Življenje v ravnotežju

Vse življenje, vse vesolje in vsa bitja težijo oziroma strmijo k ravnotežju. Tistemu pravemu ravnovesju, jing in jang ali kaj podobnega. Ampak, jaz nisem filozof, ne po izobrazbi, ne po statusu, pač pa nekdo, ki je bolj aktiven v svojem prostem času. Vseeno pa bo danes govora o ravnotežju. Sicer ne o življenjskemu ravnotežju, pač pa o ravnotežnih ploščah. Pa naj še kdo reče, da filozofija in šport ne gresta skupaj.

Na ravnotežne plošče večinoma pomislimo, ko gre za fizioterapije in okrevanje po poškodbah, ter na profesionalne športnike, katerih ravnotežje je zelo pomembno. Da bi v vsakdanjem življenju (ne v fitnes centru) stopili na ravnotežno ploščo, pa niti ne pomislimo. 

Kaj sploh to čudo je? To je kakršna koli podlaga, ki nas sili, da s pomočjo telesa in naše propriocepcije izravnavamo naš položaj. Se sliši zapleteno. Za primer vzemimo otroško gugalnico. Če sta oba otroka isto težka in isto oddaljena od središča osi, bosta v ravnotežju. Če en parameter spremenimo (damo težjega otroka gor), porušimo ravnotežje zato se morata truditi, da se lahko naprej gungata. Isto je s stanjem na ravnotežni deski. Seveda to ni nič drugega kot fizika. V nadaljevanju bom predstavil nekaj osnovnih modelov iz katerih so potem različne izvedbe. Kar se materiala tiče, pa je različno; od lesenih, kovinskih plastičnih, pa do kombinacij, odvisno od proizvajalca.

                                Bipolarno       360 stopinj 

Pritrjena os           Rocker             Wobble 

Posamična os       Rock roller      Sphere and ring

Posamezni modeli so omenjeni v angleščini. Jebiga, nisem našel slovenskih imen, a skozi opise boste že vedeli za kaj se gre.

Rocker

Model rocker je navadna pravokotna deska, s pritrjeno, valjasto osjo. Gibanje pri tem modelu je le levo in desno oziroma "guganje" ter ponuja najlažje gibanje med vsemi. Uporablja se ga pri začetnikih pri fizioterapiji, pri starejših ali otrocih kot tudi za začetnike, kateri bi izvajali različne vaje. Ker je os pritrjena, ponuja samo "guncanje" levo in desno oziroma gor in dol, zatorej je tudi model bipolaren.

Rocker

Rock rolller

Ta model ponuja nekaj več spretnosti kot model poprej, saj je pri temu os neodvisna od podlage in se giblje levo desno. To pomeni pravokotno desko in spodaj valjasto os. Večina modelov je z je z valjasto osjo, nekateri modeli pa imajo konce osi zaobljeno, kar ponuja še malce več svobode pri gibanju. Odlična izbira za skejtarje, deskarje in podobne športnike.

Rock roller

Wobble

Najbolj priljubljen model je wobble, kar pomeni tresoč, saj ponuja veliko svobodo gibanja. Tu je podlaga okrogla s osjo pritrjeno na sredino podlage. Os je cilindrične oblike, zavisi pa od velikosti ploskve. Manjša je ploskev na podlagi, težje je in obratno. Primerna je za malce naprednejše uporabnike kot tudi za tiste, ki bi radi pobegnili od doma in se zaposlili v cirkusu kot žongler na neravni podlagi.

Wobble

Sphere and ring

Najtežji med vsemi modeli. Okrogla podlaga, pod njo pa je obroč, kateri zadržuje okroglo os, ki se giblje prosto. Nejasno? Na spodnji sliki je morda bolj jasno. Model je primeren za resne uporabnike, ki jim ravnotežje pomeni največ. Surferji, smučarji in podobni si s tem pripomočkom otežujejo treninge.

Sphere and ring

Če še ne uporabljate ravnotežne plošče katerega koli modela ravnotežnih desk, toplo priporočam. Zlasti tistim, ki ste v preteklosti imeli probleme z gležnji, koleni in kolki. Začnemo z najlažjim modelom in postopoma gremo navzgor. Že samo s stanjem na ravnotežni deski, si krepimo vezi, ki držijo sklepe skupaj. Zamisli si tek po kamnih in koreninah. Brez močnih vezi v gležnjih, je zvin kaj hitro tu. Če imamo utrjene vezi in si vseeno zvijemo gleženj, pa je okrevanje hitrejše.

