Pri
mojem drugem obisku Dolomitov, sem uvidel, zakaj vsi klasični
plezalci tako opevajo dolomite. Naj bi bili sanjski za plezanje.
Povem, da se niso čisto nič zmotili. Pozimi sem bil bolj zahodno,
tam kjer kraljuje granit. Tokrat pa nam bližje, tam kjer je skala še
apnenčasta. Na čudovitem prelazu Falzarego, nad Cortino di Ampezzo,
med skupinama Tofana in Cinque Torre.
Na pot
se seveda nismo odpravili kot klasiki, ko so šli ali z vlakom ali z
motorjem. Če so imeli srečo, so šli s kako razmajano katrco. Mi
smo bili kanček bolj komfortni z mojim srebrnim tovornjačkom.
Odpravili smo se v sredo, 12.8.2015 v zgodnjih jutranjih urah. Na pol
poti do Ajdovščine sem pobral člana ekipe, ki me je čakal, sedeč
na škarpi pred avtobusno postajo. Zgledal je malce povoženo. Z
ostalima dvema članom smo se dobili v Ajdovščini, kjer smo
preložili in kot lego kocke zložili opremo v moj avto ter naravnali
kurz v smeri Italije. Prej smo odšli na kavo, kjer bi skoraj
izgubili člana odprave pod kolesi tovornjaka. Pot je minevala kar
hitro, ampak le do takrat, ko smo prišli dol iz avtoceste. Imeli smo
to čast opazovati vse italjane, ki se počasi in dopustniško vozijo
skozi ozke vasice. Po polžje smo se pripeljali do Cortine in brez
ustavljanja tam, smo oddrveli na prelaz Falzarego. Ko je naša
skupinica prišla na parkirišče, smo se na hitro opremili in se
odpravili prvi steni naproti.
Vsi smo
šli plezat v južno steno Torre picolo di Falzarego, smer Via
Comici. Misleč, da ob tej uri ne bo gnečee v smeri, smo se krepko
zmotili, saj smo imeli pred seboj dve navezi plezalcev in plezalk iz
hrvaške. Da bo mera polna, so bili večinoma vsi novopečeni mlajši
pripravniki. Ko sva s soplezalcem Tadejem čakala pod steno, je dol
padel prvi woki-toki. Prvi raztežaj sem potegnil jaz. Bila je luštna
plezarija. Smer solidno opremljena s klini, vmes pa je bilo potrebno
dati kakega frenda ali jebico. Najbolj so mi všeč njihova sidrišča.
Zabetonirane železne rinke. Tako se vsaj izključi nevarnost, da se
sidrišče odtrga in naveza zgrmi v dolino. Skratka, plezala sva
tako, da sva navezo pred nama držala na očeh. Smo kar nekako skupaj
prišli na sidrišče. Vmes je seveda padel še drugi woki-toki. Ko
sva prišla na vrh, se je bilo potrebno še spustiti po vrvi slabih
25 m. V tem času se je spuščala tudi naveza pred nama. Po šolsko
sva se spustila dol in se po kaki II-ki splazila na pot in sestopila
v dolino. Tam sva počakala ostala dva člana odprave, nakar smo se
odpravili v Cortino. Najpomembnejša naloga je bila, da skočimo v
trgovino in si napolnimo zaloge piva, saj ga nismo imeli niti
kapljice, kajti pivo je ključni del družabnega večera. V trgovini
smo kar se da hitro opravili nakup in se podali v kamp. Na naše
presenečenje so bili vsi trije kampi „tutto completo“. Jeba, kaj
pa zdaj? Najboljša opcija je bila, da gremo nazaj gor, na prelaz in
se tam utaborimo. Na prelazu smo našli manjšo hišico, kjer smo si
postavili bazni tabor. Naj povem, da smo pivo hitro spili in nam ga
je še hitreje zmanjkalo. Imeli smo tudi manjšo prigodo s plinsko
svetilko. Pa taki jaki taborniki.
