torek, 25. avgust 2015

Tam nekje nad Cortino

Pri mojem drugem obisku Dolomitov, sem uvidel, zakaj vsi klasični plezalci tako opevajo dolomite. Naj bi bili sanjski za plezanje. Povem, da se niso čisto nič zmotili. Pozimi sem bil bolj zahodno, tam kjer kraljuje granit. Tokrat pa nam bližje, tam kjer je skala še apnenčasta. Na čudovitem prelazu Falzarego, nad Cortino di Ampezzo, med skupinama Tofana in Cinque Torre.



Na pot se seveda nismo odpravili kot klasiki, ko so šli ali z vlakom ali z motorjem. Če so imeli srečo, so šli s kako razmajano katrco. Mi smo bili kanček bolj komfortni z mojim srebrnim tovornjačkom. Odpravili smo se v sredo, 12.8.2015 v zgodnjih jutranjih urah. Na pol poti do Ajdovščine sem pobral člana ekipe, ki me je čakal, sedeč na škarpi pred avtobusno postajo. Zgledal je malce povoženo. Z ostalima dvema članom smo se dobili v Ajdovščini, kjer smo preložili in kot lego kocke zložili opremo v moj avto ter naravnali kurz v smeri Italije. Prej smo odšli na kavo, kjer bi skoraj izgubili člana odprave pod kolesi tovornjaka. Pot je minevala kar hitro, ampak le do takrat, ko smo prišli dol iz avtoceste. Imeli smo to čast opazovati vse italjane, ki se počasi in dopustniško vozijo skozi ozke vasice. Po polžje smo se pripeljali do Cortine in brez ustavljanja tam, smo oddrveli na prelaz Falzarego. Ko je naša skupinica prišla na parkirišče, smo se na hitro opremili in se odpravili prvi steni naproti.

Vsi smo šli plezat v južno steno Torre picolo di Falzarego, smer Via Comici. Misleč, da ob tej uri ne bo gnečee v smeri, smo se krepko zmotili, saj smo imeli pred seboj dve navezi plezalcev in plezalk iz hrvaške. Da bo mera polna, so bili večinoma vsi novopečeni mlajši pripravniki. Ko sva s soplezalcem Tadejem čakala pod steno, je dol padel prvi woki-toki. Prvi raztežaj sem potegnil jaz. Bila je luštna plezarija. Smer solidno opremljena s klini, vmes pa je bilo potrebno dati kakega frenda ali jebico. Najbolj so mi všeč njihova sidrišča. Zabetonirane železne rinke. Tako se vsaj izključi nevarnost, da se sidrišče odtrga in naveza zgrmi v dolino. Skratka, plezala sva tako, da sva navezo pred nama držala na očeh. Smo kar nekako skupaj prišli na sidrišče. Vmes je seveda padel še drugi woki-toki. Ko sva prišla na vrh, se je bilo potrebno še spustiti po vrvi slabih 25 m. V tem času se je spuščala tudi naveza pred nama. Po šolsko sva se spustila dol in se po kaki II-ki splazila na pot in sestopila v dolino. Tam sva počakala ostala dva člana odprave, nakar smo se odpravili v Cortino. Najpomembnejša naloga je bila, da skočimo v trgovino in si napolnimo zaloge piva, saj ga nismo imeli niti kapljice, kajti pivo je ključni del družabnega večera. V trgovini smo kar se da hitro opravili nakup in se podali v kamp. Na naše presenečenje so bili vsi trije kampi „tutto completo“. Jeba, kaj pa zdaj? Najboljša opcija je bila, da gremo nazaj gor, na prelaz in se tam utaborimo. Na prelazu smo našli manjšo hišico, kjer smo si postavili bazni tabor. Naj povem, da smo pivo hitro spili in nam ga je še hitreje zmanjkalo. Imeli smo tudi manjšo prigodo s plinsko svetilko. Pa taki jaki taborniki.




