Cerkniška zimska tekaška liga 2016/2017 - poročilo

Kdo bi rekel, da 10 mesecev hitro, a res hitro mine. Spomnim se, ko smo proslavljali zaključek Cerkniške zimske tekaške lige na pustno soboto v Domu na Slivnici. Sezona 2015/2016 je bila krstna sezona in tudi poizkus vpeljati nekaj v stilu več tekmovanj v naše kraje. Dobro, zadosti zgodovine. Pojdimo v sedanjost, v letošnjo sezono 2016/2017, ki je za nami. Po lanskem odličnem odzivu tekačev in tekačič, se je seveda spodobilo, da to nadaljujemo. V naslednjih vrsticah je poročilo letošnje Cerkniške zimske tekaške lige.

Planiranje in vsa dogajanja se začnejo že nekaj mesecev prej. Letos nas je pod svoje okrilje vzelo Športno društvo Alpod. S tem se je olajšalo, kar se tiče organizacije in finančne plati dogajanja. Torej prva zahvala gre Športnemu društvu Alpod. Ko smo promovirali dogodek in razglašali, da se bo liga odvijala, se je kar nekaj lanskih udeležencev javilo, da letos zopet pridejo. Zahvala tudi njim. V organizacijski ekipi smo se pogovarjali in naredili brainstorming glede nadaljevanja. Doumeli smo nekaj novosti. Najprej je bila plačilo startnine, ki je znašalo simboličnih 5 eur in se je plačalo enkrat ter je veljalo za vse teke. Naslednja novost, ki je bolj pomembna je bil sistem točkovanja. Namreč lanski sistem je bil na principu večkrat prideš, boljši si. A tu so nepredvidljive situacije kot so bolezni, služba in podobno. Zato smo letos uvedli, da v desetih tekih lahko udeleženec dvakrat manjka in sicer enkrat v prvih petih tekih, enkrat v drugih petih tekih. Naslednja novost je tudi samo dodeljevanje točk. Lanski sistem je imel samo točko razlike med vsakim mestom. Letos pa je bila razlika večja med najboljšimi in se je manjšala glede na mesta navzdol. Trasa pa je z majhno spremembo na začetku, po večini ostala enaka. Da ne bom dolgovezil, začnimo s samimi teki.

Prvi tek se je zgodil na 27.11.2016 s startom ob 9.00 uri. Na moje presenečenje in moje samo spraševanje, kolikšna bo udeležba, je na prvi tek prišlo kar 39 tekmovalcev in tekmovalk. Dan je bil lep, temperature so bile idealne, vzdušje pa fenomenalno. Ob 9.00 uri so se udeleženci cerkniške zimske tekaške lige sezone 2016/2017 podali po klancu navzgor, proti cilju na Domu na Slivnici. Prvi je na cilj prišel lanski zmagovalec Andrej Lindič, v ženski konkurenci pa je zmago slavila Silva Vidovič.

Moški:

1: Andrej Lindič – 25:46

2: Matjaž Čuček - 26:54

3: Darko Žugčič – 27:43

Ženske:

1: Silva Vidovič – 32:44

2: Jerneja Kržič – 34:09

3: Zoja Levec – 34:14

Drugi tek, se je odvil 4.12.2016. Vremenske razmere so bile zopet obetavne, pozitivno vzdušje se je razširilo in med nasmejane obraze pripeljalo nekaj novih tekmovalcev. Drugega teka se je udeležilo 41 tekmovalcev. Glede na odlične razmere, so bili tudi odlični časi, padlo je tudi nekaj osebnih rekordov. Prvi je na cilj prišel Andrej Lindič, prva ženska pa Zoja Levec.

Moški:

1: Andrej Lindič - 24:50

2: Matjaž Čuček – 25:55

3: Andraž Medvešek – 26:37

Ženske:

1: Zoja Levec – 31:31

2: Silva Vidovič – 31:58

3: Jerneja Kržič – 33:34

Tretji tek se je odvil 11.12.2016. Vsa dobra volja, dobro vreme je prispevalo k temu, da se je na tretjem teku zbralo kar 46 tekmovalcev. Res pisana druščina. S tem smo podrli rekord udeležbe. Večjih presenečenj ni bilo. Prvi je na cilj prišel Matjaž Čuček, prva pa Silva Vidovič.

