Pohod na Triglav

Malo lenobe in pomanjkanje idej za izlet je prineslo odločitev, da se grem gužvat med turiste na naš najvišji vrh; Triglav. No, lenoba je bila ta, da se mi ni dalo iskati in brati opise poti ter tudi nobene ideje nisem imel, za kateri hrib naj se odločim. Za menoj je bil plezalni vikend, zaradi česar sem bil malo neprespan. Grem pa spet tja gor, na Triglav.

Budilka me iz najlepših sanj vrže ob 2:30 uri. „Oh, neee. Še malo“ pri sebi rečem in budilko prenastavim na 3:00 uro. A ob naslednjem zvonenju pa skok iz postelje in zadnje priprave, kot je kuhanje kave in zajtrk ter, odhod skozi in v vrata. Parkirišče v Vratih je bilo na pol polno kar je pomenilo, da ni gneče.

Točno ob 6:00 uri sem šel mimo Aljaževega doma v Vratih. Po poti sem srečal nekaj malega pohodnikov, moj tempo hoje pa je bil soliden in sem jih kar nekaj prehitel. Odločil sem se, da jo mahnem gor čez Prag, saj mi je ta pot najljubša. Ni ne pretežka, ni ne prelahka; ravno prav. Priznam, da po Tominškovi in čez Plemenice še nisem šel. Še pripomba, da ni bilo gneče. Ko se pot od prvih klinov poravna, sem srečal še dva pohodnika, potem pa do razcepa za dom Valentina Staniča nobenega. Sem se kar osamljenega počutil v tej veliki steni. Pot do Kredarice je kar hitro minila in sem bil pri koči točno ob 8:00 uri. Dober tajming. Pogled mi je najprej ušel na greben. Ni bilo veliko ljudi.

Pohodne palice sme pustil pri koči (ja, res sem turist) in se podal v strmino in kamne. Po takih poteh se ponavadi igram igrico, da se ne dotikam klinov in jeklenic, samo skale. Malo več previdnosti je pri tem potrebno, a je bolj pristno. Po grebenski poti ni bilo veliko ljudi in smo se brez težav srečali in obšli. Po 40 minutah sem bil pri Aljaževem stolpu. Ob prihodu na vrh, pa mi je od začudenosti padla čeljust na tla. Zgoraj je bilo kot na plaži v Portorožu. Ne pomnim, da bi bila taka gneča na vrhu. Res so bili ljudje vsepovsod. Našel sem si prost kamen, kamor sem se usedel in pokramljal s pohodniki iz Češke, z njimi spil slivovko ter malo pojedel. Ko sem hodil po grebenu je kar dobro vleklo, na vrhu pa brez vetra. Res kot na plaži. Da se ne bi preveč ulenil, sem pospravil svoj nahrbtnik in se odpravil nazaj dol. Tudi pri sestopu ni bilo dosti ljudi in sem bil kmalu na Kredarici.

Pri koči na Kredarici srečam štiri prikupna dekleta, moje znanke in se po krajšem pogovoru in povabilu odločim, da jih pospremim do vrha. Moji „varovanki“ sem namestil plezalni pas in samovarovalni komplet ter ji dal nekaj napotkov za hojo oziroma plezanje. To pot pa je šlo malo bolj počasi do vrha in seveda previdno. Ostale tri dekleta so kar skakale proti vrhu. Midva pa sva šla korak za korakom in prijem za prijemom previdno gor, v smeri vrha. Kmalu za njimi sva prišla na vrh, kjer je bilo olajšanje za pohodnico in njen prvi vzpon na Triglav. Tam smo opravili obvezen krst po ta zadnji plati in skupinsko fotografiranje za spomin. Vrh gore pa je seveda polovica poti. Tudi dol je potrebno varno priti. Zmenili smo se, da jih pospremim do malega Triglava, naprej pa bodo šle same, jaz pa jo mahnem nazaj na Kredarico in v dolino.

