Smo Slovenci hribovski narod?

Res drži rek, da smo Slovenci hribovski narod. Že naša mala deželica je hribovita. Torej, bo danes govora o tem, ali imamo Slovenci radi hribe, ali hodimo v hribe ali o čem drugem. Najprej naj povem, da na kateri koli hrib gremo, bi rekli, da smo hribovski narod, saj ko se pozdravljamo z mimoidočimi slišimo „živjo, dober dan ali pozdravljeni“. Izjema je seveda Triglav, ki je ponos naših hribov oziroma gora. Ne govorim, da ni slovenski, pač pa v visoki sezoni skoraj ne slišimo pozdrava v slovenščini. Po eni strani je to vsekakor odlično, saj smo kot majhen narod prepoznavni v tujini. Po drugi strani, pa so gneče neizbežne. A jebiga, kolikor so visoki naši hribi, je na vrhu malo prostora za vse.

V današnji objavi bo govora o mojem umiku pred gnečo na vrhovih. Kam sem šel? V nadaljevanju...

V torek, takoj po službi sem se odpravil po vijugasti soški cesti v smeri Bovca. Le malo naprej od Bovca je trdnjava Kluže, kjer se moja pot odcepi od glavne ceste. Izhodišče je bila dolina Bavščica. Velika dolina, ki je se mi zdi, da je malo premalo poznana, saj res, da ponuja malo izhodišč za v hribe. A kakor koli, pozno zvečer sem prispel v Bavščico, kjer sem po hitrem postopku spremenil moj avto v spalnico za to noč. Najprej še povem, da sem si nastavil prevelike cilje za to noč. Namreč budilko. Nastavil sem si jo za 4.00 uro zjutraj, a sem si premislil in jo nastavil na 5.00 uro, saj sem se vseeno moral tudi naspati.

Budilka me je nesramno hitro vrgla iz najlepšega dremeža tega tedna. A da se ne bi prehitro vdal njenim čarom, sem jo prenastavil na 5.30 in si podaljšal malce spanja. V objemu jutranjih svitov, z napol zaprtimi očmi sem opravil jutranjo rutino, pripravil nahrbtnik in že je prišel čas odhoda.

Pot je me vodila skozi hladno dolino v smeri planine Bala, mimo lovske koče in nato naprej v smeri sedla Čez Brežice. Pot po dolini je sorazmerno hitro minevala z izjemo zadnjega vzpona, ki se vleče in vleče. Malce, preden sem prišel do poti, ki se združi iz Loške Koritnice je nad menoj začel krožiti helikopter. Ni mi bilo jasno, zakaj kroži tam. Upal sem samo, da ne iščejo kakega ponesrečenca. Malce pod vrhom sedla je tudi najtežji del poti. Pohodnika čaka cca 4 m visoka stena, ki jo je treba preplezati. Tam so v pomoč zajle, kjer pa so klini, ki držijo zajle, potrgani. Ravno ko sem začel plezati, je zelo blizu mene helikopter vse to opazoval. Stenco sem preplezal po šolsko in brez napak. Še vzpon po naloženih kamenčkih in strmih policah pa sem že na vrhu sedla. Ravno na vrhu sedla sta gor prišla dva možaka in me spraševala, če sem videl helikopter. Povem zgodbo, ko eden od njih pove, da je oskrbnik Koče pod Špičko in da so v helikopterju možje, ki si prišli popravit zajlo. Zaželel sem jim srečno pri popravilu in se pognal po melišču navzdol v smeri koče. Pred kočo sem se malce ustavil ter nadaljeval mojo pot proti našemu kristalu Julijskih alp – Jalovcu.

Nekaj let je že od tega, ko sem šel na Jalovec in pot tja gor se še kar ni položila. Vseeno je potrebno grizti kolena, napenjati stegna in si popraskati dlani ob kamen. Še zadnji strmi vzpon v smeri grebena me je spomnil, da bi lahko v domačih krajih kaj bolj potreniral, saj so se začela stegna pritoževati pred napori. A olajšanje je sledilo, ko sem prišel na greben, kjer se je potrebno le še sprehoditi do vrha. Seveda ni to le sprehod, saj je greben Jalovca izpostavljen in en napačen korak, pa je človek po hitrem postopku cca 500 m niže. Ko sem prišel na vrh Jalovca, sem bil tam sam. Nazaj po poti sem prehitel nekaj pohodnikov, a na vrhu ni bilo nobenega. Utrujeno rit sem posedel na trd kamen in si privoščil težko prigaran sendvič. Kaj kmalu se je na vrhu zbrala pisana druščina pohodnikov, ki so prišli iz različnih smeri.