Moški:

1: Matjaž Čuček – 26:28

2: Darko Žugčič – 26:41

3: Andraž Medvešek – 27:04

Ženske:

1: Silva Vidovič – 32:07

2: Jerneja Kržič – 32:18

3: Zoja Levec – 32:31

Četrti tek se je odvil na 18.12.2017. Vreme in razmere na trasi so bile po godu tekmovalcev. Udeležba pa zopet visoka, 44 tekmovalcev se je zbralo na sončni nedeljski dan. Prvi je ciljno črto prečkal Anej Likar, prva pa Zoja Levec.

Moški:

1: Anej Likar – 23:27

2: Jaka Grže – 23:40

3: Darko Žugčič – 26:02

Ženske:

1: Zoja Levec – 30:43

2: Jerneja Kržič – 31:48

3: Eka Homovec – 31:57

Peti tek se je odvil na božični dan, 25.12.2017. S petim tekom se je zaključila prva polovica sezone 2016/2017. Ker je bilo ravno božično jutro, se je poznala tudi udeležba, saj je kar nekaj tekmovalcev ostalo doma, a je kljub temu prišlo 37 udeležencev. Prvi je božičkovo brado pocukal Jaka Grže, prva pa Zoja Levec

Moški:

1: Jaka Grže – 23:24

2: Andrej Lindič – 25:42

3: Darko Žugčič – 26:15

Ženske:

1: Zoja Levec – 30:30

2: Silva Vidovič – 32:07

3: Klavdija Zidra – 33:11

Ker bi se sezona 2017 začela na prvega v letu, smo se v organizacijski ekipi Športnega društva Alpod odločili, da bo na ta dan počitek za vse udeležence Cerkniške zimske tekaške lige. Sicer kar nekaj tekmovalcev ni počivalo in so kljub temu prehodili bližnje hribe.

Prvi tek, drugega dela Cerkniške zimske tekaške lige se je začel na 8.1.2017, na mrzel nedeljski dan. Temperature so segle do – 10 stopinj in je k domači peči privabilo premražene tekmovalce, zato se je lige udeležilo 30 udeležencev. Prvi je na vrh pritekel Jaka Grže, prva pa Zoja Levec.

Moški:

1: Jaka Grže – 25:31

2: Andrej Lindič – 26:34

3: Matjaž Čuček – 26:55

Ženske:

1: Zoja Levec – 31:52

2: Silva Vidovič – 32:32

3: Jerneja Kržič – 33:03

Drugi tek, drugega dela se je odvil na 15.1.2017. Razmere so bile zimske, saj je bilo na trasi kar poledenelo. A tega se ni dalo dopovedati lanskoletnemu rekorderju trase Timoteju Bečan, ki je letos, obut s športne copate za tartan postavil nov rekord trase, ki znaša 20:26. Na pravo zimsko tekmo je prišlo 40 tekmovalcev. Prvi je prej omenjeni na cilj prišel Timotej Bečan, prva pa Silva Vidovič.

Moški:

1: Timotej Bečan – 20:26

2: Jaka Grže – 25:41

3: Andrej Lindič – 27:02

Ženske:

1: Silva Vidovič – 33:07

2: Zoja Levec – 33:32

3: Jerneja Kržič – 34:39

Tretji tek (skupno osmi) drugega dela se je odvil na 22.1.2017. Kljub soncu, ki se je dvigal za Slivnico so bile temperature zimske, saj je termometer pokazal kar -15 stopinj. Najbolj vroči in željni teka so prišli, vendar jih je prišlo le 22 tekmovalcev. Prvi je na vrh pritekel Andrej Lindič, prva pa Silva Vidovič.

Moški:

1: Andrej Lindič – 26:25

2: Darko Žugčič – 27:15

3: Jože Otoničar – 27:59

Ženske:

1: Silva Vidovič – 32:52

2: Jerneja Kržič – 33:35

3: Simona Lunka – 34:28

Četrti tek in s tem predzadnji tek sezone se je zgodil na 29.1.2017. Sicer ne najbolj mrzel dan, a temperature niso hotele skočiti nad ničlo. Zbralo se je 29 tekmovalcev, ki so z zagonom čakali na pok startne pištole, da se zaženejo v klanec. Na vrh tega klanca je prvi prišel Andrej Lindič, prva pa Silva Vidovič. Čakal nas je samo še en tek, a se je potihoma že vedelo, na katerih stopničkah bo kdo stal.

Moški:

1: Andrej Lindič – 26:08

2: Janez levec – 26:09

3: Darko Žugčič – 26:18

Ženske:

1: Silva Vidovič – 31:57

2: Jerneja Kržič – 34:50

3: Simona Lunka – 35:02

Zadnji, zaključni tek sezone 2016/2017 Cerkniške zimske tekaške lige se je odvil na 5.2.2017. Kljub majhni snežni pošiljki na trasi se je teka udeležilo 37 tekmovalcev. Nekateri so se neobremenjeno, nekateri še z lovljenjem višjih mest, a še zmeraj hitro povzpeli do Doma na Slivnici, kjer jih je čakala miza polna dobrot. Prvi je gor prišel Timotej Bečan, prva pa Zoja Levec.