Pri koči poberem pohodne palice z mislijo, da me bodo motile pri tehničnih sestopih. Triglavu pomaham v slovo in se preko ledenika napotim nazaj po poti čez Prag. Tam sem srečaval razno razne pohodnike, ki so se večinoma vračali v dolino. V prvem malem kaminu, gledano po poti navzdol pa se je naredil prometni zamašek. Pred menoj je bila skupina starejših pohodnikov in pohodnic, ki so se po tehničnem delu premikali s hitrostjo približno centimeter na minuto in se pri tem tresli od strahu. Tam sem čakal in čakal, pa še kar so se držali za kline in se res počasi premikali. Nekako najbolj izkušen je bil na vrhu in jim svetoval kako naj gredo dol in kam naj stopijo. Skratka, ko je bila možnost sem jih prehitel in jim zaželel varen sestop. Jaz najbolj uživam v tehnično zahtevnih sestopih, ki so v tej smeri meni najlepši. Kot sem že poprej omenil, ravno prav. Pa še pot lepo izkorišča naravne prehode in ni umetno v skalo nabita in speljana kot so to novejše zahtevne poti. Omenim lahko še to, da mi je po poti zmanjkalo hrane in pijače, saj sem tempiral pohod za največ 6 ur, sem pa si ga podaljšal za dobrih 4 ure. Sem pa vsaj kako maščobno zalogo v telesu porabil.

Ob prihodu v dolino sem se najprej napotil do bližnje trgovine v Mojstrani, kjer sem si nakupil hrane. Sledilo je obvezno umivanje v Savi dolinki, saj sem bil domenjen s puncami, da gremo na kosilo. In smrdeti v takšni družbi res ni vljudno. Okrepčali smo se v gostilni, kjer imajo res dobre in okusne pice ter prikupne natakarice. Omenjeni pohod se je iz planiranega dopoldanskega prevesil v celodnevnega. A nič zato. Lepo je bil. Imel sem idealno vreme, odlično družbo ter tako maksimalno izkoristil dan. 

Tam nekje nad Cortino

Pri mojem drugem obisku Dolomitov, sem uvidel, zakaj vsi klasični plezalci tako opevajo dolomite. Naj bi bili sanjski za plezanje. Povem, da se niso čisto nič zmotili. Pozimi sem bil bolj zahodno, tam kjer kraljuje granit. Tokrat pa nam bližje, tam kjer je skala še apnenčasta. Na čudovitem prelazu Falzarego, nad Cortino di Ampezzo, med skupinama Tofana in Cinque Torre.

Na pot se seveda nismo odpravili kot klasiki, ko so šli ali z vlakom ali z motorjem. Če so imeli srečo, so šli s kako razmajano katrco. Mi smo bili kanček bolj komfortni z mojim srebrnim tovornjačkom. Odpravili smo se v sredo, 12.8.2015 v zgodnjih jutranjih urah. Na pol poti do Ajdovščine sem pobral člana ekipe, ki me je čakal, sedeč na škarpi pred avtobusno postajo. Zgledal je malce povoženo. Z ostalima dvema članom smo se dobili v Ajdovščini, kjer smo preložili in kot lego kocke zložili opremo v moj avto ter naravnali kurz v smeri Italije. Prej smo odšli na kavo, kjer bi skoraj izgubili člana odprave pod kolesi tovornjaka. Pot je minevala kar hitro, ampak le do takrat, ko smo prišli dol iz avtoceste. Imeli smo to čast opazovati vse italjane, ki se počasi in dopustniško vozijo skozi ozke vasice. Po polžje smo se pripeljali do Cortine in brez ustavljanja tam, smo oddrveli na prelaz Falzarego. Ko je naša skupinica prišla na parkirišče, smo se na hitro opremili in se odpravili prvi steni naproti.

Vsi smo šli plezat v južno steno Torre picolo di Falzarego, smer Via Comici. Misleč, da ob tej uri ne bo gnečee v smeri, smo se krepko zmotili, saj smo imeli pred seboj dve navezi plezalcev in plezalk iz hrvaške. Da bo mera polna, so bili večinoma vsi novopečeni mlajši pripravniki. Ko sva s soplezalcem Tadejem čakala pod steno, je dol padel prvi woki-toki. Prvi raztežaj sem potegnil jaz. Bila je luštna plezarija. Smer solidno opremljena s klini, vmes pa je bilo potrebno dati kakega frenda ali jebico. Najbolj so mi všeč njihova sidrišča. Zabetonirane železne rinke. Tako se vsaj izključi nevarnost, da se sidrišče odtrga in naveza zgrmi v dolino. Skratka, plezala sva tako, da sva navezo pred nama držala na očeh. Smo kar nekako skupaj prišli na sidrišče. Vmes je seveda padel še drugi woki-toki. Ko sva prišla na vrh, se je bilo potrebno še spustiti po vrvi slabih 25 m. V tem času se je spuščala tudi naveza pred nama. Po šolsko sva se spustila dol in se po kaki II-ki splazila na pot in sestopila v dolino. Tam sva počakala ostala dva člana odprave, nakar smo se odpravili v Cortino. Najpomembnejša naloga je bila, da skočimo v trgovino in si napolnimo zaloge piva, saj ga nismo imeli niti kapljice, kajti pivo je ključni del družabnega večera. V trgovini smo kar se da hitro opravili nakup in se podali v kamp. Na naše presenečenje so bili vsi trije kampi „tutto completo“. Jeba, kaj pa zdaj? Najboljša opcija je bila, da gremo nazaj gor, na prelaz in se tam utaborimo. Na prelazu smo našli manjšo hišico, kjer smo si postavili bazni tabor. Naj povem, da smo pivo hitro spili in nam ga je še hitreje zmanjkalo. Imeli smo tudi manjšo prigodo s plinsko svetilko. Pa taki jaki taborniki.