Z ravnotežno desko, pa si lahko popestrimo trening. Z izvajanjem počepov, sklecov in podobnih vaj, si obenem krepimo jedro telesa, saj mora uravnavati naše telo v idealni poziciji. Internet in stric google je poln idej. Še bolje pa je vprašati fitnes trenerja, ki ima nekaj prakse s tem.

Nekaj preprostih vaj

Do naslednjič

Novoletni Slotrail

Veliko vode je preteklo, nekaj je snega vmes zapadlo in zemlja se je neštetokrat obrnila, ko sem se preteklo nedeljo, 6.1.2019 po res dolgem času odsotnosti spravil na tekmo. Zahvala gre gospodu Volku, da je k nam pripeljal luštno tekmo po imenu Novoletni Slotrail. Ne gre brez omembe, da je trasa speljana po mojih domačih koncih, po Notranjskem hribovju, gozdu in poteh. Na izbiro sta bili dve razdalji in sicer 18 km in 45 km. Jat sem se odločil za krajšo. Zakaj krajšo? Vse to v nadaljevanju.

Težko se je bilo spraviti iz postelje. Budilka res ni bila nastavljena na prezgodnjo uro, a se je vseeno prekmalu oglasila. Glava na srečo ni bila težka in mačkasta, le telo je bilo malce utrujeno od žura z Wajdovskimi alpinisti ter seveda še prej službe, priprav in vožnje. Da bi se smilil samemu, te možnosti ni bilo. Kot da bi šlo za življenje sem vstal iz postelje in si začel pripravljati vse potrebno za današnjo tekmo. Da ne bi potekalo vse gladko, se je oglasila moja prebava, dotično dobro začinjen golaž iz noči poprej. O tem ne bom izgubljal besed. Pripravil sem si mini nahrbtnik, vanj dal nekaj žitnih ploščic, WC papir, pol bidona vode in pol bidona izotonika, pripravil še vse ostalo za po tekmi in se odpeljal proti startni lokaciji. Startno ciljni prostor se je nahajal v osrčju Rakovega Škocjana, ki je del Notranjskega regijskega parka. Poleg zvoka oddaljenega vlaka, hrumenja nekaj avtomobilov je tu res narava in gozd doma. Kje točno bo speljana trasa krajše razdalje, sem si še prej pogledal na spletni strani in si predstavljal kje vse bomo tekli. Pred samo tekmo je bilo tam že nekaj tekmovalcev in spremljevalcev. Da ne pozabim, na daljšo razdaljo so tekmovalci startali že ob 7.00 uri, mi smo imeli start ob 9.00 uri. Prevzel sem stratni paket in startno številko, pozdravil organizacijsko ekipo in nekaj znancev ter se mentalno pripravil na tekmo. Še prej sem se malce ogrel z lažjim tekom po ravnini in hribu.

Nekaj minut pred 9.00 uro se nas je okoli 50 tekmovalcev in tekmovalk iz različnih koncev in krajev zgužvalo pod startni slavolok, kjer smo nestrpno čakali pok startne pištole. Meni je šel po glavi komad od Prodigy – Smack my bitch up, kar me je še dodatno pogrelo. Še nekaj kratkih besed od organizatorja in odštevanje se je pričelo. Skupaj smo se pognali, nekateri kot da bi bilo tekme konec čez 1 km, jaz pa seveda za njimi. Znan tekaški rek pravi, da lahko tekmo zajebeš že v prvih petih minutah tekmovanja, narediš pa nepopravljivo škodo v prvih desetih minutah. No, jaz sem skoraj zajebal tekmo v mojih petih minutah, saj sem se, poln adrenalina zagnal za vodilnimi. Seveda sem kaj kmalu spoznal, da takega tempa dolgo ne bom mogel držati, sploh glede na to, da nisem delal nič na hitrosti. Tako, da sem malce spustil tempo, začel bolj globoko in počasneje dihati ter se spravil v svoje zen stanje. Moje zen stanje sta zbudila oba bidona, ki sta mi poskakovala v nahrbtniku, saj je bil obtežen samo spredaj, zadaj nič. Pot nas je vodila iz hotela v Rakovemu Škocjanu po makadamskih cestah, vlakah in potkah proti opuščenemu smučišču Kalič. Na smučišče Kalič me vežejo spomini, kjer sem se kot mali smrkavec smučal z družino. Tokrat, pa smo se peš podali po najstrmejši „progi“ tega smučišča. Tam bi se morda dalo trenirati za vzpon po planiški velikanki, saj je kar podobna strmina. Kot male pikice smo se vzpenjali po tej strmini, grizli kolena in travo, pričakovali neizogiben vrh in s tem dolg spust. Srce, pljuča in glava so se mi  odpočili, ko sem prišel na vrh vzpona. Sledilo je še malce ravnine in nato zaslužen spust. Če si malce pogumnejši in pustiš gravitaciji, da naredi svoje, si na dnu klanca kot bi mignil. Spust po planinski poti iz Javornika mi je bil znan in je minil hitro, brez zapletov, čeprav je zelo tehničen. 