Drugi
dan sva se s Tadejem odpravila v Piramidi di Col di Boss. Lepa smer
naju je čakala, kjer pa sva spodaj naletela na grupo italjanov z
vodnikom. Že ko sva hodila proti steni sva videla ljudi. Pa sva
potrebovala še dobrih 10 min do stene. In ko sva prispela pod smer
se ša kar niso odpravili plezat. Tam sva čakala in čakala, že oba
navezana in pripravljena na akcijo. Nakar se končno odpravijo
plezat. Odločila sva se, da spodnji del preplezava malce bolj levo
od smeri in se vključiva noter. Na ta način sva prehitela dve
navezi, dve navezi pa sta bili pred nama. So solidno hitro plezali,
zato se nisva obremenjevala in sva plezala za njimi. Na vrhu smeri
sva se priključila turistom, ki so se vlekli za jeklenice na ferati
proti Tofani. Tam sva jih nekaj obšla in prehitela, saj je bila ura
že skoraj poldne in na način kako so se vlekli, bi bila tam še
nekaj ur. Ko sva sestopala sva se morala odločiti, kako zapolniti
popoldne. Varianta, da bi šla do avta, si napolnila zaloge in prišla
nazaj do stene nama ni nič kaj dišala. Vodo sva napolnila v izviru,
maščobnih zalog v telesu pa imava kar nekaj in hrane nisva
potrebovala. Odšla sva proti steni v Torre grande di Falzarego. To
je vrh, poleg smeri, ki sva jo plezala včeraj. Tam sva na hitro
preplezala dve 180 m dolgi smeri ocenjeni s IV. Po plezanju sva
oddrvela proti avtu, saj sva bila malce utrujena in še bolj lačna.
Pri avtu sva se malo okrepčala in počakala ostala dva člana, da
smo naredili gurmanske testenine z tremi različnimi omakami. Še
obvezen družabni večer in spanje v priročnem apartmaju na višini
2000 m.
Tretje
jutro ali dan je bil tudi čas za odhod. Samo ne takoj zjutraj.
Najprej smo morali še kaj splezati, ampak se nismo kaj preveč
izmišljevali, saj je bilo popoldne napovedano poslabšanje vremena.
Tako sva s Tedejem odšla plezat smer dolgo dobrih 400 m, vendar sva
jo po prvem raztežaju dodala v zbirko „Wall of shame“, se
abzajlala in se odpravila plezat kakšno krajšo smer. Spet sva bila
pod steno Torre picolo, kjer sva na hitro splezala dva krajši smeri.
Sva se odločila, če ne bo kvaliteta, naj bo vsaj kvantiteta. Je pa
bila vsaj zadnja smer lepa. Čeprav navrtana, je pa ponudila lepo in
zračno plezarijo. In že smo bili nazaj pri avtu. Malo smo se
očedili in se odpravili v civilizacijo. Prvi projekt je bil, da
najdemo picerijo, kjer ponujajo pice ceneje kot 10 eur. Našli smo
jo, ob tem pa plačali za pivo 6 eur. Po dobri jedači smo se
odpravili še napasti naše oči po izložbah. Našli smo zanimivo
trgovino z oblačili. Za dobrih 2000 eur, bi si lahko privoščil
obleke, v katere je bila oblečena lutka v izložbi. Če zadanem na
evrolotu, morda. Bolj zanimive so bile klajmberske trgovine.
Po poti
domov se je odprla nevihta, a eno uro po napovedi. Smo bili vsaj na
suhem. Vožnja domov je bila hitrejša. Poslušali smo radio in zvok
izrabljenih zavornih ploščic, ki drgnejo ob diske.
Še
kratek povzetek plezalnih dni. Dolomiti so me in še me bodo
prevzeli. In mislim, da se še kdaj vrnem. Le če bo priložnost. Sem
pa se na nekaj spomnil, kar se tiče naše higiene. Bili smo čisti
in umiti vsak dan. Ko se doma tuširamo, naše razvajene riti
porabijo preveč vode. Mi smo se v majhni baraki umili z dobrimi
tremi litri mlačne vode, ki smo jo dali v plastenke in čez dan
pustili na avtu, da se ogreje. Nekaj je.
Še eno, bolj uradno objavo si lahko prebereš na spletni strani AO Ajdovščina - www.ao-ajdovscina.si/
Še eno, bolj uradno objavo si lahko prebereš na spletni strani AO Ajdovščina - www.ao-ajdovscina.si/
Ni komentarjev:
Objavite komentar