Težko
me je prepričati, da bi si šel ogledati nogometno tekmo. Še težje
me je prepričati, da bi šel v opero. Najlažje se me prepriča, da
bi šel v hribe oziroma v gore. Predvidevam, da je takih in podobnih
veliko med nami. A glej ga zlomka, tudi malce se nisem obotavljal, ko
me je kolega Rok, na pikniku teden poprej povabil na prečenje
grebena od Kokre do Tržiča. Tekom tedna sva se zmenila še za točen
datum odhoda ter uro starta in se počasi, vsak po svoje pripravljala
na pot, ki naju nestrpno čaka.
V
četrtek, 1.6.2017 sva se v Tržiču dobila, kjer sva pustila eno
vozilo, vmes opravila kratek šoping in odhitela v smeri Kokre. Med
vožnjo na izhodišče, sva opazovala celoten greben, ki naj bi ga
prehodila. Po večini se ga kar vidi iz doline. Pred spanjem sva
opravila še zadnje finese, kot so pakiranje hrane in pijače, opreme
in ostalega, saj naj bi potrebovala vsega za približno 8 ur hoje,
saj vmes ni odprtih koč in izvirov. Po pravici povedano, sem bil kar
skeptičen glede moje udeležbe, saj naj bi tisti dan bilo
napovedanih „prijetnih“ 28 stopinj. Jaz in vročina pač nisva
ravno dobra prijatelja. V glavi sem se poskusil prepričati, da bo
vse OK. Budilka je bila nastavljena na nesramno tretjo uro in glede
na to, da sem jo nastavil malce pred polnočjo, kaj dosti spanja ni
bilo pred nama.
Zjutraj
sva pozajtrkovala, se vsak v svoji glasi pripravila na pohod in ob
4.30 uri, brez naglavnih lučk, odpravila od doma. Pot naju je
najprej vodila po grebenu in sva do dejanskega starta opravila
približno 5 km in 150 višincev spusta. Brez težav sva prišla do
doline in reke Kokre, kjer je bil pred nama prvi resen vzpon. Prvi
resen cilj je bil Dom na Čemšeniku, na višini 835 m, ki poteka po
makadamski cesti, kar pomeni, da vzpon ni strm. A ko sva prišla do
koče, je bil naslednji cilj Javorjev vrh, ki pa poteka po planinski
poti in je malce bolj strm. Ob prihodu na Javorjev vrh, na višini
1434 m sva se na hitro fotkala in odbrzela naprej po grebenu, saj sva
hotela izkoristiti vso oblačnost in meglo. Med hojo po grebenu, je
na nekaterih mestih malce pihalo, in sva ob prvem zavetrju naredila
krajši postanek za malico. Ob tem je Rok „po nesreči“ vrgel
sendvič v dolino in ob tem opravil cca. 20 višincev več, da se bo
po tem lahko hvalil s tem. Hoja po nazobčanem grebenu je v dobri
družbi res hitro minila in, kot da bi mignil sva bila na Cjanovci in
nato na Srednjem vrhu, na višini 1853 m. Od tam se je pred nama
odprl pogled na najvišjo točko najine poti, na špičasti Storžič.
Ob pogledu naprej, je bil pred nama še spust na Bašeljski vrh in
nato vzpon na Storžič, dejansko pa se tu skrivajo višinski metri,
kjer je vseskozi malce spusta in vzpona. Naj še omenim, da nama je
nizka oblačnost odlično služila, da nama ni bilo prevroče, ter da
je pijača dajala težo najinima nahrbtnikoma. Kot rečeno, je bil
pred nama spust in nato strm, a kratek vzpon na Bašeljski vrh, na
višini 1744 m, od kjer se je odlično videlo celoten vzhodni greben
Storžiča, edino vrh je bil v megli. Samo spustila sva se na
Bašeljsko sedlo, že sva srečala prve ljudi tega dneva. No, nisva
sama sva si rekla in se odpravila po grebenu proti vrhu. Drugače res
slikovit in razgleden greben, vendar zaradi megle tega pač ni bilo.
Tu pa sem začel plačevati moje odrekanje hrane poprej. V telesu je
bilo, kot da bi nekdo počasi zapiral cevko za gorivo. Hotel sem
jesti na vrhu in sem kar s težavo hodil navkreber. Rok s tem ni imel
težav in je, kot dobro utečen Unimog požiral strmino. Da je bilo
mojega trepljenja čim prej konec, sem se odločil, seveda po
principu hitreje greš, manj trpiš in sem navil svoj tempo da vrha.
Sendvič je kar sam skočil iz nahrbtnika v moja usta in to še
preden sva oba prišla na vrh Storžiča na višini 2132 m. Stala sva
na najvišji točki najine poti, a najvišja moralna toča pa je bila
v Tržiču, ki pa ni bila ravno blizu.
Opravila
sva spust po poti po žlebu, vmes sva spustila planino Javornik,
hitro stekla mimo planine Velika Poljana in se ustavila na planini
Mala Poljana, kjer naju je čakal izvir in na najino presenečenje
odprta koča. Tam sva si privoščila osvežilen hmeljen napitek,
natočila vodo iz izvira, se malo pomenila z oskrbnikom in odšla
naprej proti zadnji višji točki, Tolstemu vrhu, na višini 1715 m.
Tisti napitek na planini mi ni ravno dobro naredil v želodcu in sem
se raje držal drugi ter sledil tempu kolega pred menoj. Tolsti vrh
sva samo prešla in se nisva kaj dosti ustavila gori, saj se je nebo
odpiralo in je sonce s svojimi žarki božal razgreta telesa in
razgrete glave. Od tu je bilo, razen nekaj malega vzpona, le spust do
Koče na Kriški gori, na višini 1471 m, kjer sva se ustavila, da se
pripraviva pred zadnjim strmim spustom v cilj. Tudi make up sva si
popravila, da bova čim lepša ob prihodu v civilizacijo in med
ljudi. Še zadnje obvezno fotografiranje pred spustom sva opravila in
že sva se podala cilju naproti. Ko je bil spust še znosen je bilo
vse ok, hitrost je bila odlična, nato pa, ko se naklon postrmi, pa
me je začelo nekaj špikati v kolenu. Bolečina ni bila huda, a
ravno zadosti, da sem malce ustavljal tempo. Bolj ko sva se spuščala,
bolj se je videlo kam greva; v Tržič, med ljudi. Ne bom omenjal
vročine, ki se je pojavila, ravno tam, ko sva prišla ven iz sence.
Kot da bi prišel v pečico. A zaradi tega je bolj sedlo piti
hmelljev napitek. Popoldne, ko sva prišla nazaj domov, sva si
privoščila izdaten obrok testenin in malo spanja, kar pa zaradi
popoldanske nevihte in s tem grmenja, dežja in sodre ni bilo dosti.
Za nama
je bilo res lepih 25 km in 2800 m vzpona in malce več spusta, vse to
v približno osmih urah in pol solidnega pohodniškega tempa. Pot je
res lepa in slikovita, vendar jo odsvetujem v močnem soncu. Zgodnji
start je obvezen in je potrebno s seboj vzeti kar precej vode in
hrane. Seveda se da narediti ovinke mimo koč in se s tem izogniti
nepotrebne teže nahrbtnika. Naslednji projekt je pred nami. Kakšen
bo, bo pa pokazal čas in volja.