Po tem spustu je bila prva okrepčevalnica, kjer sem se ustavil za dobro minutko in se na hitro okrepčal ter vzel nekaj malega za na pot. Nadaljevanje poti pelje mimo Cerkniškega jezera in je bolj pisana na kožo ravninskim tekačem. Tu smo štirje v četici tekli cilju naproti, a je kaj kmalu moja glava rekla, da zmore in sem pospešil tempo ter se za nekaj, a res nekaj malega časa znebil sotekmecev. Realnost je velela k temu, da sem začel hlastati za zrakom, pulz pa je šel preko maksimuma, zaradi česar mi je padel tempo. 

Vedel sem, da se približujemo cilju, saj po trasi in po mojem spominu tista potka po Rakovem Škocjanu ni bila dosti oddaljena. Tempo sem nekako držal konstanten po ravnini, pritisnil na spustu in poizkušal hitro hoditi v klanec. Mali naravni most se je kar naenkrat pojavil pred menoj, ker ga nisem pričakoval. Saj zato še bolje, saj je do cila bilo le še dober kilometer po potki, ki se ji reče trail z veliko začetnico. Priporočam vsakemu, da pojde na krožno učno pot po Rakovem Škocjanu. Sotekmovalka je bila tik za menoj, ko sva skupaj pregurala še zadnji krajši klanec in se podala v cilj, kjer so nas pričakali navijači in s tem povezan pomp. 

Čas se je ustavil pri 1:52, kar ni slabo za nekoga, ki malo manj trenira kot včasih. Seveda to pa zopet ni nek odličen čas, a je vseeno dober. Ah kaj naj rečem, zadovoljstvo ob zaključku tekme je prišlo takoj, ko sem se ustavil. Noge so bile težke, srce se je počasi umirjalo in glava je dojela, da je konec napora. Prvo, kar sem moral narediti, je bilo to, da se čim prej preoblečem, saj sem bil dodobra prepoten, zunanje temperature pa so bil dokaj nizke. Ko sem se vrgel v sveža in topla oblačila sem se z lačnim želodcem odpravil na zaslužen obrok po tekmi. Vsekakor je sedlo spraviti nekaj konkretnega vase, vse to pa še zaliti z domačo travarico. Ko sem se okrepčal in odpočil, sem navijal in pozdravljal ostale tekače iz obeh tras, ki so prihajali v cilj.

Še enkrat hvala gospodu Volku in društvo Slotrail, da so pripeljali tako fajn tekmo v naše konce. Verjamem, da ni lahko spraviti in voditi tekmo na takem nivoju. Drugo leto pa se morda zopet podam na isto traso ali pa na daljšo. Vmes pa seveda še kaj drugega postorim. Boste o tem in onem vsekakor obveščeni.

Do naslednjič.

Ko se čas ustavi

Današnji vnos bo bolj osebno-izpovedne narave, a vseeno s športnim pridihom. Zakaj tako? Vse to in morda še več v nadaljevanju. Mislim, da se je vsak športnik na neki točki soočil z začudenjem, morda tudi z neodobravanjem naključnega opazovalca.  Zveni znano? Vsekakor.

Vprašanje, ki se mi poraja v glavi.

Po 12 urni lahkotni službi, se mi je zahotelo iti malo tečt. Moja lepša polovica se je že zavlekla pod toplo odejo, saj je bila ura že okoli desete zvečer. Zunaj je kazalo prijetnih 5 stopinj nad ničlo. Temu primerno sem se oblekel, dal nase dve lučki in se podal v temo. Ob tem času se večina (normalnega) prebivalstva mudi doma pred TV-jem, pred knjigo ali (redko) ob pogovoru. No, nekateri pa raje posedajo v gostilni in veselo ter zavzeto debatirajo o tem in onem. Ne vem, zakaj je tako nujno potrebno v tem vnetem pogovoru prekiniti debato, odpreti usta in nemo strmeti v lučkah okrašeno pojavo, ki teče mimo njih. Seveda ni to prvič, ko se je tako zgodilo. Res pa je, da ni pričakovati ali ob poznih ali  zgodnjih urah, da bi kdo veselo tekal naokoli. 

