Noge so
v širokem razkoraku, plezalke so postavljene na drseče stope, roke
so tudi raztegnjene in s prsti držim stranske oprimke, ki so že
videli boljše čase, kar se oprijema tiče. Človek bi rekel, da se
borim za življenje in če se tu spustim, bom padel v globino.
Če me
je prejšnji obisk Paklenice pustil razočaranega, me je zdajšnji
obisk pustil navdušenega. A gremo lepo po vrsti. Pred nami so bili
prazniki za prvi november in s tem krepko podaljšan vikend. Štirje
mladci smo se v petek pozno popoldne nabasali v karavana, nabavili
živeža za nekaj dni in odšli na road trip proti dalmaciji. Na cilj
smo prispeli že v temi in se šli nastanit v kamp, kjer sta nas tam
čakala še dva člana naše odprave. Sledilo je obvezno večerno
sestankovanje, večerja, pivo in načrt za naslednji dan.
Prvi dan
smo se zbudili v sončno jutro. Kar se da hitro smo opravili z
jutranjo rutino in se odpeljali do kanjona paklenice. Na našo srečo
smo bili med prvimi in smo avto pustili na zadnjem parkirišču. S
soplezalcem sva se odločila, da greva v steno Aniče kuk plezat
smer, katere ime vsakič pozabim in moram pogledat kako se imenuje –
L'anno delle Lumache, 6a+, s svojimi 250 metri višine obeta lepo
plezarijo. Kar konkretno sva se namučila, da sva našla vstop. Po
pravici povedano vstopa v smer nisva našla, sva pa našla svedre od
drugega raztežaja, do kjer sva posolirala in se pripravila na
plezanje, saj pred nama ni bilo nebene naveze v smeri. Skala je bila
odlična, saj je smer dokaj nova in jo večina plezalcev ne pozna.
Smer poteka po velikih skalnih blokih in skalnimi žlebovi. Pa tudi
glede na oceno 6a+ ni težka, kot sem mislil, da bo. V parih urah sva
prišla do vrha, kjer naju je čakal dolg in tečen sestop po
jeklenicah in zlizanih skalah. Ker sva imela še kar nekaj časa na
voljo, sva na hitro naredila plan, da splezava še eno kratko smer,
ki se dvigajo nad parkiriščem. Odločila sva se za smer Dreaming
the lost friend, 6a+, ki je s 100 metri višine dokaj kratka smer.
Zopet sva imela težave z iskanjem vstopa v smer, saj se začne dober
raztežaj višje, zatorej je bilo potrebno plezati do vstopa. Sonce
naju je prijetno grelo, plezalke so odlično prijemale, pod prsti ni
drselo in telo ni bilo utrujeno. Smer sva res hitro pustila za nama
in se spet napotila v dolino, tokrat po malce lepši varianti.
Sledilo je veseljačenje v kampu z ostalimi alpinističnimi odseki in
sladko spanje na trdem almafleksu.
Za drugi
dan, smo se štirje člani odločili, da gremo skupaj v steno
Velikega čuka, v smer Circus, 6a, 350 m. Ko smo prišli tja, je
ravno naveza ped nami krenila v plezanje. Počakali smo, da se je
naveza malce oddaljila, nakar smo se po dve navezi skupaj odpravili v
steno. Prva dva raztežaja smo splezali v kosu, da nismo zgubljali
časa s sidrišči. A ko smo prišli pod detalj smeri, pod navpično
zajedo, nas je tam pričakalo počasno napredovanje naveze pred nami.
Pod tem, sva s soplezalcem čakala malo manj kot uro. Me je kar malce
zebsti začelo. Priznam, da je navpična zajeda kar pošten zalogaj.
Sicer sem ta dva raztežaja plezal kot drugi, sem se kar pošteno
namučil. Po teh dveh težjih raztežajih, pa je sledilo samo še
iskanje smeri po lepih peticah do vrha. Za konec nas je čakal še
greben, sicer lahek, a če bi tam padel, bi si porezal kožo zaradi
ostre skale. Sklenili smo, da je to za danes dosti, saj je bilo pred
nami še dan težke plezarije. Zvečer smo se podružili ob kapljici
hmeljevega napitka in se podali spat. To noč nisem kaj dosti spal,
saj je celoten kamp zbudila močna burja, ki je dvigovala šotorska
platna.
Naslednji
dan se kar nisem mogel zbuditi, še posebej zaradi neprespane noči
in zaradi tega, ker je zunaj še kar pihalo. A sem se nekako zbudil,
vstal in se mentalno pripravil za plezanje. Tokrat sem imel drugega
soplezalca in sva se skupaj odločila, da greva v Aničo kuk splezat
dve lepi smeri. A ker je brila burja skozi kanjon in sta ti dve smeri
na vstopu vetra v kanjon, sva se odločila za alternativo in sicer za
smer Diagonalka, 6a+, 200 m, ki je prava klasika v steni Debelega
kuka. Pred nami je bila naveza treh, a so naju spustili naprej, saj
so šli plezat drugo smer, vendar z istim vstopom. Prvi raztežaj sem
potegnil jaz, saj sem vedel, da bosta naslednja dva težka. Takoj na
začetku drugega raztežaja čaka neugoden podprijem in se je iz tam
potrebno iztegniti v šalco zgoraj. Soplezalec se je kar pošteno
namučil, da je prišel čez. Pri sebi sem si mislil, da sem ga
krepko najebal. Podal sem se v ta težki del, kjer sem se s težavo
držal podprijema, noge pa so bile na neugodnih stopih. Ravno, ko sem
hotel seči na šalco, mi je spodrsnilo in sem padel. Na srečo ne
veliko, a ego je bil načet. V drugem poskusu je šlo čez in sem
prišel do sidrišča. Naslednji raztežaj ponuja široko poč, kjer
človek ne ve ali bi se stlačil vanjo ali bi šel v razkorak. Meni
na srečo je ta poč odgovarjala, vendar ko sem prišel v kamnito
ploščo z majhnimi oprimki, sem se, vedoč da bom zopet padel,
prijel za komplet in se potegnil na varno. Ego hit strike 2. Priznam,
da sem tudi zaradi pomanjkanja spanja deloval drugače. Po tem je
malce bolj steklo, saj je bilo pred nama lažji del smeri. A glej ga
zlomka. Ko že človek misli, da je vseh težav konec, se tu pojavi
raztežaj ocenjen s 5c, ki nama je obema v navezi pokazal, da je to
vse prej kot lahko. Tu sicer nisem padel ali se prijel za sistem,
vendar se kar nisem in nisem prav postavil in sem plezal kot kak hlod
na vrvi. Ego hit strike 3 and you are out. Od tu so tudi uvodne
besede tega sestavka. Ko sva prišla na vrh smeri, so naju čakali še
trije spusti po vrvi. Fizično sem bil kar malce utrujen, a psihično
sem bil čisto na dnu. Zaradi tega sva se odločila, da zaključiva
plezarijo za ta dan in se raje posvetiva pitju piva. Ker smo bili
primorani oditi domov že dopoldne, smo mi imeli zaključni večer.
Pot
domov se je kot ponavadi vlekla, saj avtocesta peč nima lepih
razgledov.
Za konec
pa še skupek zaključnih besed. Majska Paklenica je bila jebena
Paklenica. Tokrat pa rečem samo Paklenica is love – Paklenica is
life.