Drugi dan sva se s Tadejem odpravila v Piramidi di Col di Boss. Lepa smer naju je čakala, kjer pa sva spodaj naletela na grupo italjanov z vodnikom. Že ko sva hodila proti steni sva videla ljudi. Pa sva potrebovala še dobrih 10 min do stene. In ko sva prispela pod smer se ša kar niso odpravili plezat. Tam sva čakala in čakala, že oba navezana in pripravljena na akcijo. Nakar se končno odpravijo plezat. Odločila sva se, da spodnji del preplezava malce bolj levo od smeri in se vključiva noter. Na ta način sva prehitela dve navezi, dve navezi pa sta bili pred nama. So solidno hitro plezali, zato se nisva obremenjevala in sva plezala za njimi. Na vrhu smeri sva se priključila turistom, ki so se vlekli za jeklenice na ferati proti Tofani. Tam sva jih nekaj obšla in prehitela, saj je bila ura že skoraj poldne in na način kako so se vlekli, bi bila tam še nekaj ur. Ko sva sestopala sva se morala odločiti, kako zapolniti popoldne. Varianta, da bi šla do avta, si napolnila zaloge in prišla nazaj do stene nama ni nič kaj dišala. Vodo sva napolnila v izviru, maščobnih zalog v telesu pa imava kar nekaj in hrane nisva potrebovala. Odšla sva proti steni v Torre grande di Falzarego. To je vrh, poleg smeri, ki sva jo plezala včeraj. Tam sva na hitro preplezala dve 180 m dolgi smeri ocenjeni s IV. Po plezanju sva oddrvela proti avtu, saj sva bila malce utrujena in še bolj lačna. Pri avtu sva se malo okrepčala in počakala ostala dva člana, da smo naredili gurmanske testenine z tremi različnimi omakami. Še obvezen družabni večer in spanje v priročnem apartmaju na višini 2000 m.

Tretje jutro ali dan je bil tudi čas za odhod. Samo ne takoj zjutraj. Najprej smo morali še kaj splezati, ampak se nismo kaj preveč izmišljevali, saj je bilo popoldne napovedano poslabšanje vremena. Tako sva s Tedejem odšla plezat smer dolgo dobrih 400 m, vendar sva jo po prvem raztežaju dodala v zbirko „Wall of shame“, se abzajlala in se odpravila plezat kakšno krajšo smer. Spet sva bila pod steno Torre picolo, kjer sva na hitro splezala dva krajši smeri. Sva se odločila, če ne bo kvaliteta, naj bo vsaj kvantiteta. Je pa bila vsaj zadnja smer lepa. Čeprav navrtana, je pa ponudila lepo in zračno plezarijo. In že smo bili nazaj pri avtu. Malo smo se očedili in se odpravili v civilizacijo. Prvi projekt je bil, da najdemo picerijo, kjer ponujajo pice ceneje kot 10 eur. Našli smo jo, ob tem pa plačali za pivo 6 eur. Po dobri jedači smo se odpravili še napasti naše oči po izložbah. Našli smo zanimivo trgovino z oblačili. Za dobrih 2000 eur, bi si lahko privoščil obleke, v katere je bila oblečena lutka v izložbi. Če zadanem na evrolotu, morda. Bolj zanimive so bile klajmberske trgovine.

Po poti domov se je odprla nevihta, a eno uro po napovedi. Smo bili vsaj na suhem. Vožnja domov je bila hitrejša. Poslušali smo radio in zvok izrabljenih zavornih ploščic, ki drgnejo ob diske.

