FARTLEK

Fartlek oblika tekaške vadbe ni neka novost in prihaja iz Švedske, stara pa je dobrih 90 let. To obliko vadbe je zasnoval trener Gosta Holmer. Zaradi popularnosti in seveda odlične metode, se je vadba kmalu razširila po vsem svetu. Primerna je tako za začetnike, kot tudi za izkušene.

Kaj točno Fartlek vadba je. Vadba je sestavljena iz besed Fart – hitrost in lek – igra. Bi se reklo, da je fartlek hitrostna igra. Pomeni, da ni točno strukturirana kot je npr. intervalna vadba ali tempo tek, pač pa, da si vsak posameznik ustvari svojo vadbo oziroma trening. Še ni jasno? En kratek primer: tekač  gre na trening in preteče nekaj kilometrov za ogrevanje. Da tek ni monoton, spet pa preveč naporen kot intervalni trening, se naš tekač odloči, da bo tekel po trenutnem navdihu. Recimo, da teče naprej, vidi pred 200 m pred seboj prometni znak in se odloči, da do tja malo hitreje teče. Ko pride do znaka, upočasni tempo in teče naprej in pride do krajšega klanca. Tam se odloči, da bo naredil kratek šprint gor in se v počasnem tekaškem tempu vrne nazaj dol. Kmalu pred seboj opazi brhko tekačico in spet se zapodi za njo, kjer skupaj tečeta v zložnem pogovornem tempu. Tako nadaljujeta vadbo naprej.

Vadba je primerna za malce bolj izkušene začetnike, ki bi radi izboljšali svojo vzdržljivost in napredovali na hitrosti, a ne vedo, kako bi izvajali intervalni tek. Za bolj izkušene tekače pa je primerna v začetku sezone, da svoje lene zimske mišice spravijo v pogon za nadaljevanje treninga in priprave za tekmovanja. V sam trening lahko posameznik vključi različne oblike teka kot so stopnjevanje, tempo tek, šprinti, tek v klanec, tek po različnem terenu, vsebujejo lahko tudi gimnastične vaje, kot so poskoki in njih variante.

Sedaj, ko je zunaj pomlad, ko nekateri tekači in tekačice še niso na delovni hitrosti, je idealen čas za izvajanje fartleka. Ne pozabit na uro z merilnikom srčnega utripa ali po domače pulzmetra, da ne boš predolgo na maksimumu srčnega utripa. Sezona je še dolga.

Če imaš kak komentar ali pripombo, pa v spodnjih vrsticah povej.

Popotovanje iz Cerknice do Sv. Vida

Čez dobrih 30 let, ko bom star, debel in zapit, se bom v gostilni na mladino drl:

„Vi ne boste mene jebali! Ko sem bil jaz tako star kot vi, sem šel peš iz Cerknice do Sv. Vida! Prokleta mularija!“

Tako našo zgodbo preselimo 30 let nazaj, v trenutno sedanjost, ko sem še vitek in pri kondiciji. Idejnemu vodji se je porodila zamisel, da bi šli tako kot njegovi predniki, peš na že to omenjeno traso. To je bilo seveda pred davnimi časi, ko še ni bilo spletnega portala prevozi.org. Dober mesec nazaj, pride do mene z zamislijo, da bi jaz kot poznavalec okoliških poti in on z idejo, sklicala na kup nekaj podobno mislečih ljudi in bi šli družno na pot. V tem času sva si zamislila približno kje bi trasa potekala. Da ne bi šli direktno pot, sva načrtovala še krajši ovinek čez Slivnico in Špičko. Da ni prehitro konec veselja. Pogledala sva si še zadnji del trase, saj nisva točno vedela, kje bi šla pot, a sva v prvo našla vse. Sva se pa nazaj grede malo zgubljala. Potem je bilo potrebno še sešteti vse kilometre in višinske metre. Da je vse „oldskul“ in ker žal nimam GPS-a, sem vzel zemljevid in vrvico, izmeril kilometre in s pomočjo izohips izračunal višinske metre. To vse na približno. Izračunal sem, da bi do tja imeli cca 24 km in 1300 vm ter za nazaj cca 18 km in cca 200 vm. Okvirna časovnica pa je bila cca 4 ure in 30 minut do Sv. Vida.