Sedaj pa sem se moral odločiti kako naprej, saj se nisem hotel vrniti po isti poti, predvsem zaradi naloženih polic in zaradi tega, da vidim še kaj okolice. Spust v zadnjo Trento sem že poznal, spust proti sedlu Kanja nisem poznal, a sem bral, da je pot zaprta zaradi podora (sicer je zaprt del proti Bavškemu Grintavcu a tega točno nisem vedel), proti Vršiču in v avtomobilsko gnečo mi ni dišalo, spust v Tamar je odpadel, ker bi bil res preveč oddaljen od avtomobila in je ostala edina logična izbira; spust v Loško Koritnico. Povprašal sem dva planinca, ki sta prišla iz Tamarja, kakšna je pot iz Kotovega sedla do vrha in sta mi odvrnila, da je v lepem stanju, le nekaj vzpona in spusta se ob tem naredi. Odločitev je padla, grem čez Kotovo sedlo proti Logu pod Mangartom.

Spust iz Jalovca proti sedlu zopet ni jemati zlahka. Namreč severna stena se strmo dviga iz konca doline Koritnice in zdrs bi pomenil učlovečenje pesmi od R. Kelly-a – I belive i can fly. Tega pa si nobeden ne želi. Previdno, a vseeno z pogumnim korakom sem se spuščal in dvigal, pa zopet spuščal in malce dvigal ter zopet spuščal proti Kotovem sedlu. Na sedlu je bila družba ovc, ki sem jih zmotil pri njihovem počitku po kosilu. Iz sedla sem se poslovil od divjih razgledov severnih ostenj Šit in Travnika.

Spust iz sedla poteka zmerno in ni izpostavljeno, do točke, kjer se pot obrne v smeri Mangarta. A na srečo je to kar kratko in ni tako strmo. Ob izstopu iz te potke sem bil nad koncem Loške Koritnice. Sledil je spust po planinski poti in Log pod Mangartom je bil v mojem vidnem polju. Čeprav sem se vseskozi spuščal, se je pot vlekla in doline ni in ni bilo konec. Vmes je moj pogled uhajal proti vrhovom. Ne zaradi tega, kako bi bilo lepo biti tam gor, pač pa zaradi temnih oblakov, ki so se zbirali nad njimi. Napovedana je bila popoldanska ploha in temna napoved se je začela uresničevati. Čeprav so bile moje noge utrujene, sem odhitel proti vasi, kjer sem tik pred preden je začelo močno deževati, prišel do bližnje gostilne, kjer sem si v spremljavi dežnih kapel privoščil pivo po isti ceni kot v gorskih kočah, kamor ga pripeljejo s helikopterjem.

Cesta iz Loga do Kluž je kar prometna v sezoni in sprehod ob cesti ni bil opcija. Boljša opcija je bil avtoštop, ki se mi je posrečil že ob tretjem avtu. Po mojem najtežji del današnje poti je bil vzpon po vročem in mokrem asfaltu skoti dolino Bavščice. Bilo je še zmerom vroče, vetrič je pihljal v hrbet in ostajal sem brez zraka, ves prepoten. Poleg tega so se zopet začeli zbirati oblaki, ker se je pripravljalo na novo ploho. A kot rešilna bilka se je pojavil avto, kjer sem ga poštopal in me je v dežju pripeljal do konca doline in do mojega avta. S tem se je zaključil moj pohod in se je obrnilo v vožnjo domov.

Za konec še malo suhopranih številk. Pot je dolga 20 km in nanese 2300 vm vzpona in 2400 vm spusta. Vse to v dolgih sedmih urah. Če bi kak dan več potreniral bi bilo morda kaj hitreje. A vseeno je bilo zadosti hitro, da sem si obenem ogledal okolico, vrhove in se naužil vseh lepot, ki jih ponujajo naše gore. Priporočam to pot, saj je res lepa in slikovita, a obenem divja in nevarna, pa še obhodite vrhove Loške stene. Če greste v družbi, pa priporočam dva vozila in se enega pusti na startu, drugega na cilju.