Še kratek povzetek plezalnih dni. Dolomiti so me in še me bodo prevzeli. In mislim, da se še kdaj vrnem. Le če bo priložnost. Sem pa se na nekaj spomnil, kar se tiče naše higiene. Bili smo čisti in umiti vsak dan. Ko se doma tuširamo, naše razvajene riti porabijo preveč vode. Mi smo se v majhni baraki umili z dobrimi tremi litri mlačne vode, ki smo jo dali v plastenke in čez dan pustili na avtu, da se ogreje. Nekaj je. 

Še eno, bolj uradno objavo si lahko prebereš na spletni strani AO Ajdovščina - www.ao-ajdovscina.si/

Maraton Franja

Krmilo držim na spodnjem delu, glavo in cel trup držim čim nižje, da čim bolj izničim zračni upor, gledam na števec, ki kaže 40 km/h po ravnini. Navijači ob progi kričijo in me spodbujajo. Pred mano je dobrih 500 m ena grupa, za menoj nikogar v vidnem polju. Skušam se priključiti grupi od spredaj, vendar so enako hitri kot jaz in ni možnosti, da jih sam ujamem. Trpim.

Maraton Franja BTC City letos poteka že v 34 izvedbi, prvič pa leta 1982. Da ne bom pisal o zgodovini dirke, ki jo sicer tudi ne poznam in o njen obstajajo drugi viri in literatura, se bom bolj posvetil mojemu boju. Trasa je dolga 156 km z okoli 1000 višinskimi metri. Start in cilj je v BTC City-u. Trasa poteka čez Ljubljano proti Brezovici, kjer je uradni start dirke, nato preko vrhniškega klanca mimo Godoviča in spust v Idrijo, nato zavoj v Cerkno in vzpon na prelaz kladje, sledi spust in ravnina po poljanski dolini do Škofje Loke, od tam naprej mimo zbiljskega jezera v Vodice, tam zavije v Šmartno in čez Ljubljano nazaj v BTC. Trasa je odlično speljana in tudi cesta je v povprečju dobra, vsaj kar se za slovenske razmere tiče.

Maraton se ponavadi začne že teden ali najmanj dan prej, ko potekajo še zadnje priprave kolesa in opreme. Dan prej sem opravil zadnje finese, kot so nameščanje čipa in startne številke, „carbo loading“ in počivanje. Izbral sem si moj DOS-ovski dres z tačkami in Doget logotipom. Noč pred dirko nisem mogel spati. Malo zaradi tega, ker sem preveč počival, malo pa zaradi „živčkov“. Tako je noč minila s približno tremi urami spanja, saj smo morali kar zgodaj oditi na start. Zjutraj smo napokali opremo in kolesa v kombi ter odšli v Ljubljano. Tam je bila že zbrana ogromna množica kolesarjev in navijačev. Malo smo se pomenili in se napotili proti startnemu mestu. Bil sem v beli coni, kar je pomenilo, da krenem na pot med prvimi.

8.00 je bila ura za odhod. Ne še za start, saj ta poteka na Brezovici. Skratka po Ljubljani poteka zaprta vožnja za vozilom. Tu so se prenekateri prerivali v ospredje. Da še zaupam mojo taktiko, ki sem si jo zastavil. Od uradnega starta bom vozil z rezervo do kladja. Šele nato bom malo bolj pritisnil. Bolje rečeno kot storjeno. Do Brezovice smo šli v zložnem tempu. Ko pa se je prikazal pano za uradni start pa je vse potegnilo. Tam je malce pred merilnim mestom majhen cestni otoček in ko se je en od kolesarjev umikal, je padel ravno meni na nogo. Na srečo nisem padel jaz z njim. Od uradnega starta je vlekla prva tekmovalna grupa. Do vrhnike je ponekod letelo tudi 50 km/h po ravnini. V tem delu smo imeli tudi veter v hrbet. Držal sem se grupe do vrhniškega klanca. Tam pa sem pozabil na mojo taktiko in se zapodil v klanec, saj so se tudi ostali. Počasi sem enega po enega prehiteval in se „držal“ za zadnje kolo kolesarja pred menoj. Skupaj sva prišla do vrha klanca, kjer pa mi je pobegnil, da bi ulovil majhno grupo. Tako sem sam prevozil napoleonov drevored. Tam sem malo spustil tempo zaradi odlične cestne podlage. Greh je tam voziti prehitro. Malo pred Logatcem sta me ujela dva kolesarja in smo skupaj lovili grupo pred nami. V tem delu, ko se proga vseskozi malo vzpenja sem jaz vlekel, oba za menoj pa sta mi sledila. V Hotedrščici, smo skoraj ulovili grupo, pa mimo pridrvi vlak. Priključil sem se na vlak in smo ujeli in tudi prehiteli skupino pred nami. Sledil je vratolomen spust proti Idriji. Čeprav smo šli vsi res hitro dol, sem ga vzel z rezervo. Po koncu spusta se je zopet formirala skupina in smo odbrzeli skozi Idrijo in mimo okrepčevalnice v Spodnji Idriji. Malo naprej od idrije, kjer poteka malce daljši spust pa presenečenje. Tam sredi ceste je bil prostovolec in je mahal z zastavico. Od daleč nisem videl kaj je tam, ko pa sem prišel bližje pa nisme mogel verjeti. Na sredi ceste je ležala ogromna mrtva krava. Po dirki smo delali teorije zakaj je tam in zakaj mrtva. Trasa nato zavije proti Cerknem. Tempo se je malce umiril in umirili so se tudi moji živci. Do tu je bilo vseskozi napeto. Povprečna hitrost je bila okoli 35 km/h. V Cerknem sem se ustavil v okrepčevalnici, malce pojedel, si napolnil bidon namesto z vodo, pomotoma s sokom in se priključil koloni na vzponu na kladje. Tu sva s klubskom kolegom skupaj prehitevala kolesarje in se občano pustila prehiteti hitrejšim. Vmes so domačini poskrbeli za osvežitev v obliki škropilnic z vodo. Kar osvežujoče, ko ti nekdo spusti curek mrzle vode v pregreto telo. Na vrhu vzpona sem se ustavil, natočil vodo nazaj v bidon, pojedel in si nabral energijskih gelov za nadaljevanje.

