ponedeljek, 15. junij 2015

Maraton Franja

Krmilo držim na spodnjem delu, glavo in cel trup držim čim nižje, da čim bolj izničim zračni upor, gledam na števec, ki kaže 40 km/h po ravnini. Navijači ob progi kričijo in me spodbujajo. Pred mano je dobrih 500 m ena grupa, za menoj nikogar v vidnem polju. Skušam se priključiti grupi od spredaj, vendar so enako hitri kot jaz in ni možnosti, da jih sam ujamem. Trpim.

Maraton Franja BTC City letos poteka že v 34 izvedbi, prvič pa leta 1982. Da ne bom pisal o zgodovini dirke, ki jo sicer tudi ne poznam in o njen obstajajo drugi viri in literatura, se bom bolj posvetil mojemu boju. Trasa je dolga 156 km z okoli 1000 višinskimi metri. Start in cilj je v BTC City-u. Trasa poteka čez Ljubljano proti Brezovici, kjer je uradni start dirke, nato preko vrhniškega klanca mimo Godoviča in spust v Idrijo, nato zavoj v Cerkno in vzpon na prelaz kladje, sledi spust in ravnina po poljanski dolini do Škofje Loke, od tam naprej mimo zbiljskega jezera v Vodice, tam zavije v Šmartno in čez Ljubljano nazaj v BTC. Trasa je odlično speljana in tudi cesta je v povprečju dobra, vsaj kar se za slovenske razmere tiče.

Maraton se ponavadi začne že teden ali najmanj dan prej, ko potekajo še zadnje priprave kolesa in opreme. Dan prej sem opravil zadnje finese, kot so nameščanje čipa in startne številke, „carbo loading“ in počivanje. Izbral sem si moj DOS-ovski dres z tačkami in Doget logotipom. Noč pred dirko nisem mogel spati. Malo zaradi tega, ker sem preveč počival, malo pa zaradi „živčkov“. Tako je noč minila s približno tremi urami spanja, saj smo morali kar zgodaj oditi na start. Zjutraj smo napokali opremo in kolesa v kombi ter odšli v Ljubljano. Tam je bila že zbrana ogromna množica kolesarjev in navijačev. Malo smo se pomenili in se napotili proti startnemu mestu. Bil sem v beli coni, kar je pomenilo, da krenem na pot med prvimi.

8.00 je bila ura za odhod. Ne še za start, saj ta poteka na Brezovici. Skratka po Ljubljani poteka zaprta vožnja za vozilom. Tu so se prenekateri prerivali v ospredje. Da še zaupam mojo taktiko, ki sem si jo zastavil. Od uradnega starta bom vozil z rezervo do kladja. Šele nato bom malo bolj pritisnil. Bolje rečeno kot storjeno. Do Brezovice smo šli v zložnem tempu. Ko pa se je prikazal pano za uradni start pa je vse potegnilo. Tam je malce pred merilnim mestom majhen cestni otoček in ko se je en od kolesarjev umikal, je padel ravno meni na nogo. Na srečo nisem padel jaz z njim. Od uradnega starta je vlekla prva tekmovalna grupa. Do vrhnike je ponekod letelo tudi 50 km/h po ravnini. V tem delu smo imeli tudi veter v hrbet. Držal sem se grupe do vrhniškega klanca. Tam pa sem pozabil na mojo taktiko in se zapodil v klanec, saj so se tudi ostali. Počasi sem enega po enega prehiteval in se „držal“ za zadnje kolo kolesarja pred menoj. Skupaj sva prišla do vrha klanca, kjer pa mi je pobegnil, da bi ulovil majhno grupo. Tako sem sam prevozil napoleonov drevored. Tam sem malo spustil tempo zaradi odlične cestne podlage. Greh je tam voziti prehitro. Malo pred Logatcem sta me ujela dva kolesarja in smo skupaj lovili grupo pred nami. V tem delu, ko se proga vseskozi malo vzpenja sem jaz vlekel, oba za menoj pa sta mi sledila. V Hotedrščici, smo skoraj ulovili grupo, pa mimo pridrvi vlak. Priključil sem se na vlak in smo ujeli in tudi prehiteli skupino pred nami. Sledil je vratolomen spust proti Idriji. Čeprav smo šli vsi res hitro dol, sem ga vzel z rezervo. Po koncu spusta se je zopet formirala skupina in smo odbrzeli skozi Idrijo in mimo okrepčevalnice v Spodnji Idriji. Malo naprej od idrije, kjer poteka malce daljši spust pa presenečenje. Tam sredi ceste je bil prostovolec in je mahal z zastavico. Od daleč nisem videl kaj je tam, ko pa sem prišel bližje pa nisme mogel verjeti. Na sredi ceste je ležala ogromna mrtva krava. Po dirki smo delali teorije zakaj je tam in zakaj mrtva. Trasa nato zavije proti Cerknem. Tempo se je malce umiril in umirili so se tudi moji živci. Do tu je bilo vseskozi napeto. Povprečna hitrost je bila okoli 35 km/h. V Cerknem sem se ustavil v okrepčevalnici, malce pojedel, si napolnil bidon namesto z vodo, pomotoma s sokom in se priključil koloni na vzponu na kladje. Tu sva s klubskom kolegom skupaj prehitevala kolesarje in se občano pustila prehiteti hitrejšim. Vmes so domačini poskrbeli za osvežitev v obliki škropilnic z vodo. Kar osvežujoče, ko ti nekdo spusti curek mrzle vode v pregreto telo. Na vrhu vzpona sem se ustavil, natočil vodo nazaj v bidon, pojedel in si nabral energijskih gelov za nadaljevanje.

