ponedeljek, 08. junij 2015

Grossglockner - 6.6.2015

V elektronski poštni nabiralnik sem dobil ponudbo za pohod na Grossglockner. Naj omenim, da se mi je pošteno nasmejalo. Predviden odhod naj bi bil 5.6.2015, če bo vreme dopuščalo. Mora dopuščati.

Grossglockner ali Veliki Klek, ljubkovalno „grossi“ je z 3798 metrov najvišja gora Avstrije. Pohod na goro pa vsekakor ni lahek. Tako tehnično kot dolžinsko.

Na omenjeni datum se nas je ob 19.00 uri v Vrtojbi zbralo 7 nadobudnih plezalcev. Nekaj jih je malo pred pohodom odpovedalo. Bo pa več piva za nas na vrhu. Pot nas je vodila preko Italije na mejni prehod Plockenpass v Avstrijo in nato naprej proti Lienzu. Ko smo se ustavili na neki črpalki, sem mislil, da ko bom stopil iz avta, da me bo prijeten večerni hlad prebudil. Stopil pa sem v savno. V Avstriji smo se malce zgubljali, saj nismo točno poznali poti. Ves ta del je bil za nas neznan. A se nismo kaj dosti razburjali, saj smo imeli čas in noč je bila še mlada. A smo vseeno našli majhen kraj Kals am Grossglockner kjer je bilo naše izhodišče. Ko smo parkirali vozila smo naredili bojni plan. Padla je ideja, da gremo do Studlehute, tam malo zadremamo in gremo zjutraj na vrh.



In smo natovorjeni z vsak svojo opremo, vrvmi in zalogami hrane začeli hoditi novi avanturi naproti. Kmalu na začetku nam je vodja dal blagoslov, da gremo lahko hitreje in se dobimo pri koči. Pa je spustil psa iz verige. Tempo je bil kar soliden in smo v dobrih dveh urah prišli do koče. Na tabli je pisalo, da je do koče tri ure. Skratka, ko smo prišli do koče je bila ta zaprta. Nekaj planincev je spalo pred kočo, zimska soba pa je bila polna. Pred „štrudlhute“ smo naredili kratko pavzo, jaz sem si preobul pohodne čevlje in sklenili, da v soju lune in čelnih lučk nadaljujemo do Erzherzog-Johann-Hutte na višini 3454. Pod kočo se nahaja ledenik in čez njega snežišče, zaradi česar smo se navezali v ledeniško navezo. Tu sta dva od naše družbe sklenila, da se zaradi utrujenosti prejšnjega dne vrneta nazaj v kočo in tam prespita. V navezi pa sem, priznam trpel, saj nisem navajen takega tempa hoje. Bil sem predzadnji. Na telefonu sem si prižgal malce vzpodbudne glasbe in smo skupaj počasi nadaljevali do grebena. Na grebenu smo se razvezali in splezali do johanove koče. Ravno ob našem prihodu ob 4.00 uri so začeli planinci hoditi ven iz koče in proti vrhu. Tako je za nas ostala zimska soba in veliko prostih postelj. Kaj se je dogajalo v koči naj ostane skrivnost. Malo nas je zeblo in smo se morali ogreti. Vodja je, preden se je onesvestil omenil, da bo dobro, da vstanemo pred dvanajsto uro.



Ob približno 6.00 uri smo se zbudili in se pripravili na vzpon. Vzeli smo samo dva nahrbtnika in dali vanju vse potrebno. Vzpon je potekal v zložnem tempu, brez hitenja. Ko smo prišli na Kleine Grossglockner nas je počakala gruča ljudi. Tam se nahaja zelo ozka škrbina, kjer je prostora samo za enega. Nekateri so silili dol, nekateri gor in je nastal prometni zamašek. Naš vodja je predlagal, da bi v izogib čakanju naredili vrvno ograjo za vse in bi bili tako hitrejši. Nekateri tujci so se temu predlogu čudili, a po prepričevanju in pojasnjevanju so popustili in smo le potegnili vrvno ograjo. Takrat je zadeva stekla. Res, da bi bila na tem kraju lahko žična ograja. Samo kdo bi potem plačeval vodnika za gor.
Po približno dveh urah, smo se nagnetli na vrhu. Prostora tam gori je bore malo. Naša skupina in druga skupina, pa smo morali paziti, da ne bo kdo pahnil koga dol. Na vrhu smo si čestitali za vzpon, se fotografirali in si lajšali želodčne težave z zeliščnim pripravkom. Razgleda je bilo veliko. Spraševali smo se kateri hrib je Triglav, saj je bilo naokoli toliko vrhov. Navzdol je šlo malo hitreje, saj smo imeli vrvno ograjo in tudi ljudi je bilo manj. A še zmerom je veljala previdnost.



Sestopili smo do koče, kjer smo pobrali ostale stvari, odplezali po grebenu, navezani prečili ledenik in smo bili že nazaj pri Studlehute. Od tam nas je čakal še dolg a zelo vroč sestop. Z vsakim metrom, ko smo bili nižje, me je bolj kuhalo. A v dobri družbi je kar hitro minilo. Pri avtih sta nas počakala še ostala dva člana. Ne da bi se preveč dolgo obirali, smo spakirali opremo in se odpeljali nazaj domov. Vmes smo se ustavili na kavi, kjer sem naprej jaz poprijel za krmilo vozila. Vožnja domov je dokaj hitro minila ob poslušanju italijanskega radia. Sopotniki so v tišini in z očali na očeh odprtih ust opazovali okolico.
Celotna tura nam je vzela 20 ur našega življenja. Od tega smo se 6 ur prevozili, 12 ur hodili in 2 uri spali.
Grossglockner pa tam gori čaka na nove pohodnike, turiste in plezalce. Naj omenim, da smo imeli vseskozi lepo vreme. Edino malce megle je bilo na vrhu.

Kaj se je dogajalo v koči? Ta skrivnost? Da nas ne bi zeblo, smo trije fantje vzeli odeje dvem dekletom. Toliko o tovarištvu.