Spust od kladja navzdol pa ne poznam. Sem ga sicer prevozil v obratni smeri, tako, da sem si spust zopet vzel v rezervo in so me ostali kolesarji prehitevali. Ko se trasa malo položi sem sam nadaljeval vožnjo. A kaj kmalu me je dohitela grupa in sem se jim pridružil. Od tu naprej je zopet letelo. V zavetrju sem se odpočil, ko pa je bil čas za rezanje vetra pa sem se potrudil po najboljših močeh. V res hitrem tempu smo prišli do Škofje Loke. Tu sem ostale videl, da so imeli ob cesti podajalce hrane in vode. Zato sem v samem mestu pritisnil naprej v ospredje, da bi čim prej prišel do okrepčevalnice, saj sem imel občutek, da se ostali ne bodo ustavljali. Na okrepčevalnici sem se ustavil, da sem popil kozarec soka in pojedel dva piškota, a grupa se je odpeljala naprej. Sedaj si lahko prebereš čisto prvi odstavek. Skušal in skušal sem jih ujeti, vendar sam proti skupini nimam nikakršne možnosti. Vdal sem se v usodo in nadaljeval kolikor se je hitro dalo. A pri zbiljskem jezeru mi je pogled padel za menoj in sem uzrl skupino, ki se mi hitro približuje. Pustil sem se jim ujeti in se jim priključil. Vendar sem kmalu uvidel, da ta skupina ni tako organizirana kot prejšnja. Tudi številčnejša je bila. Koncentracija je bila tu preko vseh meja. Poleg tega, da je letelo, so se tekmovalci prerivali naprej, na cesti je bilo ogromno lukenj in vseskozi je bilo nekega zaviranja in pospeševanja. Držal sem se nekako v zadnjem delu skupine. Ko smo vozili po Nemški cesti smo dohitevali skupino, v kateri sem bil prej in smo jih na dunajski cesti tudi ulovili. Sredi Dunajske ceste trasa zavije na proti žalam. Tu so se tisti v ospredu pognali naprej, jaz pa sem malo zaostal. Na srečo. Ravno pri POP TV-ju pa se je zgodil padec v skupini. Mislim, da je padlo polovico skupine. Ko sem se peljal mimo njih, je smrdelo po zakurjeni gumi. Sodeč po izrazih, ni bilo kakega huje poškodovanega, zato sem odpeljal naprej. Tu nas je nekaj malega vozilo skupaj po Šmartinski cesti, cilju naproti. Še zavoj v BTC in že je bil cilj pred nami. Prvo kar je popustilo v cilju je bila koncentracija, saj sem bil napet celo dirko. V cilj sem prišel v času 3 ure 48 minut.