Drugi dan sva se s Tadejem odpravila v Piramidi di Col di Boss. Lepa smer naju je čakala, kjer pa sva spodaj naletela na grupo italjanov z vodnikom. Že ko sva hodila proti steni sva videla ljudi. Pa sva potrebovala še dobrih 10 min do stene. In ko sva prispela pod smer se ša kar niso odpravili plezat. Tam sva čakala in čakala, že oba navezana in pripravljena na akcijo. Nakar se končno odpravijo plezat. Odločila sva se, da spodnji del preplezava malce bolj levo od smeri in se vključiva noter. Na ta način sva prehitela dve navezi, dve navezi pa sta bili pred nama. So solidno hitro plezali, zato se nisva obremenjevala in sva plezala za njimi. Na vrhu smeri sva se priključila turistom, ki so se vlekli za jeklenice na ferati proti Tofani. Tam sva jih nekaj obšla in prehitela, saj je bila ura že skoraj poldne in na način kako so se vlekli, bi bila tam še nekaj ur. Ko sva sestopala sva se morala odločiti, kako zapolniti popoldne. Varianta, da bi šla do avta, si napolnila zaloge in prišla nazaj do stene nama ni nič kaj dišala. Vodo sva napolnila v izviru, maščobnih zalog v telesu pa imava kar nekaj in hrane nisva potrebovala. Odšla sva proti steni v Torre grande di Falzarego. To je vrh, poleg smeri, ki sva jo plezala včeraj. Tam sva na hitro preplezala dve 180 m dolgi smeri ocenjeni s IV. Po plezanju sva oddrvela proti avtu, saj sva bila malce utrujena in še bolj lačna. Pri avtu sva se malo okrepčala in počakala ostala dva člana, da smo naredili gurmanske testenine z tremi različnimi omakami. Še obvezen družabni večer in spanje v priročnem apartmaju na višini 2000 m.




Tretje jutro ali dan je bil tudi čas za odhod. Samo ne takoj zjutraj. Najprej smo morali še kaj splezati, ampak se nismo kaj preveč izmišljevali, saj je bilo popoldne napovedano poslabšanje vremena. Tako sva s Tedejem odšla plezat smer dolgo dobrih 400 m, vendar sva jo po prvem raztežaju dodala v zbirko „Wall of shame“, se abzajlala in se odpravila plezat kakšno krajšo smer. Spet sva bila pod steno Torre picolo, kjer sva na hitro splezala dva krajši smeri. Sva se odločila, če ne bo kvaliteta, naj bo vsaj kvantiteta. Je pa bila vsaj zadnja smer lepa. Čeprav navrtana, je pa ponudila lepo in zračno plezarijo. In že smo bili nazaj pri avtu. Malo smo se očedili in se odpravili v civilizacijo. Prvi projekt je bil, da najdemo picerijo, kjer ponujajo pice ceneje kot 10 eur. Našli smo jo, ob tem pa plačali za pivo 6 eur. Po dobri jedači smo se odpravili še napasti naše oči po izložbah. Našli smo zanimivo trgovino z oblačili. Za dobrih 2000 eur, bi si lahko privoščil obleke, v katere je bila oblečena lutka v izložbi. Če zadanem na evrolotu, morda. Bolj zanimive so bile klajmberske trgovine.

Po poti domov se je odprla nevihta, a eno uro po napovedi. Smo bili vsaj na suhem. Vožnja domov je bila hitrejša. Poslušali smo radio in zvok izrabljenih zavornih ploščic, ki drgnejo ob diske.


Še kratek povzetek plezalnih dni. Dolomiti so me in še me bodo prevzeli. In mislim, da se še kdaj vrnem. Le če bo priložnost. Sem pa se na nekaj spomnil, kar se tiče naše higiene. Bili smo čisti in umiti vsak dan. Ko se doma tuširamo, naše razvajene riti porabijo preveč vode. Mi smo se v majhni baraki umili z dobrimi tremi litri mlačne vode, ki smo jo dali v plastenke in čez dan pustili na avtu, da se ogreje. Nekaj je. 

Še eno, bolj uradno objavo si lahko prebereš na spletni strani AO Ajdovščina - www.ao-ajdovscina.si/

Ni komentarjev:

Objavite komentar