Spominjam se mojih začetkov, ko sem še s poraščenim puhom pod nosom začel tekati. Najprej sem se z avtom odpeljal do bližnje ravnine in potem, da me le kdo ne bi videl, oddirjal po makadamski poti. Bilo je nekaj sprehajalcev, kolesarjev in tudi kak tekač se je našel, a vsak se je brigal zase, če smo se poznali smo se pozdravili. A nekaterim izjemam na polju pa se je naše oziroma moje početje zdelo čuda nenavadno.  Če bi tisti, ki začudeno gleda, poslušal radio, bi v glavi slišal nekako takole: "Naj Janez Novak za trenutek opusti delo in krogu najbližjih gleda mimoidočega, ki teče mimo."

Hja, ni kaj. Tisti, ki oblečeni v pajkice, morda ponoči z lučko na glavi, otovorjeni z nahrbtnikom, tekamo okoli in nimamo nič kaj pametnega za početi, izpademo čudaki, nenormalni ali še kaj bolj iz tega sveta. Morda pa se vse to v neki daljni prihodnosti spremeni. 20 ali morda več let nazaj, so za tekači skoraj da vozili z rešilcem in bili v pripravljenosti. K sreči so kolesarji bolj družbeno sprejet narod, saj njih ne gledajo tako čudno. Pa še hitreje gredo mimo in tisti Janezi Novaki ne uspejo tako hitro obrniti svoje glave za njimi.

Do naslednjič

Smo Slovenci hribovski narod?

Res drži rek, da smo Slovenci hribovski narod. Že naša mala deželica je hribovita. Torej, bo danes govora o tem, ali imamo Slovenci radi hribe, ali hodimo v hribe ali o čem drugem. Najprej naj povem, da na kateri koli hrib gremo, bi rekli, da smo hribovski narod, saj ko se pozdravljamo z mimoidočimi slišimo „živjo, dober dan ali pozdravljeni“. Izjema je seveda Triglav, ki je ponos naših hribov oziroma gora. Ne govorim, da ni slovenski, pač pa v visoki sezoni skoraj ne slišimo pozdrava v slovenščini. Po eni strani je to vsekakor odlično, saj smo kot majhen narod prepoznavni v tujini. Po drugi strani, pa so gneče neizbežne. A jebiga, kolikor so visoki naši hribi, je na vrhu malo prostora za vse.

V današnji objavi bo govora o mojem umiku pred gnečo na vrhovih. Kam sem šel? V nadaljevanju...

V torek, takoj po službi sem se odpravil po vijugasti soški cesti v smeri Bovca. Le malo naprej od Bovca je trdnjava Kluže, kjer se moja pot odcepi od glavne ceste. Izhodišče je bila dolina Bavščica. Velika dolina, ki je se mi zdi, da je malo premalo poznana, saj res, da ponuja malo izhodišč za v hribe. A kakor koli, pozno zvečer sem prispel v Bavščico, kjer sem po hitrem postopku spremenil moj avto v spalnico za to noč. Najprej še povem, da sem si nastavil prevelike cilje za to noč. Namreč budilko. Nastavil sem si jo za 4.00 uro zjutraj, a sem si premislil in jo nastavil na 5.00 uro, saj sem se vseeno moral tudi naspati.

Budilka me je nesramno hitro vrgla iz najlepšega dremeža tega tedna. A da se ne bi prehitro vdal njenim čarom, sem jo prenastavil na 5.30 in si podaljšal malce spanja. V objemu jutranjih svitov, z napol zaprtimi očmi sem opravil jutranjo rutino, pripravil nahrbtnik in že je prišel čas odhoda.

Pot je me vodila skozi hladno dolino v smeri planine Bala, mimo lovske koče in nato naprej v smeri sedla Čez Brežice. Pot po dolini je sorazmerno hitro minevala z izjemo zadnjega vzpona, ki se vleče in vleče. Malce, preden sem prišel do poti, ki se združi iz Loške Koritnice je nad menoj začel krožiti helikopter. Ni mi bilo jasno, zakaj kroži tam. Upal sem samo, da ne iščejo kakega ponesrečenca. Malce pod vrhom sedla je tudi najtežji del poti. Pohodnika čaka cca 4 m visoka stena, ki jo je treba preplezati. Tam so v pomoč zajle, kjer pa so klini, ki držijo zajle, potrgani. Ravno ko sem začel plezati, je zelo blizu mene helikopter vse to opazoval. Stenco sem preplezal po šolsko in brez napak. Še vzpon po naloženih kamenčkih in strmih policah pa sem že na vrhu sedla. Ravno na vrhu sedla sta gor prišla dva možaka in me spraševala, če sem videl helikopter. Povem zgodbo, ko eden od njih pove, da je oskrbnik Koče pod Špičko in da so v helikopterju možje, ki si prišli popravit zajlo. Zaželel sem jim srečno pri popravilu in se pognal po melišču navzdol v smeri koče. Pred kočo sem se malce ustavil ter nadaljeval mojo pot proti našemu kristalu Julijskih alp – Jalovcu.