Po končani dirki, pa so se začele oglašati mišice v stegnih. Da bi jih malo razbremenil sem se začel razpeljevati po parkirišču in do McDonaldsa po čokoladni shake. Med razpeljevanjem je začel pikati dež, vendar ni bilo hujšega. Bolj ko sem se umirjal, bolj je začelo teči z mene. Potenje se kar ni in ni hotelo ustaviti, saj je bilo vroče in vlažno ozračje. Ko smo se vsi uredili smo se napotili nazaj proti centru dogajanja. Tam smo vrnili čipe in prejeli bone za radler in malico. Hladen radler je kar stekel skozi mene. Kaj kmalu smo se odpravili nazaj proti domu. Vmes smo se seveda ustavili za obezno pivo in povzetek dirke.

Moja krstna franja je minila brez padcev. Poleg tega, da ne padem sem jo hotel prevoziti pod štirimi urami, kar mi je tudi uspelo. Pohvale še za odlično organizacijo in tudi podporo med samo dirko. 

Grossglockner - 6.6.2015

V elektronski poštni nabiralnik sem dobil ponudbo za pohod na Grossglockner. Naj omenim, da se mi je pošteno nasmejalo. Predviden odhod naj bi bil 5.6.2015, če bo vreme dopuščalo. Mora dopuščati.

Grossglockner ali Veliki Klek, ljubkovalno „grossi“ je z 3798 metrov najvišja gora Avstrije. Pohod na goro pa vsekakor ni lahek. Tako tehnično kot dolžinsko.

Na omenjeni datum se nas je ob 19.00 uri v Vrtojbi zbralo 7 nadobudnih plezalcev. Nekaj jih je malo pred pohodom odpovedalo. Bo pa več piva za nas na vrhu. Pot nas je vodila preko Italije na mejni prehod Plockenpass v Avstrijo in nato naprej proti Lienzu. Ko smo se ustavili na neki črpalki, sem mislil, da ko bom stopil iz avta, da me bo prijeten večerni hlad prebudil. Stopil pa sem v savno. V Avstriji smo se malce zgubljali, saj nismo točno poznali poti. Ves ta del je bil za nas neznan. A se nismo kaj dosti razburjali, saj smo imeli čas in noč je bila še mlada. A smo vseeno našli majhen kraj Kals am Grossglockner kjer je bilo naše izhodišče. Ko smo parkirali vozila smo naredili bojni plan. Padla je ideja, da gremo do Studlehute, tam malo zadremamo in gremo zjutraj na vrh.

In smo natovorjeni z vsak svojo opremo, vrvmi in zalogami hrane začeli hoditi novi avanturi naproti. Kmalu na začetku nam je vodja dal blagoslov, da gremo lahko hitreje in se dobimo pri koči. Pa je spustil psa iz verige. Tempo je bil kar soliden in smo v dobrih dveh urah prišli do koče. Na tabli je pisalo, da je do koče tri ure. Skratka, ko smo prišli do koče je bila ta zaprta. Nekaj planincev je spalo pred kočo, zimska soba pa je bila polna. Pred „štrudlhute“ smo naredili kratko pavzo, jaz sem si preobul pohodne čevlje in sklenili, da v soju lune in čelnih lučk nadaljujemo do Erzherzog-Johann-Hutte na višini 3454. Pod kočo se nahaja ledenik in čez njega snežišče, zaradi česar smo se navezali v ledeniško navezo. Tu sta dva od naše družbe sklenila, da se zaradi utrujenosti prejšnjega dne vrneta nazaj v kočo in tam prespita. V navezi pa sem, priznam trpel, saj nisem navajen takega tempa hoje. Bil sem predzadnji. Na telefonu sem si prižgal malce vzpodbudne glasbe in smo skupaj počasi nadaljevali do grebena. Na grebenu smo se razvezali in splezali do johanove koče. Ravno ob našem prihodu ob 4.00 uri so začeli planinci hoditi ven iz koče in proti vrhu. Tako je za nas ostala zimska soba in veliko prostih postelj. Kaj se je dogajalo v koči naj ostane skrivnost. Malo nas je zeblo in smo se morali ogreti. Vodja je, preden se je onesvestil omenil, da bo dobro, da vstanemo pred dvanajsto uro.

