vsem časomerilcem, ki so zmrzovali na cilju in redarja, ki je usmerjal promet na startu.


Drugo sezono pa upam, da se zopet vidimo. Še v večjem številu. Do takrat pa pridno trenirat.