Že ko sem se zjutraj zbudil, se mi kar
ni dalo vstati iz postelje. Bil sem utrujen od prejšnjega dne, saj
sem skoraj cel dan plezal. Gledal sem skozi okno ven, kako potujejo
oblaki in če se pripravlja na dež. A potem je vseeno padla
odločitev. Pojdem na pol maraton.
Letos je bil premierni tek od
Podšteberka do Karlovice v dolžini 21 km. No, če sem natančen
oziroma, kot je komentator nekajkrat poudaril, v dolžini 20 km in
600 m. Ko sem prišel na prizorišče, sem uvidel, da sem tam med
zadnjimi, saj se je ura starta bližala. Za prijavo, ogrevanje in
zadnje priprave sem imel samo pol ure. Pohvaliti moram organizacijo
na štartu, saj je vse potekalo brez nepotrebnih zapletov. Na hitro
sem se prijavil, vplačal štartnino in se začel ogrevati. Malce
tekanja gor in dol, da sem si dvignil utrip in pripravil telo na
napor, ki bo sledil.
Ura je bila 9.55, zato se se odpravil
do štartnega mesta. Ko sem se bližal, sem videl, da je na štartu
že ogromna gruča ljudi. Ura mi je kazala 9.58, štarter pa je že
dvigoval štartno pištolo. Pohitel sem proti štartu, si med tem
prižigal mp3 predvajalnik in štoparico. Pok pištole me je ujel
dobrih 30 m pred štartom. Še dobro, da ni bilo čipov za merjenje
časa, zato sem počakal prve, da so me ujeli in sem se podal v dir
za njimi. Priznam, na začetku sem malo pretiraval s tempom. Bi
rekel, da sem imel tempo približno 3:30 min/km, kar je za moje
ultraško in diesel telo res prehitro. Vendar sem držal ta tempo do
približno 10-ega kilometra. V slušalkah pa metal in šranc glasba,
ravno prav za tak tempo teka. Vmes je bila na 7 kilometru postojanka
z vodo. In potem do 14 kilometra nič, kjer je bila postojanka z
vodo, bananami in čokolado. Sem mislil, da bom celoten tek pretekel
na vodi, saj sem kar požeruh, kar se hrane tiče. Naprej od vasi
Otok, sem malo popustil, saj sem čutil napetost v stegnih in me je
nekaj tekmovalcev prehitelo. Najbolj moja neumna stvar na teku pa je
bil prešprintan klanec od ribiškega kota navzgor. Na vrhu sem se za
nekaj sekund ustavil, da sem se malo nadihal, saj mi je max utrip
skočil na 185 BPM (beats per minute). Vendar je bilo od tam do cilja
še dobrih 6 km. Držal sem tempo tekmovalca pred menoj in ga nisem
izpustil do cilja. Na 18 km je bila zadnja okrepčevalnica. Velik
požirek vode po grlu in dva kozarca po nogah ter v ciljni šprint.
Kakor se za tekmovanje spodobi, sem ga do cilja kar pošteno gnal.
Vseh zadnjih 3 km. Ko sem se bližal zadnjih 500 m, sem videl, da so
se mi tekmovalci zadaj prilepili na rit, zaradi česar sem pospešil
kolikor se je dalo. Cilj in ciljna ravnina je bila na vrhu kratkega
klanca. Olajšanje je bilo ob prihodu v cilj. Še bolj pa začudenje,
da sem potreboval za ta valoviti polmaraton 1:29:35, kar je moj
osebni rekord. Še bolje pa to, da je ahilova tetiva zdržala, čeprav sem vsake toliko začutil, da bi se rada pritoževala.
Na koncu sem se preoblekel, dobro
najedel obare in se pogovoril s sotekmovalci. Potem pa mučno čakanje
na prevoz nazaj. Bi bilo bolje, da bi šel peš do doma, vzel kolo in
šel po avto. Tako pa smo morali čakati do približno 14:30 ure, da
je prišel avtobus.
Skratka, pohvala organizatorjem za
dobro izpeljan tek. Trasa je bila lepa in valovita. Ni bilo
dolgočasne ravnine. Tudi označena je bila odlično. Edina graja gre
okrepčevalnicam. Bi bila lahko kakšna več in več hrane.
Sem pričakoval, da bodo mišice bolj
utrujene. Malce bolijo, to vsekakor, a ni bilo tako hudo, da sem
lahko naslednji dan tekel na Šmarno čez Grmado.
