sobota, 29. december 2018

Ko se čas ustavi

Današnji vnos bo bolj osebno-izpovedne narave, a vseeno s športnim pridihom. Zakaj tako? Vse to in morda še več v nadaljevanju. Mislim, da se je vsak športnik na neki točki soočil z začudenjem, morda tudi z neodobravanjem naključnega opazovalca.  Zveni znano? Vsekakor.

Vprašanje, ki se mi poraja v glavi.


Po 12 urni lahkotni službi, se mi je zahotelo iti malo tečt. Moja lepša polovica se je že zavlekla pod toplo odejo, saj je bila ura že okoli desete zvečer. Zunaj je kazalo prijetnih 5 stopinj nad ničlo. Temu primerno sem se oblekel, dal nase dve lučki in se podal v temo. Ob tem času se večina (normalnega) prebivalstva mudi doma pred TV-jem, pred knjigo ali (redko) ob pogovoru. No, nekateri pa raje posedajo v gostilni in veselo ter zavzeto debatirajo o tem in onem. Ne vem, zakaj je tako nujno potrebno v tem vnetem pogovoru prekiniti debato, odpreti usta in nemo strmeti v lučkah okrašeno pojavo, ki teče mimo njih. Seveda ni to prvič, ko se je tako zgodilo. Res pa je, da ni pričakovati ali ob poznih ali  zgodnjih urah, da bi kdo veselo tekal naokoli. 

Spominjam se mojih začetkov, ko sem še s poraščenim puhom pod nosom začel tekati. Najprej sem se z avtom odpeljal do bližnje ravnine in potem, da me le kdo ne bi videl, oddirjal po makadamski poti. Bilo je nekaj sprehajalcev, kolesarjev in tudi kak tekač se je našel, a vsak se je brigal zase, če smo se poznali smo se pozdravili. A nekaterim izjemam na polju pa se je naše oziroma moje početje zdelo čuda nenavadno.  Če bi tisti, ki začudeno gleda, poslušal radio, bi v glavi slišal nekako takole: "Naj Janez Novak za trenutek opusti delo in krogu najbližjih gleda mimoidočega, ki teče mimo."

Hja, ni kaj. Tisti, ki oblečeni v pajkice, morda ponoči z lučko na glavi, otovorjeni z nahrbtnikom, tekamo okoli in nimamo nič kaj pametnega za početi, izpademo čudaki, nenormalni ali še kaj bolj iz tega sveta. Morda pa se vse to v neki daljni prihodnosti spremeni. 20 ali morda več let nazaj, so za tekači skoraj da vozili z rešilcem in bili v pripravljenosti. K sreči so kolesarji bolj družbeno sprejet narod, saj njih ne gledajo tako čudno. Pa še hitreje gredo mimo in tisti Janezi Novaki ne uspejo tako hitro obrniti svoje glave za njimi.

Do naslednjič

Ni komentarjev:

Objava komentarja