Kdo je sodoben romar?

Ali se ukvarjamo s tekom ali spuščamo v romanje? 

V daljavi so se svetlikale luči v mestu, kot oaza sredi puščave, saj so vedeli, da je tam njihov cilj. Mesto v daljavi je bilo tudi pribežališče za tisto noč. Vendar luči v daljavi so bile še prekleto daleč. Vedeli so tudi, da jih čaka zaporedje križišč, po katerih se morajo ravnati in hrib nad mestom je čakal, da se nanj povzpnejo. Nekdo je omenil, da pozna bližnjico in bi bili tam malo prej, vendar so ga v skupini opomnili, da se je potrebno držati dogovorjene trase. Ko so se prebili skozi labirint križišč pred njimi, so se povzpeli še na hrib. Vzpon je bil težak in naporen, saj so imeli že veliko kilometrov v nogah. Na vrhu hriba so slišali vpitje v mestu. Cilj se jim je bližal.

V zadnjem času malo raziskujem po internetu in opažam vedno večjo udeležbo na ultramaratonskih razdaljah po brezpotju oziroma trail teku. Po pravici povedano, me to zelo veseli, saj je tek po brezpotju res lep. Opažam pa še en dejavnik oziroma se mi tu odpira novo vprašanje, ki je seveda stvar debate; Ali so ultra trail teki postali sodobno romarstvo?

Kdo je romar? Romar ima določen cilj, ki je v večini religiozne ali duhovne narave. Vsi poznamo romarsko pot El camino se Santiago. Na svetu jih je mnogo podobnih in vse imajo svoje razdalje, katere romarji na vsak svoj način premagujejo.

Romarji na poti El Camino di Santiago

Romar ima najprej razlog, zakaj bi šel prehodit to pot. Pa naj bo to spoznavanje samega s seboj, spoznavanje drugih, očiščenje, itd... Romar ima predpriprave na to pot, vsekakor malo treninga, spoznavanje opreme in prehrane, raziskovanje trase ter možnosti prehrane in spanja ob poti. In nenazadnje, vsak posameznik, ki se loteva poti ima svoj odgovor na vprašanje ZAKAJ (po mojem mnenju najtežji odgovor).

Trail tekači v svojem domačem okolju.

In smo že v sodobnem svetu, v sodobnih ultramaratonskih tekih po brezpotju. Če primerjamo romarja in trail tekača, vidimo, da sta si v marsičem podobna. Poleg vseh priprav, treningov, spoznavanja opreme, imata vsak svojo pot, svojo ultra razdaljo za premagati.

In smo nazaj pri mojem vprašanju. Ali so (oziroma smo) sodobni trail tekači postali sodobni romarji? Tu bi se dalo debatirati, saj je to odgovor vsakega posameznika, zakaj se je prijavil in podal na določeno tekmo z določeno razdaljo. Po mojem smo, saj ultra razdalje niso neke vaške tekme z nekaj malega kilometri, pač pa v razdaljah, ki jih ultraši premagujejo, se dodobra spoznaš, morda celo očistiš samega sebe. Ko dosežeš cilj, dosežeš olajšanje. A upam, da je seveda bolj pomembna pot kot cilj. Če povzamem Nejca Zaplotnika iz njegove knjige Pot: „Kdor išče cilj bo na koncu izgubljen, kdor pa najde pot bo našel nekaj večjega“.

Če potegnem črto in naredim zaključek. Nadaljujmo s tem kar radi delamo, važno, da v tem uživamo. Če stvari nehajo biti zabavne, zakaj se že potem ženemo naprej?