Ob približno 6.00 uri smo se zbudili in se pripravili na vzpon. Vzeli smo samo dva nahrbtnika in dali vanju vse potrebno. Vzpon je potekal v zložnem tempu, brez hitenja. Ko smo prišli na Kleine Grossglockner nas je počakala gruča ljudi. Tam se nahaja zelo ozka škrbina, kjer je prostora samo za enega. Nekateri so silili dol, nekateri gor in je nastal prometni zamašek. Naš vodja je predlagal, da bi v izogib čakanju naredili vrvno ograjo za vse in bi bili tako hitrejši. Nekateri tujci so se temu predlogu čudili, a po prepričevanju in pojasnjevanju so popustili in smo le potegnili vrvno ograjo. Takrat je zadeva stekla. Res, da bi bila na tem kraju lahko žična ograja. Samo kdo bi potem plačeval vodnika za gor.

Po približno dveh urah, smo se nagnetli na vrhu. Prostora tam gori je bore malo. Naša skupina in druga skupina, pa smo morali paziti, da ne bo kdo pahnil koga dol. Na vrhu smo si čestitali za vzpon, se fotografirali in si lajšali želodčne težave z zeliščnim pripravkom. Razgleda je bilo veliko. Spraševali smo se kateri hrib je Triglav, saj je bilo naokoli toliko vrhov. Navzdol je šlo malo hitreje, saj smo imeli vrvno ograjo in tudi ljudi je bilo manj. A še zmerom je veljala previdnost.

Sestopili smo do koče, kjer smo pobrali ostale stvari, odplezali po grebenu, navezani prečili ledenik in smo bili že nazaj pri Studlehute. Od tam nas je čakal še dolg a zelo vroč sestop. Z vsakim metrom, ko smo bili nižje, me je bolj kuhalo. A v dobri družbi je kar hitro minilo. Pri avtih sta nas počakala še ostala dva člana. Ne da bi se preveč dolgo obirali, smo spakirali opremo in se odpeljali nazaj domov. Vmes smo se ustavili na kavi, kjer sem naprej jaz poprijel za krmilo vozila. Vožnja domov je dokaj hitro minila ob poslušanju italijanskega radia. Sopotniki so v tišini in z očali na očeh odprtih ust opazovali okolico.

Celotna tura nam je vzela 20 ur našega življenja. Od tega smo se 6 ur prevozili, 12 ur hodili in 2 uri spali.

Grossglockner pa tam gori čaka na nove pohodnike, turiste in plezalce. Naj omenim, da smo imeli vseskozi lepo vreme. Edino malce megle je bilo na vrhu.

Kaj se je dogajalo v koči? Ta skrivnost? Da nas ne bi zeblo, smo trije fantje vzeli odeje dvem dekletom. Toliko o tovarištvu.

Od Podšteberka do Karlovice - vseh 21 km.

Že ko sem se zjutraj zbudil, se mi kar ni dalo vstati iz postelje. Bil sem utrujen od prejšnjega dne, saj sem skoraj cel dan plezal. Gledal sem skozi okno ven, kako potujejo oblaki in če se pripravlja na dež. A potem je vseeno padla odločitev. Pojdem na pol maraton.

Letos je bil premierni tek od Podšteberka do Karlovice v dolžini 21 km. No, če sem natančen oziroma, kot je komentator nekajkrat poudaril, v dolžini 20 km in 600 m. Ko sem prišel na prizorišče, sem uvidel, da sem tam med zadnjimi, saj se je ura starta bližala. Za prijavo, ogrevanje in zadnje priprave sem imel samo pol ure. Pohvaliti moram organizacijo na štartu, saj je vse potekalo brez nepotrebnih zapletov. Na hitro sem se prijavil, vplačal štartnino in se začel ogrevati. Malce tekanja gor in dol, da sem si dvignil utrip in pripravil telo na napor, ki bo sledil.