Moški:

1: Timotej Bečan – 20:47

2: Jaka Grže – 24:16

3: Matjaž Čuček – 27:17

Ženske:

1: Zoja Levec – 31:55

2: Silva Vidovič – 32:17

3: Jerneja Kržič – 35:03

Po desetih tekih Cerkniške zimske tekaške lige pod okriljem Športnega društva Alpod smo prišli do zaključka. Da čim prej pridem do veselega in zabavnega dela, so tu skupni rezultati prvih treh.

Moški:

1: Andrej Lindič

2: Darko Žugčič

3: Matjaž Čuček

Ženske:

1: Silva Vidovič

2: Zoja Levec

3: Jerneja Kržič

Absolutni rekord trase:

Timotej Bečan – 20:26

Tako, pa smo prišli do konca Cerkniške zimske tekaške lige v sezoni 2016/2017. Po razglasitvi rezultatov in podelitvi nagrad najboljšim in tistim, ki so bili prisotni vseh deset tekem, smo se zabavali v Domu na Slivnici.

Posebna zahvala gre Športnemu društvu Alpod, ki so prevzeli finančno in organizacijsko plat celotne lige in s tem celotno zadevo zelo olajšali in pospešili. Zahvala gre Domu na Slivnici in oskrbnici Maji za pomoč pri izvedbi celotne lige ter postrežbo po vsaki tekmi. Zahvala gre podjetju Brobal za pomoč pri izvedbi in pomoč pri okrepčitvi s čaji na vrhu. Zahvala gre redarjem na startnem mestu, ki so potrpežljivo usmerjali promet in skrbeli za varnost. Zahvala prostovoljcem, ki so stali na vrhu v mrazu in vetru ter merili čas. Še najbolj posebna zahvala pa gre vam, vsem udeležencem Cerkniške zimske tekaške lige. Naj se vsi še tako trudimo, brez vas ni bi bila liga tako krasna kakor je.

Sedaj pa še nekaj malega statistike in številk.

Sezona 2016/2017 nam je postregla skupno s 66 tekmovalci, kar je za pet več kot lani. Bilo je 49 moških in 17 žensk ter nekaj štirinožcev. V povprečju je bilo 36 udeležencev na tekmo, kar je deset udeležencev več kot v prvi sezoni. Skupno so tekmovalci pretekli 1277,5 km in opravili z 200700 višinskimi metri vzpona (nekateri morda več), kar znese 127,7 km in 20070 višinskih metrov na tekmo. Najstarejši udeleženec je bil letnik 1954, najmlajši pa 2007. Povprečna starost vseh udeležencev je bila 45 let, kar je isto kot lani. Kakor je bilo od udeležencev slišati, je padlo veliko osebnih rekordov. Za koliko je kdo izboljšal čas ne vem, a je to vsekakor dobra novica. A čaka se meja pod 20 minut do vrha. Meritve povprečnega srčnega utripa nismo merili. A isto kot lani, niso bili nizki.

Glede na to, da je teh deset mesecev hitro minilo, verjamem, da jih bo naslednjih deset še hitreje. Spolh s projekti, ki se odpirajo. Na vaš odziv se vsekakor vidimo drugo leto.

Prvonovembrska Paklenica

Noge so v širokem razkoraku, plezalke so postavljene na drseče stope, roke so tudi raztegnjene in s prsti držim stranske oprimke, ki so že videli boljše čase, kar se oprijema tiče. Človek bi rekel, da se borim za življenje in če se tu spustim, bom padel v globino.

Če me je prejšnji obisk Paklenice pustil razočaranega, me je zdajšnji obisk pustil navdušenega. A gremo lepo po vrsti. Pred nami so bili prazniki za prvi november in s tem krepko podaljšan vikend. Štirje mladci smo se v petek pozno popoldne nabasali v karavana, nabavili živeža za nekaj dni in odšli na road trip proti dalmaciji. Na cilj smo prispeli že v temi in se šli nastanit v kamp, kjer sta nas tam čakala še dva člana naše odprave. Sledilo je obvezno večerno sestankovanje, večerja, pivo in načrt za naslednji dan.

