ponedeljek, 04. april 2016

Popotovanje iz Cerknice do Sv. Vida

Čez dobrih 30 let, ko bom star, debel in zapit, se bom v gostilni na mladino drl:
Vi ne boste mene jebali! Ko sem bil jaz tako star kot vi, sem šel peš iz Cerknice do Sv. Vida! Prokleta mularija!“
Tako našo zgodbo preselimo 30 let nazaj, v trenutno sedanjost, ko sem še vitek in pri kondiciji. Idejnemu vodji se je porodila zamisel, da bi šli tako kot njegovi predniki, peš na že to omenjeno traso. To je bilo seveda pred davnimi časi, ko še ni bilo spletnega portala prevozi.org. Dober mesec nazaj, pride do mene z zamislijo, da bi jaz kot poznavalec okoliških poti in on z idejo, sklicala na kup nekaj podobno mislečih ljudi in bi šli družno na pot. V tem času sva si zamislila približno kje bi trasa potekala. Da ne bi šli direktno pot, sva načrtovala še krajši ovinek čez Slivnico in Špičko. Da ni prehitro konec veselja. Pogledala sva si še zadnji del trase, saj nisva točno vedela, kje bi šla pot, a sva v prvo našla vse. Sva se pa nazaj grede malo zgubljala. Potem je bilo potrebno še sešteti vse kilometre in višinske metre. Da je vse „oldskul“ in ker žal nimam GPS-a, sem vzel zemljevid in vrvico, izmeril kilometre in s pomočjo izohips izračunal višinske metre. To vse na približno. Izračunal sem, da bi do tja imeli cca 24 km in 1300 vm ter za nazaj cca 18 km in cca 200 vm. Okvirna časovnica pa je bila cca 4 ure in 30 minut do Sv. Vida.
Na dan dokaj hladne nedelje, datumsko 3.4.2016, se nas je za kegljiščem zbralo deset avanture željnih mladcev in mladenk, vsi pisani, bolj kot pirhi za veliko noč. Še kratek briefing pred startom in smo se malce po 9.00 uri podali v prvi klanec, Slivnici naproti. Že v prvi klanec je kazalo, da bo dan topel, če ne vroč, saj smo se skoraj vsi slekli dolge rokave. Do Slivnice smo šli v zložnem tempu, brez pretiravanja, saj nas je čakala še kar dolga pot. Pisana druščina je kmalu prišla na vrh Slivnice, kjer je sledil obvezen fotosešn in vpis v knjigo. Odločili smo se, da se podamo dol v zmernem tekaškem tempu. Pot nas je vodila čez „zatrepe“ proti Begunjam. Nekje na sredini spusta je usoda hotela, da sem si zvil desni gleženj, a ni bilo preveč hudo in sem lahko nadaljeval pot. Približno 20 minut kasneje, pa sem padel čez podrto smreko, direktno na glavo. Popraskan sem bil samo po desni strani. Nadaljevali smo skozi begunje in naprej proti naslednjemu vzponu na Špičko. Seveda prej je sledil obisk Cumarovnika. Na poti na Cumarovnik sem se še udaril v glavo v malce debelejšo vejo. Skratka, na Cumarovniku je bil krajši počitek in nato napad v klanec proti Špički. V zadnjih strmejših klancih, se nas je nekaj izzivalo v sprintih v klanec. Na vrhu pa seveda eden najlepših razgledov. Videlo se je od kje smo prišli in kam še gremo. Po krajšem počitku smo se podali navzdol po strmem klancu do glavne ceste Begunje – Rakitna. Nazadnje, ko sem se tu spuščal je bil še sneg in blato, sedaj pa od sonca posušena zemlja. Tu se je čutila vročina, ki je še prihajala. Prišli smo do glavne ceste, kjer smo opazovali voznika stare honde pri njegovi reli vožnji. Krajši del smo šli po asfaltni cesti, potem pa smo zavili na vlako in Topolu naproti. Skozi Topol in smo že bili pri odcepu za Kranjče. Tam smo spet imeli počitek, kjer smo si napolnili bidone z vodo, popili kratek požirek „skenderbeu-a“ in nadaljevali v smeri cilja. Klanec ni bil strm, a se je kar vlekel zaradi vročine. Tu je naš idejni vodja začel plačevati davek na dolžino. V klanec mu kar ni šlo, a ker skupina ne zapusti šibkejšega smo ga počakali. Če na drugače, je mene tu zdelovala vročina. Samo glede na to, da se ne predamo kar tako zlahka, smo grizli po zadnji strmi vlaki. Blizu vriskanja je bilo, ko smo prišli na Vidovsko planoto. Od tam naprej nas je čakal spust do Sv. Vida. Vmes se je idejni vodja ponudil, da nam pripelje avto do cilja, cca 1,5 km naprej. V samem strogem centru Sv. Vida smo prišli na cilj. Za nekatere je bi to končni cilj, za nekatere pa dobra polovica, saj smo nameravali iti še peš nazaj. Obnovili smo zaloge vode in hrane ter se preostalih 6 podalo peš nazaj na start.
Pot nazaj je potekala večinoma navzdol. Začrtal sem jo tako, da gremo nek del po isti poti, potem pa se priključimo strugi potoka Cerkniščica in ob njen nazaj domov. En krajši odsek poti, sem hodil že nekaj let nazaj in sem se moral spomniti na samem kraju, kje moramo iti. Po vzoru ultra trailov iz tujine, smo prečkali potok, da bi prišli na drugo stran in nadaljevali po poti. Mrzla voda je res sedla za pregrete noge. Imeli smo tudi čast poslušati živalske krike ene iz med udeleženk. V pogovornem tekaškem tempu smo nadaljevali naprej do Cerknice in do našega cilja. V tem času, ko smo mi tekli nazaj, so preostali člani imeli čas, da so nam preskrbeli pivo, radler in hrano. Tako smo po končanem popotovanju nadaljevali z zaključno proslavo za kegljiščem.
Še povzetek vsega dogajanja. V eno smer smo naredili 23 km in 1260 vm ter nazaj še 17 km in 150 vm. Vsega časa se ne spomnim, ker nisem imel ure pri sebi. Nismo podirali hitrostnih rekordov, a počasni tudi nismo bili. Ugotovil sem, da je moje znanje analognega merjenja in računanja kilometrov dokaj natančno. Porabljenih kalorij na osebo je bilo mnogo, porabljene vode pa še več.
Ko so vsi udeleženci odšli domov na počitek, sem jaz, kot baraba šel še na slivnico in si s tem naredil še dodatnih 7 km in 550 vm.

Do naslednjič