četrtek, 03. november 2016

Prvonovembrska Paklenica

Noge so v širokem razkoraku, plezalke so postavljene na drseče stope, roke so tudi raztegnjene in s prsti držim stranske oprimke, ki so že videli boljše čase, kar se oprijema tiče. Človek bi rekel, da se borim za življenje in če se tu spustim, bom padel v globino.
Če me je prejšnji obisk Paklenice pustil razočaranega, me je zdajšnji obisk pustil navdušenega. A gremo lepo po vrsti. Pred nami so bili prazniki za prvi november in s tem krepko podaljšan vikend. Štirje mladci smo se v petek pozno popoldne nabasali v karavana, nabavili živeža za nekaj dni in odšli na road trip proti dalmaciji. Na cilj smo prispeli že v temi in se šli nastanit v kamp, kjer sta nas tam čakala še dva člana naše odprave. Sledilo je obvezno večerno sestankovanje, večerja, pivo in načrt za naslednji dan.



Prvi dan smo se zbudili v sončno jutro. Kar se da hitro smo opravili z jutranjo rutino in se odpeljali do kanjona paklenice. Na našo srečo smo bili med prvimi in smo avto pustili na zadnjem parkirišču. S soplezalcem sva se odločila, da greva v steno Aniče kuk plezat smer, katere ime vsakič pozabim in moram pogledat kako se imenuje – L'anno delle Lumache, 6a+, s svojimi 250 metri višine obeta lepo plezarijo. Kar konkretno sva se namučila, da sva našla vstop. Po pravici povedano vstopa v smer nisva našla, sva pa našla svedre od drugega raztežaja, do kjer sva posolirala in se pripravila na plezanje, saj pred nama ni bilo nebene naveze v smeri. Skala je bila odlična, saj je smer dokaj nova in jo večina plezalcev ne pozna. Smer poteka po velikih skalnih blokih in skalnimi žlebovi. Pa tudi glede na oceno 6a+ ni težka, kot sem mislil, da bo. V parih urah sva prišla do vrha, kjer naju je čakal dolg in tečen sestop po jeklenicah in zlizanih skalah. Ker sva imela še kar nekaj časa na voljo, sva na hitro naredila plan, da splezava še eno kratko smer, ki se dvigajo nad parkiriščem. Odločila sva se za smer Dreaming the lost friend, 6a+, ki je s 100 metri višine dokaj kratka smer. Zopet sva imela težave z iskanjem vstopa v smer, saj se začne dober raztežaj višje, zatorej je bilo potrebno plezati do vstopa. Sonce naju je prijetno grelo, plezalke so odlično prijemale, pod prsti ni drselo in telo ni bilo utrujeno. Smer sva res hitro pustila za nama in se spet napotila v dolino, tokrat po malce lepši varianti. Sledilo je veseljačenje v kampu z ostalimi alpinističnimi odseki in sladko spanje na trdem almafleksu.



Za drugi dan, smo se štirje člani odločili, da gremo skupaj v steno Velikega čuka, v smer Circus, 6a, 350 m. Ko smo prišli tja, je ravno naveza ped nami krenila v plezanje. Počakali smo, da se je naveza malce oddaljila, nakar smo se po dve navezi skupaj odpravili v steno. Prva dva raztežaja smo splezali v kosu, da nismo zgubljali časa s sidrišči. A ko smo prišli pod detalj smeri, pod navpično zajedo, nas je tam pričakalo počasno napredovanje naveze pred nami. Pod tem, sva s soplezalcem čakala malo manj kot uro. Me je kar malce zebsti začelo. Priznam, da je navpična zajeda kar pošten zalogaj. Sicer sem ta dva raztežaja plezal kot drugi, sem se kar pošteno namučil. Po teh dveh težjih raztežajih, pa je sledilo samo še iskanje smeri po lepih peticah do vrha. Za konec nas je čakal še greben, sicer lahek, a če bi tam padel, bi si porezal kožo zaradi ostre skale. Sklenili smo, da je to za danes dosti, saj je bilo pred nami še dan težke plezarije. Zvečer smo se podružili ob kapljici hmeljevega napitka in se podali spat. To noč nisem kaj dosti spal, saj je celoten kamp zbudila močna burja, ki je dvigovala šotorska platna.



Naslednji dan se kar nisem mogel zbuditi, še posebej zaradi neprespane noči in zaradi tega, ker je zunaj še kar pihalo. A sem se nekako zbudil, vstal in se mentalno pripravil za plezanje. Tokrat sem imel drugega soplezalca in sva se skupaj odločila, da greva v Aničo kuk splezat dve lepi smeri. A ker je brila burja skozi kanjon in sta ti dve smeri na vstopu vetra v kanjon, sva se odločila za alternativo in sicer za smer Diagonalka, 6a+, 200 m, ki je prava klasika v steni Debelega kuka. Pred nami je bila naveza treh, a so naju spustili naprej, saj so šli plezat drugo smer, vendar z istim vstopom. Prvi raztežaj sem potegnil jaz, saj sem vedel, da bosta naslednja dva težka. Takoj na začetku drugega raztežaja čaka neugoden podprijem in se je iz tam potrebno iztegniti v šalco zgoraj. Soplezalec se je kar pošteno namučil, da je prišel čez. Pri sebi sem si mislil, da sem ga krepko najebal. Podal sem se v ta težki del, kjer sem se s težavo držal podprijema, noge pa so bile na neugodnih stopih. Ravno, ko sem hotel seči na šalco, mi je spodrsnilo in sem padel. Na srečo ne veliko, a ego je bil načet. V drugem poskusu je šlo čez in sem prišel do sidrišča. Naslednji raztežaj ponuja široko poč, kjer človek ne ve ali bi se stlačil vanjo ali bi šel v razkorak. Meni na srečo je ta poč odgovarjala, vendar ko sem prišel v kamnito ploščo z majhnimi oprimki, sem se, vedoč da bom zopet padel, prijel za komplet in se potegnil na varno. Ego hit strike 2. Priznam, da sem tudi zaradi pomanjkanja spanja deloval drugače. Po tem je malce bolj steklo, saj je bilo pred nama lažji del smeri. A glej ga zlomka. Ko že človek misli, da je vseh težav konec, se tu pojavi raztežaj ocenjen s 5c, ki nama je obema v navezi pokazal, da je to vse prej kot lahko. Tu sicer nisem padel ali se prijel za sistem, vendar se kar nisem in nisem prav postavil in sem plezal kot kak hlod na vrvi. Ego hit strike 3 and you are out. Od tu so tudi uvodne besede tega sestavka. Ko sva prišla na vrh smeri, so naju čakali še trije spusti po vrvi. Fizično sem bil kar malce utrujen, a psihično sem bil čisto na dnu. Zaradi tega sva se odločila, da zaključiva plezarijo za ta dan in se raje posvetiva pitju piva. Ker smo bili primorani oditi domov že dopoldne, smo mi imeli zaključni večer.



Pot domov se je kot ponavadi vlekla, saj avtocesta peč nima lepih razgledov.

Za konec pa še skupek zaključnih besed. Majska Paklenica je bila jebena Paklenica. Tokrat pa rečem samo Paklenica is love – Paklenica is life.