Prvi dan smo se zbudili v sončno jutro. Kar se da hitro smo opravili z jutranjo rutino in se odpeljali do kanjona paklenice. Na našo srečo smo bili med prvimi in smo avto pustili na zadnjem parkirišču. S soplezalcem sva se odločila, da greva v steno Aniče kuk plezat smer, katere ime vsakič pozabim in moram pogledat kako se imenuje – L'anno delle Lumache, 6a+, s svojimi 250 metri višine obeta lepo plezarijo. Kar konkretno sva se namučila, da sva našla vstop. Po pravici povedano vstopa v smer nisva našla, sva pa našla svedre od drugega raztežaja, do kjer sva posolirala in se pripravila na plezanje, saj pred nama ni bilo nebene naveze v smeri. Skala je bila odlična, saj je smer dokaj nova in jo večina plezalcev ne pozna. Smer poteka po velikih skalnih blokih in skalnimi žlebovi. Pa tudi glede na oceno 6a+ ni težka, kot sem mislil, da bo. V parih urah sva prišla do vrha, kjer naju je čakal dolg in tečen sestop po jeklenicah in zlizanih skalah. Ker sva imela še kar nekaj časa na voljo, sva na hitro naredila plan, da splezava še eno kratko smer, ki se dvigajo nad parkiriščem. Odločila sva se za smer Dreaming the lost friend, 6a+, ki je s 100 metri višine dokaj kratka smer. Zopet sva imela težave z iskanjem vstopa v smer, saj se začne dober raztežaj višje, zatorej je bilo potrebno plezati do vstopa. Sonce naju je prijetno grelo, plezalke so odlično prijemale, pod prsti ni drselo in telo ni bilo utrujeno. Smer sva res hitro pustila za nama in se spet napotila v dolino, tokrat po malce lepši varianti. Sledilo je veseljačenje v kampu z ostalimi alpinističnimi odseki in sladko spanje na trdem almafleksu.

Za drugi dan, smo se štirje člani odločili, da gremo skupaj v steno Velikega čuka, v smer Circus, 6a, 350 m. Ko smo prišli tja, je ravno naveza ped nami krenila v plezanje. Počakali smo, da se je naveza malce oddaljila, nakar smo se po dve navezi skupaj odpravili v steno. Prva dva raztežaja smo splezali v kosu, da nismo zgubljali časa s sidrišči. A ko smo prišli pod detalj smeri, pod navpično zajedo, nas je tam pričakalo počasno napredovanje naveze pred nami. Pod tem, sva s soplezalcem čakala malo manj kot uro. Me je kar malce zebsti začelo. Priznam, da je navpična zajeda kar pošten zalogaj. Sicer sem ta dva raztežaja plezal kot drugi, sem se kar pošteno namučil. Po teh dveh težjih raztežajih, pa je sledilo samo še iskanje smeri po lepih peticah do vrha. Za konec nas je čakal še greben, sicer lahek, a če bi tam padel, bi si porezal kožo zaradi ostre skale. Sklenili smo, da je to za danes dosti, saj je bilo pred nami še dan težke plezarije. Zvečer smo se podružili ob kapljici hmeljevega napitka in se podali spat. To noč nisem kaj dosti spal, saj je celoten kamp zbudila močna burja, ki je dvigovala šotorska platna.

