četrtek, 17. januar 2019

Novoletni Slotrail

Veliko vode je preteklo, nekaj je snega vmes zapadlo in zemlja se je neštetokrat obrnila, ko sem se preteklo nedeljo, 6.1.2019 po res dolgem času odsotnosti spravil na tekmo. Zahvala gre gospodu Volku, da je k nam pripeljal luštno tekmo po imenu Novoletni Slotrail. Ne gre brez omembe, da je trasa speljana po mojih domačih koncih, po Notranjskem hribovju, gozdu in poteh. Na izbiro sta bili dve razdalji in sicer 18 km in 45 km. Jat sem se odločil za krajšo. Zakaj krajšo? Vse to v nadaljevanju.

Težko se je bilo spraviti iz postelje. Budilka res ni bila nastavljena na prezgodnjo uro, a se je vseeno prekmalu oglasila. Glava na srečo ni bila težka in mačkasta, le telo je bilo malce utrujeno od žura z Wajdovskimi alpinisti ter seveda še prej službe, priprav in vožnje. Da bi se smilil samemu, te možnosti ni bilo. Kot da bi šlo za življenje sem vstal iz postelje in si začel pripravljati vse potrebno za današnjo tekmo. Da ne bi potekalo vse gladko, se je oglasila moja prebava, dotično dobro začinjen golaž iz noči poprej. O tem ne bom izgubljal besed. Pripravil sem si mini nahrbtnik, vanj dal nekaj žitnih ploščic, WC papir, pol bidona vode in pol bidona izotonika, pripravil še vse ostalo za po tekmi in se odpeljal proti startni lokaciji. Startno ciljni prostor se je nahajal v osrčju Rakovega Škocjana, ki je del Notranjskega regijskega parka. Poleg zvoka oddaljenega vlaka, hrumenja nekaj avtomobilov je tu res narava in gozd doma. Kje točno bo speljana trasa krajše razdalje, sem si še prej pogledal na spletni strani in si predstavljal kje vse bomo tekli. Pred samo tekmo je bilo tam že nekaj tekmovalcev in spremljevalcev. Da ne pozabim, na daljšo razdaljo so tekmovalci startali že ob 7.00 uri, mi smo imeli start ob 9.00 uri. Prevzel sem stratni paket in startno številko, pozdravil organizacijsko ekipo in nekaj znancev ter se mentalno pripravil na tekmo. Še prej sem se malce ogrel z lažjim tekom po ravnini in hribu.

Nekaj minut pred 9.00 uro se nas je okoli 50 tekmovalcev in tekmovalk iz različnih koncev in krajev zgužvalo pod startni slavolok, kjer smo nestrpno čakali pok startne pištole. Meni je šel po glavi komad od Prodigy – Smack my bitch up, kar me je še dodatno pogrelo. Še nekaj kratkih besed od organizatorja in odštevanje se je pričelo. Skupaj smo se pognali, nekateri kot da bi bilo tekme konec čez 1 km, jaz pa seveda za njimi. Znan tekaški rek pravi, da lahko tekmo zajebeš že v prvih petih minutah tekmovanja, narediš pa nepopravljivo škodo v prvih desetih minutah. No, jaz sem skoraj zajebal tekmo v mojih petih minutah, saj sem se, poln adrenalina zagnal za vodilnimi. Seveda sem kaj kmalu spoznal, da takega tempa dolgo ne bom mogel držati, sploh glede na to, da nisem delal nič na hitrosti. Tako, da sem malce spustil tempo, začel bolj globoko in počasneje dihati ter se spravil v svoje zen stanje. Moje zen stanje sta zbudila oba bidona, ki sta mi poskakovala v nahrbtniku, saj je bil obtežen samo spredaj, zadaj nič. Pot nas je vodila iz hotela v Rakovemu Škocjanu po makadamskih cestah, vlakah in potkah proti opuščenemu smučišču Kalič. Na smučišče Kalič me vežejo spomini, kjer sem se kot mali smrkavec smučal z družino. Tokrat, pa smo se peš podali po najstrmejši „progi“ tega smučišča. Tam bi se morda dalo trenirati za vzpon po planiški velikanki, saj je kar podobna strmina. Kot male pikice smo se vzpenjali po tej strmini, grizli kolena in travo, pričakovali neizogiben vrh in s tem dolg spust. Srce, pljuča in glava so se mi  odpočili, ko sem prišel na vrh vzpona. Sledilo je še malce ravnine in nato zaslužen spust. Če si malce pogumnejši in pustiš gravitaciji, da naredi svoje, si na dnu klanca kot bi mignil. Spust po planinski poti iz Javornika mi je bil znan in je minil hitro, brez zapletov, čeprav je zelo tehničen. 

Po tem spustu je bila prva okrepčevalnica, kjer sem se ustavil za dobro minutko in se na hitro okrepčal ter vzel nekaj malega za na pot. Nadaljevanje poti pelje mimo Cerkniškega jezera in je bolj pisana na kožo ravninskim tekačem. Tu smo štirje v četici tekli cilju naproti, a je kaj kmalu moja glava rekla, da zmore in sem pospešil tempo ter se za nekaj, a res nekaj malega časa znebil sotekmecev. Realnost je velela k temu, da sem začel hlastati za zrakom, pulz pa je šel preko maksimuma, zaradi česar mi je padel tempo. 
Vedel sem, da se približujemo cilju, saj po trasi in po mojem spominu tista potka po Rakovem Škocjanu ni bila dosti oddaljena. Tempo sem nekako držal konstanten po ravnini, pritisnil na spustu in poizkušal hitro hoditi v klanec. Mali naravni most se je kar naenkrat pojavil pred menoj, ker ga nisem pričakoval. Saj zato še bolje, saj je do cila bilo le še dober kilometer po potki, ki se ji reče trail z veliko začetnico. Priporočam vsakemu, da pojde na krožno učno pot po Rakovem Škocjanu. Sotekmovalka je bila tik za menoj, ko sva skupaj pregurala še zadnji krajši klanec in se podala v cilj, kjer so nas pričakali navijači in s tem povezan pomp. 

Čas se je ustavil pri 1:52, kar ni slabo za nekoga, ki malo manj trenira kot včasih. Seveda to pa zopet ni nek odličen čas, a je vseeno dober. Ah kaj naj rečem, zadovoljstvo ob zaključku tekme je prišlo takoj, ko sem se ustavil. Noge so bile težke, srce se je počasi umirjalo in glava je dojela, da je konec napora. Prvo, kar sem moral narediti, je bilo to, da se čim prej preoblečem, saj sem bil dodobra prepoten, zunanje temperature pa so bil dokaj nizke. Ko sem se vrgel v sveža in topla oblačila sem se z lačnim želodcem odpravil na zaslužen obrok po tekmi. Vsekakor je sedlo spraviti nekaj konkretnega vase, vse to pa še zaliti z domačo travarico. Ko sem se okrepčal in odpočil, sem navijal in pozdravljal ostale tekače iz obeh tras, ki so prihajali v cilj.

Še enkrat hvala gospodu Volku in društvo Slotrail, da so pripeljali tako fajn tekmo v naše konce. Verjamem, da ni lahko spraviti in voditi tekmo na takem nivoju. Drugo leto pa se morda zopet podam na isto traso ali pa na daljšo. Vmes pa seveda še kaj drugega postorim. Boste o tem in onem vsekakor obveščeni.

Do naslednjič.


Ni komentarjev:

Objava komentarja