torek, 26. maj 2015

Od Podšteberka do Karlovice - vseh 21 km.

Že ko sem se zjutraj zbudil, se mi kar ni dalo vstati iz postelje. Bil sem utrujen od prejšnjega dne, saj sem skoraj cel dan plezal. Gledal sem skozi okno ven, kako potujejo oblaki in če se pripravlja na dež. A potem je vseeno padla odločitev. Pojdem na pol maraton.

Letos je bil premierni tek od Podšteberka do Karlovice v dolžini 21 km. No, če sem natančen oziroma, kot je komentator nekajkrat poudaril, v dolžini 20 km in 600 m. Ko sem prišel na prizorišče, sem uvidel, da sem tam med zadnjimi, saj se je ura starta bližala. Za prijavo, ogrevanje in zadnje priprave sem imel samo pol ure. Pohvaliti moram organizacijo na štartu, saj je vse potekalo brez nepotrebnih zapletov. Na hitro sem se prijavil, vplačal štartnino in se začel ogrevati. Malce tekanja gor in dol, da sem si dvignil utrip in pripravil telo na napor, ki bo sledil.

Ura je bila 9.55, zato se se odpravil do štartnega mesta. Ko sem se bližal, sem videl, da je na štartu že ogromna gruča ljudi. Ura mi je kazala 9.58, štarter pa je že dvigoval štartno pištolo. Pohitel sem proti štartu, si med tem prižigal mp3 predvajalnik in štoparico. Pok pištole me je ujel dobrih 30 m pred štartom. Še dobro, da ni bilo čipov za merjenje časa, zato sem počakal prve, da so me ujeli in sem se podal v dir za njimi. Priznam, na začetku sem malo pretiraval s tempom. Bi rekel, da sem imel tempo približno 3:30 min/km, kar je za moje ultraško in diesel telo res prehitro. Vendar sem držal ta tempo do približno 10-ega kilometra. V slušalkah pa metal in šranc glasba, ravno prav za tak tempo teka. Vmes je bila na 7 kilometru postojanka z vodo. In potem do 14 kilometra nič, kjer je bila postojanka z vodo, bananami in čokolado. Sem mislil, da bom celoten tek pretekel na vodi, saj sem kar požeruh, kar se hrane tiče. Naprej od vasi Otok, sem malo popustil, saj sem čutil napetost v stegnih in me je nekaj tekmovalcev prehitelo. Najbolj moja neumna stvar na teku pa je bil prešprintan klanec od ribiškega kota navzgor. Na vrhu sem se za nekaj sekund ustavil, da sem se malo nadihal, saj mi je max utrip skočil na 185 BPM (beats per minute). Vendar je bilo od tam do cilja še dobrih 6 km. Držal sem tempo tekmovalca pred menoj in ga nisem izpustil do cilja. Na 18 km je bila zadnja okrepčevalnica. Velik požirek vode po grlu in dva kozarca po nogah ter v ciljni šprint. Kakor se za tekmovanje spodobi, sem ga do cilja kar pošteno gnal. Vseh zadnjih 3 km. Ko sem se bližal zadnjih 500 m, sem videl, da so se mi tekmovalci zadaj prilepili na rit, zaradi česar sem pospešil kolikor se je dalo. Cilj in ciljna ravnina je bila na vrhu kratkega klanca. Olajšanje je bilo ob prihodu v cilj. Še bolj pa začudenje, da sem potreboval za ta valoviti polmaraton 1:29:35, kar je moj osebni rekord. Še bolje pa to, da je ahilova tetiva zdržala, čeprav sem vsake toliko začutil, da bi se rada pritoževala.

Na koncu sem se preoblekel, dobro najedel obare in se pogovoril s sotekmovalci. Potem pa mučno čakanje na prevoz nazaj. Bi bilo bolje, da bi šel peš do doma, vzel kolo in šel po avto. Tako pa smo morali čakati do približno 14:30 ure, da je prišel avtobus.

Skratka, pohvala organizatorjem za dobro izpeljan tek. Trasa je bila lepa in valovita. Ni bilo dolgočasne ravnine. Tudi označena je bila odlično. Edina graja gre okrepčevalnicam. Bi bila lahko kakšna več in več hrane.

Sem pričakoval, da bodo mišice bolj utrujene. Malce bolijo, to vsekakor, a ni bilo tako hudo, da sem lahko naslednji dan tekel na Šmarno čez Grmado.

Ni komentarjev:

Objava komentarja