Naslednji dan se kar nisem mogel zbuditi, še posebej zaradi neprespane noči in zaradi tega, ker je zunaj še kar pihalo. A sem se nekako zbudil, vstal in se mentalno pripravil za plezanje. Tokrat sem imel drugega soplezalca in sva se skupaj odločila, da greva v Aničo kuk splezat dve lepi smeri. A ker je brila burja skozi kanjon in sta ti dve smeri na vstopu vetra v kanjon, sva se odločila za alternativo in sicer za smer Diagonalka, 6a+, 200 m, ki je prava klasika v steni Debelega kuka. Pred nami je bila naveza treh, a so naju spustili naprej, saj so šli plezat drugo smer, vendar z istim vstopom. Prvi raztežaj sem potegnil jaz, saj sem vedel, da bosta naslednja dva težka. Takoj na začetku drugega raztežaja čaka neugoden podprijem in se je iz tam potrebno iztegniti v šalco zgoraj. Soplezalec se je kar pošteno namučil, da je prišel čez. Pri sebi sem si mislil, da sem ga krepko najebal. Podal sem se v ta težki del, kjer sem se s težavo držal podprijema, noge pa so bile na neugodnih stopih. Ravno, ko sem hotel seči na šalco, mi je spodrsnilo in sem padel. Na srečo ne veliko, a ego je bil načet. V drugem poskusu je šlo čez in sem prišel do sidrišča. Naslednji raztežaj ponuja široko poč, kjer človek ne ve ali bi se stlačil vanjo ali bi šel v razkorak. Meni na srečo je ta poč odgovarjala, vendar ko sem prišel v kamnito ploščo z majhnimi oprimki, sem se, vedoč da bom zopet padel, prijel za komplet in se potegnil na varno. Ego hit strike 2. Priznam, da sem tudi zaradi pomanjkanja spanja deloval drugače. Po tem je malce bolj steklo, saj je bilo pred nama lažji del smeri. A glej ga zlomka. Ko že človek misli, da je vseh težav konec, se tu pojavi raztežaj ocenjen s 5c, ki nama je obema v navezi pokazal, da je to vse prej kot lahko. Tu sicer nisem padel ali se prijel za sistem, vendar se kar nisem in nisem prav postavil in sem plezal kot kak hlod na vrvi. Ego hit strike 3 and you are out. Od tu so tudi uvodne besede tega sestavka. Ko sva prišla na vrh smeri, so naju čakali še trije spusti po vrvi. Fizično sem bil kar malce utrujen, a psihično sem bil čisto na dnu. Zaradi tega sva se odločila, da zaključiva plezarijo za ta dan in se raje posvetiva pitju piva. Ker smo bili primorani oditi domov že dopoldne, smo mi imeli zaključni večer.

Pot domov se je kot ponavadi vlekla, saj avtocesta peč nima lepih razgledov.

Za konec pa še skupek zaključnih besed. Majska Paklenica je bila jebena Paklenica. Tokrat pa rečem samo Paklenica is love – Paklenica is life.

Napotki za tek v klanec

Nekaj malega napotkov za tek oziroma hitro hojo v klanec. V smislu priti čim hitreje s čim manj mučenja do vrha.

Ali je tek ali hitra hoja v klanec zavisi od naklona samega klanca. Kar se samega naklona tiče, je to kar subjektivna percepcija. Za nekatere je že 20 procentov zelo strm klanec, za nekatere pač ne. O tem naj vsak sam presodi.

Dobro je, da vemo kakšen klanec nas čaka, kako dolg je vzpon in kakšne so razmere na tem odseku. Temu se tudi primerno opremimo in pripravimo.

Naštel bom samo nekaj napotkov, ki znajo priti prav:

• na začetku se ne zaženemo, ker smo še spočiti
• razporedimo svojo moč oziroma kondicijo na celotno dolžino
• če je naklon res strm, je bolje hitro hoditi, kot počasi teči
• če smo vajeni, uporabimo pohodne palice
• hodimo oziroma tečemo, kar se da vzravnani, da ne obremenjujemo ledvenega dela
• poslušamo ali spremljamo srčni utrip in dihanje. Če dihamo prehitro in pregloboko, je samo še majhen korak od tega, da sistem zablokira
• stopamo bolj na sprednji del stopala, da ne obremenjujemo mečnih mišic
• pospešujemo takrat, ko zapustimo polovico klanca
• na koncu opravimo ciljni šprint

To je res na kratko, saj je vsak klanec poglavje zase. Ti napotki so samo za v klanec, saj če nas čaka spust, ni dobro, da se „skurimo“ na vzponu.

Če bi rad preizkusil/a te napotke, si vabljen/a 15.10.2016 ob 10.00 uri na tekmo Veliki Javornik half vertical kilometer. Več o tem si poglej na www.slotrail.si ali klikni na zgornjo sliko.

Do naslednjič.

Ali sosedje gledajo porniče?

Zanimivo vprašanje se mi je porodilo v glavi. Ali sosedje gledajo porniče? Po pravici povedano, ne bi vedel. To noro vprašanje se mi je utrnilo pri vzponu na Skuto. In ta prispevek je o moji kratki in sladki turi po Kamniško savinjskih alpah, ne pa o pornografiji in seksu.

V četrtek popoldne sem za ogrevanje skočil na bližnji hrib, Veliki Javornik, pogledat kakšna je strmina tja gor in seveda preverit teren za oktobrsko tekmo. Že med samim vzponom na vrh, so noge povedale, da se počutijo odlično, kljub približno mesečni pavzi malo prej. Skratka, odločil sem se, da grem na eno malce daljšo turo, ki mi že nekaj časa vliva strahospoštovanje zaradi dolžine. Vso opremo, hrano in pijačo sem si pripravil večer prej in šel, s nervoznimi mislimi spat.