Nekaj let je že od tega, ko sem šel na Jalovec in pot tja gor se še kar ni položila. Vseeno je potrebno grizti kolena, napenjati stegna in si popraskati dlani ob kamen. Še zadnji strmi vzpon v smeri grebena me je spomnil, da bi lahko v domačih krajih kaj bolj potreniral, saj so se začela stegna pritoževati pred napori. A olajšanje je sledilo, ko sem prišel na greben, kjer se je potrebno le še sprehoditi do vrha. Seveda ni to le sprehod, saj je greben Jalovca izpostavljen in en napačen korak, pa je človek po hitrem postopku cca 500 m niže. Ko sem prišel na vrh Jalovca, sem bil tam sam. Nazaj po poti sem prehitel nekaj pohodnikov, a na vrhu ni bilo nobenega. Utrujeno rit sem posedel na trd kamen in si privoščil težko prigaran sendvič. Kaj kmalu se je na vrhu zbrala pisana druščina pohodnikov, ki so prišli iz različnih smeri.

Sedaj pa sem se moral odločiti kako naprej, saj se nisem hotel vrniti po isti poti, predvsem zaradi naloženih polic in zaradi tega, da vidim še kaj okolice. Spust v zadnjo Trento sem že poznal, spust proti sedlu Kanja nisem poznal, a sem bral, da je pot zaprta zaradi podora (sicer je zaprt del proti Bavškemu Grintavcu a tega točno nisem vedel), proti Vršiču in v avtomobilsko gnečo mi ni dišalo, spust v Tamar je odpadel, ker bi bil res preveč oddaljen od avtomobila in je ostala edina logična izbira; spust v Loško Koritnico. Povprašal sem dva planinca, ki sta prišla iz Tamarja, kakšna je pot iz Kotovega sedla do vrha in sta mi odvrnila, da je v lepem stanju, le nekaj vzpona in spusta se ob tem naredi. Odločitev je padla, grem čez Kotovo sedlo proti Logu pod Mangartom.

Spust iz Jalovca proti sedlu zopet ni jemati zlahka. Namreč severna stena se strmo dviga iz konca doline Koritnice in zdrs bi pomenil učlovečenje pesmi od R. Kelly-a – I belive i can fly. Tega pa si nobeden ne želi. Previdno, a vseeno z pogumnim korakom sem se spuščal in dvigal, pa zopet spuščal in malce dvigal ter zopet spuščal proti Kotovem sedlu. Na sedlu je bila družba ovc, ki sem jih zmotil pri njihovem počitku po kosilu. Iz sedla sem se poslovil od divjih razgledov severnih ostenj Šit in Travnika.

Spust iz sedla poteka zmerno in ni izpostavljeno, do točke, kjer se pot obrne v smeri Mangarta. A na srečo je to kar kratko in ni tako strmo. Ob izstopu iz te potke sem bil nad koncem Loške Koritnice. Sledil je spust po planinski poti in Log pod Mangartom je bil v mojem vidnem polju. Čeprav sem se vseskozi spuščal, se je pot vlekla in doline ni in ni bilo konec. Vmes je moj pogled uhajal proti vrhovom. Ne zaradi tega, kako bi bilo lepo biti tam gor, pač pa zaradi temnih oblakov, ki so se zbirali nad njimi. Napovedana je bila popoldanska ploha in temna napoved se je začela uresničevati. Čeprav so bile moje noge utrujene, sem odhitel proti vasi, kjer sem tik pred preden je začelo močno deževati, prišel do bližnje gostilne, kjer sem si v spremljavi dežnih kapel privoščil pivo po isti ceni kot v gorskih kočah, kamor ga pripeljejo s helikopterjem.

Cesta iz Loga do Kluž je kar prometna v sezoni in sprehod ob cesti ni bil opcija. Boljša opcija je bil avtoštop, ki se mi je posrečil že ob tretjem avtu. Po mojem najtežji del današnje poti je bil vzpon po vročem in mokrem asfaltu skoti dolino Bavščice. Bilo je še zmerom vroče, vetrič je pihljal v hrbet in ostajal sem brez zraka, ves prepoten. Poleg tega so se zopet začeli zbirati oblaki, ker se je pripravljalo na novo ploho. A kot rešilna bilka se je pojavil avto, kjer sem ga poštopal in me je v dežju pripeljal do konca doline in do mojega avta. S tem se je zaključil moj pohod in se je obrnilo v vožnjo domov.

