sreda, 2. september 2015

Pohod na Triglav

Malo lenobe in pomanjkanje idej za izlet je prineslo odločitev, da se grem gužvat med turiste na naš najvišji vrh; Triglav. No, lenoba je bila ta, da se mi ni dalo iskati in brati opise poti ter tudi nobene ideje nisem imel, za kateri hrib naj se odločim. Za menoj je bil plezalni vikend, zaradi česar sem bil malo neprespan. Grem pa spet tja gor, na Triglav.

Budilka me iz najlepših sanj vrže ob 2:30 uri. „Oh, neee. Še malo“ pri sebi rečem in budilko prenastavim na 3:00 uro. A ob naslednjem zvonenju pa skok iz postelje in zadnje priprave, kot je kuhanje kave in zajtrk ter, odhod skozi in v vrata. Parkirišče v Vratih je bilo na pol polno kar je pomenilo, da ni gneče.

Točno ob 6:00 uri sem šel mimo Aljaževega doma v Vratih. Po poti sem srečal nekaj malega pohodnikov, moj tempo hoje pa je bil soliden in sem jih kar nekaj prehitel. Odločil sem se, da jo mahnem gor čez Prag, saj mi je ta pot najljubša. Ni ne pretežka, ni ne prelahka; ravno prav. Priznam, da po Tominškovi in čez Plemenice še nisem šel. Še pripomba, da ni bilo gneče. Ko se pot od prvih klinov poravna, sem srečal še dva pohodnika, potem pa do razcepa za dom Valentina Staniča nobenega. Sem se kar osamljenega počutil v tej veliki steni. Pot do Kredarice je kar hitro minila in sem bil pri koči točno ob 8:00 uri. Dober tajming. Pogled mi je najprej ušel na greben. Ni bilo veliko ljudi.
Pohodne palice sme pustil pri koči (ja, res sem turist) in se podal v strmino in kamne. Po takih poteh se ponavadi igram igrico, da se ne dotikam klinov in jeklenic, samo skale. Malo več previdnosti je pri tem potrebno, a je bolj pristno. Po grebenski poti ni bilo veliko ljudi in smo se brez težav srečali in obšli. Po 40 minutah sem bil pri Aljaževem stolpu. Ob prihodu na vrh, pa mi je od začudenosti padla čeljust na tla. Zgoraj je bilo kot na plaži v Portorožu. Ne pomnim, da bi bila taka gneča na vrhu. Res so bili ljudje vsepovsod. Našel sem si prost kamen, kamor sem se usedel in pokramljal s pohodniki iz Češke, z njimi spil slivovko ter malo pojedel. Ko sem hodil po grebenu je kar dobro vleklo, na vrhu pa brez vetra. Res kot na plaži. Da se ne bi preveč ulenil, sem pospravil svoj nahrbtnik in se odpravil nazaj dol. Tudi pri sestopu ni bilo dosti ljudi in sem bil kmalu na Kredarici.

Pri koči na Kredarici srečam štiri prikupna dekleta, moje znanke in se po krajšem pogovoru in povabilu odločim, da jih pospremim do vrha. Moji „varovanki“ sem namestil plezalni pas in samovarovalni komplet ter ji dal nekaj napotkov za hojo oziroma plezanje. To pot pa je šlo malo bolj počasi do vrha in seveda previdno. Ostale tri dekleta so kar skakale proti vrhu. Midva pa sva šla korak za korakom in prijem za prijemom previdno gor, v smeri vrha. Kmalu za njimi sva prišla na vrh, kjer je bilo olajšanje za pohodnico in njen prvi vzpon na Triglav. Tam smo opravili obvezen krst po ta zadnji plati in skupinsko fotografiranje za spomin. Vrh gore pa je seveda polovica poti. Tudi dol je potrebno varno priti. Zmenili smo se, da jih pospremim do malega Triglava, naprej pa bodo šle same, jaz pa jo mahnem nazaj na Kredarico in v dolino.

Pri koči poberem pohodne palice z mislijo, da me bodo motile pri tehničnih sestopih. Triglavu pomaham v slovo in se preko ledenika napotim nazaj po poti čez Prag. Tam sem srečaval razno razne pohodnike, ki so se večinoma vračali v dolino. V prvem malem kaminu, gledano po poti navzdol pa se je naredil prometni zamašek. Pred menoj je bila skupina starejših pohodnikov in pohodnic, ki so se po tehničnem delu premikali s hitrostjo približno centimeter na minuto in se pri tem tresli od strahu. Tam sem čakal in čakal, pa še kar so se držali za kline in se res počasi premikali. Nekako najbolj izkušen je bil na vrhu in jim svetoval kako naj gredo dol in kam naj stopijo. Skratka, ko je bila možnost sem jih prehitel in jim zaželel varen sestop. Jaz najbolj uživam v tehnično zahtevnih sestopih, ki so v tej smeri meni najlepši. Kot sem že poprej omenil, ravno prav. Pa še pot lepo izkorišča naravne prehode in ni umetno v skalo nabita in speljana kot so to novejše zahtevne poti. Omenim lahko še to, da mi je po poti zmanjkalo hrane in pijače, saj sem tempiral pohod za največ 6 ur, sem pa si ga podaljšal za dobrih 4 ure. Sem pa vsaj kako maščobno zalogo v telesu porabil.


Ob prihodu v dolino sem se najprej napotil do bližnje trgovine v Mojstrani, kjer sem si nakupil hrane. Sledilo je obvezno umivanje v Savi dolinki, saj sem bil domenjen s puncami, da gremo na kosilo. In smrdeti v takšni družbi res ni vljudno. Okrepčali smo se v gostilni, kjer imajo res dobre in okusne pice ter prikupne natakarice. Omenjeni pohod se je iz planiranega dopoldanskega prevesil v celodnevnega. A nič zato. Lepo je bil. Imel sem idealno vreme, odlično družbo ter tako maksimalno izkoristil dan.