V petek, 12.8.2016 sem se zgodaj zjutraj zbudil in kar se da hitro opravil svojo jutranjo rutino. Pogled na zunanjo temperaturo me je hkrati razveselil, saj je jutranjih 7 stopinj kazalo na hladen dan, a je to pomenilo, tudi hlad v visokogorju. Že ko sem mačko spustil noter je imela ivje na brkah. Pred odhodom sem še pobožal domačo kosmato mačkuljo in se odpravil v smeri Kamniške bistrice. Tam sem si oprtal majhen nahrbtnik, še enkrat v mislih prehodil turo in se odpravil v prvo strmino proti Kamniškemu sedlu. Že kmalu po startu bi se moja tura končala, saj sem srečal tri mladenke, ki so me po kratkem pogovoru povabile na Brano. A sem se odločil, da grem svojo pot. Pozdravil sem jih in odhitel naprej proti sedlu. Pri koči na Kamniškem sedlu, na višini 1885 vm sem se na hitro ustavil, se oblekel in med potjo pojedel sendvič, saj sem potreboval energijo za pot čez kotliče. Po poti čez sedlo kotliči sem hodil prvič, a me je iz opisov begala, ne zaradi težavnosti in izpostavljenosti, pač pa zaradi krušljivosti. In sem kar prav imel, ter sem z veliko mero previdnosti hodil naprej. Edina svetla točka tega dela poti je kotliško okno. Res lepo, kjer je potrebno malo poplezati po skali. Kmalu sem prišel na vrh Turske gore na višini 2251, kjer sem se malce usedel in se nagledal naokoli, da nisem samo hitel in gledal predse. Ura se kar ne premakne med potjo, a ko se človek usede, da bi si malo odpočil noge, pa mine takoj 15 minut.

V zmernem tekaškem koraku sem odhitel proti vrhu turskega žleba, kjer sem srečal četico planincev, ki so pridno klikali po jeklenici. Sam pa se nisem spuščal v žleb, saj me je pot vodila proti Skuti. Kaj kmalu sem bil pod strmim delom vzpona na Skuto. Da sam vzpon ne bi bil dolgočasen, sem si pot začinil s plezanjem po žlebu poleg označene poti. Kar solidna skala, morda II težavnost. Važno, da ni železja na poti. Nazadnje sem šel po tej poti dol in se nisem spomnil, da se pot vleče. Vrha kar ni bilo na spregled. Po prenekaterih vzdihih in kletvicah, „kdaj bo ta vrh“ se pa vrh končno pokaže. Skuta je s svojo višino 2532 vm tretji najvišji vrh kamniških alp. Na vrhu je bil en planincem kjer sva malce podebatirala o vremenu in snegu, a da se nisem ohladil, sem šel naprej po grebenu.

Med prečenjem grebena, sem opazil, da se vrhovi počasi zapirajo v meglo. Na srečo je bila ta meglica, ki ne pomeni dežja, vendar razgleda ni bilo nič. Po grebenu sem šel Dolgemu hrbtu naproti. Megli se lahko zahvalim, da sem dvakrat šel namesto po označeni poti, kar naravnost po grebenu. Na srečo znam malce plezati, tako se nisem vračal nazaj, pač pa preplezal naprej na pot. Pri zadnjem vzponu na vrh dolgega hrbta, pa so se začeli kazati prvi znaki utrujenosti, saj sem se moral pošteno potruditi, da sem držal korak v klanec. Z malce agonije sem prispel na vrh Dolgega hrbta na višini 2473 vm. Tam je bila ena planinka, ki je hodila po isti poti kot jaz, z razliko, da je hodila v nasprotni smeri in bo prespala na Kamniškem sedlu. Zaželela sva si varno pot ter odšla vsak svojemu cilju naproti.

Ko sem si nabral malce moči na vrhu, sem kar spočit prišel na Mlinarsko sedlo. Od tam naprej pa me je čakal samo še zadnji vzpon na najvišji vrh teh alp. Pot je kar zmerno krušljiva in sem jo tudi sam že nekajkrat prehodil. Vmes sem srečal še znanca iz bližnje preteklosti. Izmenjali smo si nekaj besed ter odšli spet vsak v svojo smer. Zdelo se mi je, da sem se teleportiral do klinov in jeklenic, ki pomenijo skorajšnji vrh. In vrh je res sledil za vogalom. Po dolgem času sem bil na vrhu Grintovca, ki je s svojo višino 2558 vm najvišji vrh Kamniško savinjskih alp. Še dobro, da me je čakalo še dobra ura in pol sestopa v kamniško bistrico.