Za konec še malo suhopranih številk. Pot je dolga 20 km in nanese 2300 vm vzpona in 2400 vm spusta. Vse to v dolgih sedmih urah. Če bi kak dan več potreniral bi bilo morda kaj hitreje. A vseeno je bilo zadosti hitro, da sem si obenem ogledal okolico, vrhove in se naužil vseh lepot, ki jih ponujajo naše gore. Priporočam to pot, saj je res lepa in slikovita, a obenem divja in nevarna, pa še obhodite vrhove Loške stene. Če greste v družbi, pa priporočam dva vozila in se enega pusti na startu, drugega na cilju.

Namig no. 16

Dolgi dnevi še ne pomenijo, da bomo pred nočjo doma in če nismo pred nočjo doma, smo brez ustrezne svetilke najebali. Sploh če se nahajamo v gozdu ali v podobnem poraščenem svetu. Današnji namig bo o tem, kako se gibati po gozdovih ponoči, če nimamo s seboj svetilke. Če že nimamo s seboj svetilke, ponavadi imamo prenosni telefon. A kaj storiti, če tudi tega nimamo?

Mislim, da nisem edini, ki se je kdaj podal na daljšo pot, z mislimi, da bom pred nočjo doma. A glej ga zlomka, sem se presneto zmotil. Vsa preklinjanja in bemtenja zakaj nisem vzel svetilke s seboj so bila čisto brezpredmetna. No, dovolj o meni. Lotimo se današnje teme. 

Največ kar lahko naredimo je, da ohranimo mirno kri in ne paničarimo. Še preden se stemni je dobro, da se povzpnemo malo višje in si ogledamo teren. Pomembno je, sploh če ne poznamo terena, da vemo v kakšnem svetu se gibljemo. Ali bo pred nami kako prepadno ozemlje, bo vzpon, spust, itd... 

Naš razgled ponoči v gozdu.

Ko si enkrat še pred temo ogledamo teren, si približno naredimo pot, kam moramo iti. Če vidimo v daljavi kakšne luči, je najbolje, da se usmerimo tja. Upamo, da samo ne doživimo kakega prizora iz filma "Hiša voščenih lutk"ali "Napačen odsek" in najhuje, da ne postanemo glavni igralci filma "Čarovnica iz Blaira". Ko smo enkrat v temi v gozdu, ne vidimo nič pred seboj. Gibljemo se počasi in previdno. Vsa naša hitrost, moč in kondicijska pripravljenost nam tu ne pomaga kaj dosti. Gibljemo se mirno, stopamo predse, previdno. Roke imamo pred seboj, da si zavarujemo glavo in tipamo, da začutimo oviro pred seboj. 

Če smo na cesti oziroma na makadamski cesti, ostanimo na njej in se gibljemo naprej. Gozdne ceste ponavadi vodijo izven gozda. Problem je, če naletimo na slepo cesto, ki se ponavadi nadaljuje v vlako. A če smo v temi, težko vidimo v kaj se nadaljuje. Ko pridemo do križišča se moramo odločiti v katero smer iti. Če gre cesta navzdol, še ne pomeni, da nas bo odpeljala iz hriba, saj lahko kje zavije nazaj navzgor. 

Če naletimo na potok ali reko, se gibljemo ob njej, saj voda po gravitacijskem načelu teče navzdol, nižje pa so ponavadi naselja. (jebemu, tu se že slišim kot Bear Grylls).

To je to za današnji namig. Upam, da bo kdaj v pomoč.


 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .


Long days doesn't mean that we'll be home by night and if we are not home until night, we are fucked up without light. Specially if we are in a forest or a similar overgrown world. Today hint will be about how to move at night, if we don't have a light by our side. If we don't have a light, maybe we have a phone. But what to do if we don't have none?

I think i'm not the only one that gone on a longer path, thinking that i'll be home before night. But i was dam wrong. All the cursing and swearing for why i didn't bring a light with me were pointless. Well enough about me. Let's get on the subject. 

In the situation is the best what we can do is don't panic and stay calm. Before it's get dark, it is fine that we go on higher ground and take a look on the terrain. That is important, if we don't know the terrain and we don't know on what kind of terrain we are in. If there is a cliff before us, will be ascent or descent, etc...

Our view in the forest at night.