Ura je bila 9.55, zato se se odpravil do štartnega mesta. Ko sem se bližal, sem videl, da je na štartu že ogromna gruča ljudi. Ura mi je kazala 9.58, štarter pa je že dvigoval štartno pištolo. Pohitel sem proti štartu, si med tem prižigal mp3 predvajalnik in štoparico. Pok pištole me je ujel dobrih 30 m pred štartom. Še dobro, da ni bilo čipov za merjenje časa, zato sem počakal prve, da so me ujeli in sem se podal v dir za njimi. Priznam, na začetku sem malo pretiraval s tempom. Bi rekel, da sem imel tempo približno 3:30 min/km, kar je za moje ultraško in diesel telo res prehitro. Vendar sem držal ta tempo do približno 10-ega kilometra. V slušalkah pa metal in šranc glasba, ravno prav za tak tempo teka. Vmes je bila na 7 kilometru postojanka z vodo. In potem do 14 kilometra nič, kjer je bila postojanka z vodo, bananami in čokolado. Sem mislil, da bom celoten tek pretekel na vodi, saj sem kar požeruh, kar se hrane tiče. Naprej od vasi Otok, sem malo popustil, saj sem čutil napetost v stegnih in me je nekaj tekmovalcev prehitelo. Najbolj moja neumna stvar na teku pa je bil prešprintan klanec od ribiškega kota navzgor. Na vrhu sem se za nekaj sekund ustavil, da sem se malo nadihal, saj mi je max utrip skočil na 185 BPM (beats per minute). Vendar je bilo od tam do cilja še dobrih 6 km. Držal sem tempo tekmovalca pred menoj in ga nisem izpustil do cilja. Na 18 km je bila zadnja okrepčevalnica. Velik požirek vode po grlu in dva kozarca po nogah ter v ciljni šprint. Kakor se za tekmovanje spodobi, sem ga do cilja kar pošteno gnal. Vseh zadnjih 3 km. Ko sem se bližal zadnjih 500 m, sem videl, da so se mi tekmovalci zadaj prilepili na rit, zaradi česar sem pospešil kolikor se je dalo. Cilj in ciljna ravnina je bila na vrhu kratkega klanca. Olajšanje je bilo ob prihodu v cilj. Še bolj pa začudenje, da sem potreboval za ta valoviti polmaraton 1:29:35, kar je moj osebni rekord. Še bolje pa to, da je ahilova tetiva zdržala, čeprav sem vsake toliko začutil, da bi se rada pritoževala.

Na koncu sem se preoblekel, dobro najedel obare in se pogovoril s sotekmovalci. Potem pa mučno čakanje na prevoz nazaj. Bi bilo bolje, da bi šel peš do doma, vzel kolo in šel po avto. Tako pa smo morali čakati do približno 14:30 ure, da je prišel avtobus.

Skratka, pohvala organizatorjem za dobro izpeljan tek. Trasa je bila lepa in valovita. Ni bilo dolgočasne ravnine. Tudi označena je bila odlično. Edina graja gre okrepčevalnicam. Bi bila lahko kakšna več in več hrane.

Sem pričakoval, da bodo mišice bolj utrujene. Malce bolijo, to vsekakor, a ni bilo tako hudo, da sem lahko naslednji dan tekel na Šmarno čez Grmado.

Nekaj novega

Najprej, da razjasnim zakaj nov blog. Prejšnji je šel v Podhod Maximarketa. Še dobro, da sem imel večino člankov oz. objav shranjenih na prejšnjem računalniku, ki pa sem ga pred časom formatiral in si nisem naredil back up-a. Jok ne pomaga. Pomaga pa pisanje novih člankov. So me že med tem časom nekateri spraševali, zakaj ni novih objav in, ali če sem še živ. Povem, da sem živ in zdrav.

Da začnem na začetku. Nisem naredil povzetka prejšnjega leta. Ker se staram in mi spomin že počasi peša, se spomnim samo tega, da sem veliko tekel, kolesaril in plezal. Spominjam se mokrega poletja in mrzlega konca leta. Lahko pa naredim povzetek oz. začetek tega leta. Ker je bila zima bolj mrzla in na začetku leta ni bilo primerno za tek zunaj, sem se bolj vrgel v pohodništvo in plezanje. Leto je bilo idealno za ledne slapove. Kar nekaj se jih je nabralo. Le snega je bilo bore malo. Najbolj mi je v spominu ostala teranova smer v severni steni Dolgega hrbta, ko naju je s soplezalko zasul pršni plaz. Neprijetna zadeva. Med tem, ko je po hribih bilo še kar snega in mraza, je v dolino prišlo toplejše vreme in s tem čas za tek in kolo. No, malo manj za kolo. Udeležil sem se 8 urnega teka na Slivnico, ki pa sem ga predčasno končal zaradi bolečin v križu. EMŠO, ni kaj. Obiskal sem prelepo dolino Cogne v Italiji, kjer smo se naplezali po ledenih slapovih. S tem pa sem že tu, v začetku aprila. Ni se kaj dosti premaknilo, če lahko tako rečem.

Preden ti rečem adijo, še povem moje plane za letošnje leto. Najprej moram dokončati Slovensko planinsko pot - SPP, ker mi manjka samo še pohorje. 100 milj Istre za letos odpade, zaradi finančnih razlogov. Če bo še kak cilj oz. plan prišel vmes, pa bom že povedal.

Do naslednjič pa pridno nabirat kondicijo in izkušnje.

Papa