V zmernem koraku sem sestopal po dolgi grintovčevi strehi, ki je ponavadi noče biti konec. Prišel sem do kokrškega sedla, kjer sem si privoščil malico v koči. Namreč mladenkam malo nad kamniško bistrico sem rekel, da grem na palačinke v Cojzovo kočo. Metaforično nisem dosegel tega cilja, saj palačink niso imeli in sem se moral zadovoljiti z jabolčnim zavitkom. Skratka, od tu dol se pot samo še spušča do izhodiščnega mesta.

Prišel sem nazaj do avta in se po hitrem postopku odpravil do izvira reke kamniške bistrice, saj so bile noge prekleto težke. Vsekakor je sedlo namočit noge v mrzlo vodo in s tem pospešit regeneracijo.

Za menoj je bila kar lepa tura, kjer se je nabralo približno 18 km in 2500 vm. S časom se ni za hvalit, saj je vmes kar nekaj zahtevnega in krušljivega terena za prehodit ter preplezat. Sem pa vseeno spravil to turo v pol dneva, čeprav sem kar nekaj časa pustil z malicami in počivanjem na vrhovih. Vsaj nekaj razgleda je bilo.

V naslednjih dnevih pa me je čakalo bolj regeneracijsko poležavanje in plezanje blizu Gardskega jezera.

Do naslednjič.

Načrt za trening v sedmih tednih do 45 minut teka

Program je namenjen popolnim začetnikom. Kdor seveda zmore že na začetku teči pol ure ali več, ta program ni primeren zanj. Še preden se tek začne, je potrebno pregledati telo, da ni kakšnih poškodb. Če ima kdo malce preveč kilogramov, bi pred tem programom svetoval sprehode in vmes kakšne vaje za moč celotnega telesa.

Ko začnemo teči, se gibljemo malce hitreje od hoje. Sploh na začetku. Če se med tekom hlasta za zrakom, je tempo oziroma hitrost prevelika in jo je potrebno zmanjšati, morda tudi hoditi.

Ko končamo s tekom ne smemo pozabiti na raztezanje in ohlajanje. Priporočljivo je narediti tudi nekaj osnovnih vaj za moč zgornjega dela telesa kot so skleci, zgibi, trebušnjaki in iztegi trupa. Po vsaki aktivnosti pa je pomembno pravilno jesti.

Naj bo tek v veselje in zabavo. Priporočam, da tečete s tekaškim partnerjem in se vzpodbujate drug drugega, ter ne tekmujete.

1.teden:

    1. dan: 20 min teka

    2. dan: počitek

    3. dan: 20 min teka

    4 dan: počitek

    5. dan: 20 min teka

    6. dan: počitek ali krajši sprehod

    7. dan: počitek

2. teden:

    1. dan: 20 min teka

    2. dan: počitek

    3. dan 25 min

    4. dan: počitek

    5. dan: 20 min teka

    6. dan: počitek ali krajši sprehod

    7. dan počitek

3. teden:

    1. dan: 20 min teka

    2. dan: počitek

    3. dan: 25 min teka

    4. dan: počitek

    5. dan: 25 min teka

    6. dan: počitek ali krajši sprehod

    7. dan: počitek

4. teden:

    1. dan: 25 min teka

    2. dan: počitek

    3. dan: 30 min teka

    4. dan: počitek

    5. dan: 30 min teka

    6. dan: počitek ali krajši sprehod

    7. dan: počitek

5. teden:

    1. dan: 35 min teka

    2. dan: počitek

    3. dan: 30 min teka

    4. dan: počitek

    5. dan: 35 min teka

    6. dan: počitek

    7. dan: počitek

6. teden:

    1. dan: 40 min teka

    2. dan: počitek

    3. dan: 35 min teka

    4. dan: počitek

    5. dan: 40 min teka

    6. dan: počitek

    7. dan: počitek

7. teden:

    1. dan: 40 min teka

    2. dan: počitek

    3. dan: 45 min teka

    4. dan: počitek

    5. dan: 40 min teka

    6. dan: počitek

    7. dan: počitek

Čestitke za pretečen čas. Iz res navadnega začetnika, do 45 minut teka je naporna pot, a z močno voljo se da premikati gore. Za napredek in daljše razdalje pa priporočam nadaljevalni program tekaškega treninga ter intervalne treninge.

Trening z lestvico

Nogometaši jo baje sovražijo (po pričevanju nekaterih) a jo pridno uporabljajo, rokometaši tudi, tekači pa jo ne uporabljajo, pa bi jo morali. Vsaj tekači, ki tečejo po neutrjeni podlagi. Kaj bi bila ta stvar? Odgovor je lestev. V angleščini izraz quick ladder. No, ne lestev za plezati, pač pa taka lestvica, ki se jo položi na tla in se izvaja različne vaje.