When we take a look at the terrain before it gets dark, we take an escape plan, where we are going. If we see a light on the horizon, we go there. Let's just hope that we don't end up in a movie like "House of wax" or "Wrong turn" and we are not the main actors in movie "Blair witch project". When we are in the woods in the dark, we can't see anything. We move slowly and carefully. All our speed and stamina doesn't help us here. We take slow and careful step by step. We have our hands in front of us, to protect our head and to feel the obstacle in front of us.

If we are on the road or on the forest path, we stay on there and keep moving. Forest path usually leads out of the forest. The problem occurs if we hit on the blind road, which continue on the trail. But if we are in the dark, we can't see for what kind of trail is ahead. When we hit the crossroad, we must decide which direction to go. If the road is descending, that doesn't mean that we will be descending along. Maybe there is a turn back up.

If we hit on a stream or a river, we move along, because on the gravitational principle, the water runs downhill and on lower grounds are rural areas (fuck, i sound like Bear Grylls).

This is all for this week clue. I hope that will help.

Kdo je sodoben romar?

Ali se ukvarjamo s tekom ali spuščamo v romanje? 

V daljavi so se svetlikale luči v mestu, kot oaza sredi puščave, saj so vedeli, da je tam njihov cilj. Mesto v daljavi je bilo tudi pribežališče za tisto noč. Vendar luči v daljavi so bile še prekleto daleč. Vedeli so tudi, da jih čaka zaporedje križišč, po katerih se morajo ravnati in hrib nad mestom je čakal, da se nanj povzpnejo. Nekdo je omenil, da pozna bližnjico in bi bili tam malo prej, vendar so ga v skupini opomnili, da se je potrebno držati dogovorjene trase. Ko so se prebili skozi labirint križišč pred njimi, so se povzpeli še na hrib. Vzpon je bil težak in naporen, saj so imeli že veliko kilometrov v nogah. Na vrhu hriba so slišali vpitje v mestu. Cilj se jim je bližal.

V zadnjem času malo raziskujem po internetu in opažam vedno večjo udeležbo na ultramaratonskih razdaljah po brezpotju oziroma trail teku. Po pravici povedano, me to zelo veseli, saj je tek po brezpotju res lep. Opažam pa še en dejavnik oziroma se mi tu odpira novo vprašanje, ki je seveda stvar debate; Ali so ultra trail teki postali sodobno romarstvo?

Kdo je romar? Romar ima določen cilj, ki je v večini religiozne ali duhovne narave. Vsi poznamo romarsko pot El camino se Santiago. Na svetu jih je mnogo podobnih in vse imajo svoje razdalje, katere romarji na vsak svoj način premagujejo.

Romarji na poti El Camino di Santiago

Romar ima najprej razlog, zakaj bi šel prehodit to pot. Pa naj bo to spoznavanje samega s seboj, spoznavanje drugih, očiščenje, itd... Romar ima predpriprave na to pot, vsekakor malo treninga, spoznavanje opreme in prehrane, raziskovanje trase ter možnosti prehrane in spanja ob poti. In nenazadnje, vsak posameznik, ki se loteva poti ima svoj odgovor na vprašanje ZAKAJ (po mojem mnenju najtežji odgovor).

Trail tekači v svojem domačem okolju.

In smo že v sodobnem svetu, v sodobnih ultramaratonskih tekih po brezpotju. Če primerjamo romarja in trail tekača, vidimo, da sta si v marsičem podobna. Poleg vseh priprav, treningov, spoznavanja opreme, imata vsak svojo pot, svojo ultra razdaljo za premagati.

In smo nazaj pri mojem vprašanju. Ali so (oziroma smo) sodobni trail tekači postali sodobni romarji? Tu bi se dalo debatirati, saj je to odgovor vsakega posameznika, zakaj se je prijavil in podal na določeno tekmo z določeno razdaljo. Po mojem smo, saj ultra razdalje niso neke vaške tekme z nekaj malega kilometri, pač pa v razdaljah, ki jih ultraši premagujejo, se dodobra spoznaš, morda celo očistiš samega sebe. Ko dosežeš cilj, dosežeš olajšanje. A upam, da je seveda bolj pomembna pot kot cilj. Če povzamem Nejca Zaplotnika iz njegove knjige Pot: „Kdor išče cilj bo na koncu izgubljen, kdor pa najde pot bo našel nekaj večjega“.

Če potegnem črto in naredim zaključek. Nadaljujmo s tem kar radi delamo, važno, da v tem uživamo. Če stvari nehajo biti zabavne, zakaj se že potem ženemo naprej?

