Malo
lenobe in pomanjkanje idej za izlet je prineslo odločitev, da se grem
gužvat med turiste na naš najvišji vrh; Triglav. No, lenoba je
bila ta, da se mi ni dalo iskati in brati opise poti ter tudi nobene
ideje nisem imel, za kateri hrib naj se odločim. Za menoj je bil
plezalni vikend, zaradi česar sem bil malo neprespan. Grem pa spet
tja gor, na Triglav.
Budilka
me iz najlepših sanj vrže ob 2:30 uri. „Oh, neee. Še malo“ pri
sebi rečem in budilko prenastavim na 3:00 uro. A ob naslednjem
zvonenju pa skok iz postelje in zadnje priprave, kot je kuhanje kave
in zajtrk ter, odhod skozi in v vrata. Parkirišče v Vratih je bilo
na pol polno kar je pomenilo, da ni gneče.
Točno
ob 6:00 uri sem šel mimo Aljaževega doma v Vratih. Po poti sem
srečal nekaj malega pohodnikov, moj tempo hoje pa je bil soliden in
sem jih kar nekaj prehitel. Odločil sem se, da jo mahnem gor čez
Prag, saj mi je ta pot najljubša. Ni ne pretežka, ni ne prelahka;
ravno prav. Priznam, da po Tominškovi in čez Plemenice še nisem
šel. Še pripomba, da ni bilo gneče. Ko se pot od prvih klinov
poravna, sem srečal še dva pohodnika, potem pa do razcepa za dom
Valentina Staniča nobenega. Sem se kar osamljenega počutil v tej
veliki steni. Pot do Kredarice je kar hitro minila in sem bil pri
koči točno ob 8:00 uri. Dober tajming. Pogled mi je najprej ušel
na greben. Ni bilo veliko ljudi.
Pohodne
palice sme pustil pri koči (ja, res sem turist) in se podal v
strmino in kamne. Po takih poteh se ponavadi igram igrico, da se ne
dotikam klinov in jeklenic, samo skale. Malo več previdnosti je pri
tem potrebno, a je bolj pristno. Po grebenski poti ni bilo veliko
ljudi in smo se brez težav srečali in obšli. Po 40 minutah sem bil
pri Aljaževem stolpu. Ob prihodu na vrh, pa mi je od začudenosti
padla čeljust na tla. Zgoraj je bilo kot na plaži v Portorožu. Ne
pomnim, da bi bila taka gneča na vrhu. Res so bili ljudje vsepovsod.
Našel sem si prost kamen, kamor sem se usedel in pokramljal s
pohodniki iz Češke, z njimi spil slivovko ter malo pojedel. Ko sem
hodil po grebenu je kar dobro vleklo, na vrhu pa brez vetra. Res kot
na plaži. Da se ne bi preveč ulenil, sem pospravil svoj nahrbtnik
in se odpravil nazaj dol. Tudi pri sestopu ni bilo dosti ljudi in sem
bil kmalu na Kredarici.
Pri koči
na Kredarici srečam štiri prikupna dekleta, moje znanke in se po
krajšem pogovoru in povabilu odločim, da jih pospremim do vrha.
Moji „varovanki“ sem namestil plezalni pas in samovarovalni
komplet ter ji dal nekaj napotkov za hojo oziroma plezanje. To pot pa
je šlo malo bolj počasi do vrha in seveda previdno. Ostale tri
dekleta so kar skakale proti vrhu. Midva pa sva šla korak za korakom
in prijem za prijemom previdno gor, v smeri vrha. Kmalu za njimi sva
prišla na vrh, kjer je bilo olajšanje za pohodnico in njen prvi
vzpon na Triglav. Tam smo opravili obvezen krst po ta zadnji plati in
skupinsko fotografiranje za spomin. Vrh gore pa je seveda polovica
poti. Tudi dol je potrebno varno priti. Zmenili smo se, da jih
pospremim do malega Triglava, naprej pa bodo šle same, jaz pa jo
mahnem nazaj na Kredarico in v dolino.
Pri koči
poberem pohodne palice z mislijo, da me bodo motile pri tehničnih
sestopih. Triglavu pomaham v slovo in se preko ledenika napotim nazaj
po poti čez Prag. Tam sem srečaval razno razne pohodnike, ki so se
večinoma vračali v dolino. V prvem malem kaminu, gledano po poti
navzdol pa se je naredil prometni zamašek. Pred menoj je bila
skupina starejših pohodnikov in pohodnic, ki so se po tehničnem
delu premikali s hitrostjo približno centimeter na minuto in se pri
tem tresli od strahu. Tam sem čakal in čakal, pa še kar so se
držali za kline in se res počasi premikali. Nekako najbolj izkušen
je bil na vrhu in jim svetoval kako naj gredo dol in kam naj stopijo.
Skratka, ko je bila možnost sem jih prehitel in jim zaželel varen
sestop. Jaz najbolj uživam v tehnično zahtevnih sestopih, ki so v
tej smeri meni najlepši. Kot sem že poprej omenil, ravno prav. Pa
še pot lepo izkorišča naravne prehode in ni umetno v skalo nabita
in speljana kot so to novejše zahtevne poti. Omenim lahko še to, da
mi je po poti zmanjkalo hrane in pijače, saj sem tempiral pohod za
največ 6 ur, sem pa si ga podaljšal za dobrih 4 ure. Sem pa vsaj
kako maščobno zalogo v telesu porabil.
Ob
prihodu v dolino sem se najprej napotil do bližnje trgovine v
Mojstrani, kjer sem si nakupil hrane. Sledilo je obvezno umivanje v
Savi dolinki, saj sem bil domenjen s puncami, da gremo na kosilo. In
smrdeti v takšni družbi res ni vljudno. Okrepčali smo se v
gostilni, kjer imajo res dobre in okusne pice ter prikupne
natakarice. Omenjeni pohod se je iz planiranega dopoldanskega
prevesil v celodnevnega. A nič zato. Lepo je bil. Imel sem idealno
vreme, odlično družbo ter tako maksimalno izkoristil dan.