Vsak off-road tekač ve in je tudi že izkusil, da je tek čez korenine in kamne kar neprijetna zadeva. Sploh, če je tekač v stadiju izčrpanosti. Zato pa je potrebno na treningu trpeti, da je potem na tekmi lažje. In kar se tiče tekanja čez korenine in podobno nesnago na poti, se v sam trening vključi tudi vaje z lestvico. Namreč, v naravi so vsi elementi na tleh postavljeni res naključno, včasih celo kaotično. In ko je potrebno, kdaj tudi s polno hitrostjo teči čez te ovire, je koordinacija nog in oči na veliki preizkušnji. Skratka to je odličen intervalni trening, kjer se dopolnjujeta koordinacija nog in propriocepcija.

Lestvica je nič drugega kot plastične letve pritrjene na dve vrvi, ki se kot raztegnjeno položi na tla. Teh letvic je približno 10 – 15, v skupni dolžini približno 3 – 4 m. Na njen je možno izvajati različne vaje, različnih težavnosti. Od preprostega tapkanja čez letvice, do kompliciranih vaj z več različnimi elementi tapkanja.

Primer preproste vaje: postavimo se pred lestvico tako, da je vsa dolžina pred nami. V nizkem skipingu gremo čez njo tako, da na vsak četrti doskok naredimo na naslednjem polju. Nazaj grede vajo ponovimo. To je čisto preprosti primer. Na youtube-u je malo morje primerov vaj in varijacij.

Lestvice je možno kupiti v večih trgovinah in ne stanejo ravno veliko. Če si DIY frik, lahko lestvico sestaviš sam z lesenimi letvicami in vrvico. Še najlažja oblika je pa, da s kredo narišeš lestvico na tla.

Da ne bo pomote, to ni reklama za izdelek, pač pa kako si popestriti, kdaj monotoni trening.

Do naslednjič

FARTLEK

Fartlek oblika tekaške vadbe ni neka novost in prihaja iz Švedske, stara pa je dobrih 90 let. To obliko vadbe je zasnoval trener Gosta Holmer. Zaradi popularnosti in seveda odlične metode, se je vadba kmalu razširila po vsem svetu. Primerna je tako za začetnike, kot tudi za izkušene.

Kaj točno Fartlek vadba je. Vadba je sestavljena iz besed Fart – hitrost in lek – igra. Bi se reklo, da je fartlek hitrostna igra. Pomeni, da ni točno strukturirana kot je npr. intervalna vadba ali tempo tek, pač pa, da si vsak posameznik ustvari svojo vadbo oziroma trening. Še ni jasno? En kratek primer: tekač  gre na trening in preteče nekaj kilometrov za ogrevanje. Da tek ni monoton, spet pa preveč naporen kot intervalni trening, se naš tekač odloči, da bo tekel po trenutnem navdihu. Recimo, da teče naprej, vidi pred 200 m pred seboj prometni znak in se odloči, da do tja malo hitreje teče. Ko pride do znaka, upočasni tempo in teče naprej in pride do krajšega klanca. Tam se odloči, da bo naredil kratek šprint gor in se v počasnem tekaškem tempu vrne nazaj dol. Kmalu pred seboj opazi brhko tekačico in spet se zapodi za njo, kjer skupaj tečeta v zložnem pogovornem tempu. Tako nadaljujeta vadbo naprej.

Vadba je primerna za malce bolj izkušene začetnike, ki bi radi izboljšali svojo vzdržljivost in napredovali na hitrosti, a ne vedo, kako bi izvajali intervalni tek. Za bolj izkušene tekače pa je primerna v začetku sezone, da svoje lene zimske mišice spravijo v pogon za nadaljevanje treninga in priprave za tekmovanja. V sam trening lahko posameznik vključi različne oblike teka kot so stopnjevanje, tempo tek, šprinti, tek v klanec, tek po različnem terenu, vsebujejo lahko tudi gimnastične vaje, kot so poskoki in njih variante.

Sedaj, ko je zunaj pomlad, ko nekateri tekači in tekačice še niso na delovni hitrosti, je idealen čas za izvajanje fartleka. Ne pozabit na uro z merilnikom srčnega utripa ali po domače pulzmetra, da ne boš predolgo na maksimumu srčnega utripa. Sezona je še dolga.

Če imaš kak komentar ali pripombo, pa v spodnjih vrsticah povej.