Namig no. 15

Pozdravljeni dragi bralci v novem namigu tedna. Novi namigi se širijo, nove ideje se porajajo in nov krog bralcev prihaja.

Današnji namig bo povsem naraven. Sicer povečini tabu tema, a povsem naraven. Govora bo o hrani. A o tisti predelani. Že ta namig je današnji namig.

Ko izvajamo dolge aktivnosti v naravi moramo seveda nadomestiti izgubljene kalorije. Te kalorije je seveda najbolje nadomestiti s hrano in pijačo (a je še kakšen način?). A hrana ima svoj naraven proces. Pregovor, „Kar gre notri, mora iti tudi ven“ še kar drži. Ko pride trenutek, ko moraš iti, pač moraš iti, druge izbire ni.

Najprej nekaj kratkih nasvetov. Če je možnost opravi potrebo še pred začetkom aktivnosti ali startom tekme. Pomagaj si z naravnimi odvajali kot je kava. Ko si pakiraš svoj nahrbtnik, ne pozabi vzeti nekaj lističev toaletnega papirja.

Ko opravljaš potrebo v naravi, pa je tu nekaj nasvetov. Pojdi čim dlje stran iz poti kot je mogoče, a ne predaleč. Pazi se trnja in raznih toksičnih rastlin. Pred potrebo izkoplji majhno luknjo, najbolje s peto čevlja, počepni, odvrzi tovor v njo in pokrij z listjem ali vejicami. Ne pozabi si še prej sleči hlač.

Priporočljivo je, da pustiš kakšno svojo stvar ko je bidon za vodo ali majico na točki, kjer si zapustil pot. V primeru, da kam padeš, se izgubiš ali podobno, bodo drugi vedeli, kje začeti iskati.

Čudoviti gozd - vsepovsod ideje.

Stvar pa postane resna, če nimaš s seboj ali, če si porabil ves toaletni papir. Kaj storiti sedaj? Narava ponuja nešteto alternativnih možnosti. Listje različnih dreves je odlično nadomestilo za to. Če je možnost, potrebo opravimo poleg vode in ne vanjo. Seveda na primerni razdalji, da se voda ne kontaminira. Po tem si seveda svojo tazadnjo samo umijemo. Mah je tudi dobra alternativa, saj je mehek in moker, tako da očisti in obenem opere. Odlična izbira je tudi trava. Če je je malo mokra od jutranje rose, je učinek isti kot pri mahu. Če si izberemo kamenje, pazimo da ni ostro. Če res ni kaj drugega, bo kamenje tudi dobro. Razne veje ali vejice res niso ne vem kaj izbira, a če ni drugega bo tudi to ok. Česar bi se jaz izogibal so pesek, zemlja in seveda divjih živali.

Malce čuden namig, a vseeno nič kaj nenavaden.

Do naslednjič.

 . . . . . . .. . . . . . .. . . . . . .. . . . . . .. . . . . . .. . . . . . .

Hello dear readers in new clue of the week. New clues are coming, new ideas are spreading and new circle of readers keep on coming.

Today clues will be totally natural. Well, mostly a tabu topic, but totally natural. We will be talking about food. But the processed one. This hint is for today clue.

When we are doing long activities in nature, we must replenish the calories that we loose. Those calories is best replenish with food and drink (is there another way?). But food has his natural process. A quote "What goes in, must go out" is true. When that moment comes, when you have to go, you have to go. 

First some quick tips. If it is possible, do that thing before start of the training or a race. Help yourself with natural laxatives like coffee. When you pack you backpack, don't forget to pack some toilet paper. 

When you are going to do that thing in great outdoors, here is some quick tips. Go as far away from the path as possible but not too far. Watch out for torn and poisonous plants. Before you start, dig a small hole, best with a heel of your shoe, do a squat, dump the cargo and cover a pile wit leaves or sticks. Don't forget to put your pants down first.

It is recommended that you mark the spot where you left the path with a water bottle or a shirt. In the case that you fell, get lost or something, others will know, where to begin search.

Beautiful forest - ideas everywhere

Things are getting serious, when you don't have or you wasted all the toilet paper. What to do? Nature offers a wast of alternative options. Leaves from different trees is a great substitute. If there is option do a thing beside a water and not in water. But take a proper distance, that water doesn't get contaminated. After that you just wash you behind. Forest moss is a great alternative, because it cleans and washes your behind. Great choice is grass. If it is wet from the morning dew, the effect is the same as moss. If we pick the rock, watch out for smooth surface. If there is nothing else, a rock will do the job. Different kind of stick are quite OK. What I would avoid are sand, dirt and wild animals.

Today was little bit strange, but nothing unusual. 

Until next time.