Spust od kladja navzdol pa ne poznam. Sem ga sicer prevozil v obratni smeri, tako, da sem si spust zopet vzel v rezervo in so me ostali kolesarji prehitevali. Ko se trasa malo položi sem sam nadaljeval vožnjo. A kaj kmalu me je dohitela grupa in sem se jim pridružil. Od tu naprej je zopet letelo. V zavetrju sem se odpočil, ko pa je bil čas za rezanje vetra pa sem se potrudil po najboljših močeh. V res hitrem tempu smo prišli do Škofje Loke. Tu sem ostale videl, da so imeli ob cesti podajalce hrane in vode. Zato sem v samem mestu pritisnil naprej v ospredje, da bi čim prej prišel do okrepčevalnice, saj sem imel občutek, da se ostali ne bodo ustavljali. Na okrepčevalnici sem se ustavil, da sem popil kozarec soka in pojedel dva piškota, a grupa se je odpeljala naprej. Sedaj si lahko prebereš čisto prvi odstavek. Skušal in skušal sem jih ujeti, vendar sam proti skupini nimam nikakršne možnosti. Vdal sem se v usodo in nadaljeval kolikor se je hitro dalo. A pri zbiljskem jezeru mi je pogled padel za menoj in sem uzrl skupino, ki se mi hitro približuje. Pustil sem se jim ujeti in se jim priključil. Vendar sem kmalu uvidel, da ta skupina ni tako organizirana kot prejšnja. Tudi številčnejša je bila. Koncentracija je bila tu preko vseh meja. Poleg tega, da je letelo, so se tekmovalci prerivali naprej, na cesti je bilo ogromno lukenj in vseskozi je bilo nekega zaviranja in pospeševanja. Držal sem se nekako v zadnjem delu skupine. Ko smo vozili po Nemški cesti smo dohitevali skupino, v kateri sem bil prej in smo jih na dunajski cesti tudi ulovili. Sredi Dunajske ceste trasa zavije na proti žalam. Tu so se tisti v ospredu pognali naprej, jaz pa sem malo zaostal. Na srečo. Ravno pri POP TV-ju pa se je zgodil padec v skupini. Mislim, da je padlo polovico skupine. Ko sem se peljal mimo njih, je smrdelo po zakurjeni gumi. Sodeč po izrazih, ni bilo kakega huje poškodovanega, zato sem odpeljal naprej. Tu nas je nekaj malega vozilo skupaj po Šmartinski cesti, cilju naproti. Še zavoj v BTC in že je bil cilj pred nami. Prvo kar je popustilo v cilju je bila koncentracija, saj sem bil napet celo dirko. V cilj sem prišel v času 3 ure 48 minut.

Po končani dirki, pa so se začele oglašati mišice v stegnih. Da bi jih malo razbremenil sem se začel razpeljevati po parkirišču in do McDonaldsa po čokoladni shake. Med razpeljevanjem je začel pikati dež, vendar ni bilo hujšega. Bolj ko sem se umirjal, bolj je začelo teči z mene. Potenje se kar ni in ni hotelo ustaviti, saj je bilo vroče in vlažno ozračje. Ko smo se vsi uredili smo se napotili nazaj proti centru dogajanja. Tam smo vrnili čipe in prejeli bone za radler in malico. Hladen radler je kar stekel skozi mene. Kaj kmalu smo se odpravili nazaj proti domu. Vmes smo se seveda ustavili za obezno pivo in povzetek dirke.


Moja krstna franja je minila brez padcev. Poleg tega, da ne padem sem jo hotel prevoziti pod štirimi urami, kar mi je tudi uspelo. Pohvale še za odlično organizacijo in tudi podporo med samo dirko.