Na dan dokaj hladne nedelje, datumsko 3.4.2016, se nas je za kegljiščem zbralo deset avanture željnih mladcev in mladenk, vsi pisani, bolj kot pirhi za veliko noč. Še kratek briefing pred startom in smo se malce po 9.00 uri podali v prvi klanec, Slivnici naproti. Že v prvi klanec je kazalo, da bo dan topel, če ne vroč, saj smo se skoraj vsi slekli dolge rokave. Do Slivnice smo šli v zložnem tempu, brez pretiravanja, saj nas je čakala še kar dolga pot. Pisana druščina je kmalu prišla na vrh Slivnice, kjer je sledil obvezen fotosešn in vpis v knjigo. Odločili smo se, da se podamo dol v zmernem tekaškem tempu. Pot nas je vodila čez „zatrepe“ proti Begunjam. Nekje na sredini spusta je usoda hotela, da sem si zvil desni gleženj, a ni bilo preveč hudo in sem lahko nadaljeval pot. Približno 20 minut kasneje, pa sem padel čez podrto smreko, direktno na glavo. Popraskan sem bil samo po desni strani. Nadaljevali smo skozi begunje in naprej proti naslednjemu vzponu na Špičko. Seveda prej je sledil obisk Cumarovnika. Na poti na Cumarovnik sem se še udaril v glavo v malce debelejšo vejo. Skratka, na Cumarovniku je bil krajši počitek in nato napad v klanec proti Špički. V zadnjih strmejših klancih, se nas je nekaj izzivalo v sprintih v klanec. Na vrhu pa seveda eden najlepših razgledov. Videlo se je od kje smo prišli in kam še gremo. Po krajšem počitku smo se podali navzdol po strmem klancu do glavne ceste Begunje – Rakitna. Nazadnje, ko sem se tu spuščal je bil še sneg in blato, sedaj pa od sonca posušena zemlja. Tu se je čutila vročina, ki je še prihajala. Prišli smo do glavne ceste, kjer smo opazovali voznika stare honde pri njegovi reli vožnji. Krajši del smo šli po asfaltni cesti, potem pa smo zavili na vlako in Topolu naproti. Skozi Topol in smo že bili pri odcepu za Kranjče. Tam smo spet imeli počitek, kjer smo si napolnili bidone z vodo, popili kratek požirek „skenderbeu-a“ in nadaljevali v smeri cilja. Klanec ni bil strm, a se je kar vlekel zaradi vročine. Tu je naš idejni vodja začel plačevati davek na dolžino. V klanec mu kar ni šlo, a ker skupina ne zapusti šibkejšega smo ga počakali. Če na drugače, je mene tu zdelovala vročina. Samo glede na to, da se ne predamo kar tako zlahka, smo grizli po zadnji strmi vlaki. Blizu vriskanja je bilo, ko smo prišli na Vidovsko planoto. Od tam naprej nas je čakal spust do Sv. Vida. Vmes se je idejni vodja ponudil, da nam pripelje avto do cilja, cca 1,5 km naprej. V samem strogem centru Sv. Vida smo prišli na cilj. Za nekatere je bi to končni cilj, za nekatere pa dobra polovica, saj smo nameravali iti še peš nazaj. Obnovili smo zaloge vode in hrane ter se preostalih 6 podalo peš nazaj na start.

Pot nazaj je potekala večinoma navzdol. Začrtal sem jo tako, da gremo nek del po isti poti, potem pa se priključimo strugi potoka Cerkniščica in ob njen nazaj domov. En krajši odsek poti, sem hodil že nekaj let nazaj in sem se moral spomniti na samem kraju, kje moramo iti. Po vzoru ultra trailov iz tujine, smo prečkali potok, da bi prišli na drugo stran in nadaljevali po poti. Mrzla voda je res sedla za pregrete noge. Imeli smo tudi čast poslušati živalske krike ene iz med udeleženk. V pogovornem tekaškem tempu smo nadaljevali naprej do Cerknice in do našega cilja. V tem času, ko smo mi tekli nazaj, so preostali člani imeli čas, da so nam preskrbeli pivo, radler in hrano. Tako smo po končanem popotovanju nadaljevali z zaključno proslavo za kegljiščem.

Še povzetek vsega dogajanja. V eno smer smo naredili 23 km in 1260 vm ter nazaj še 17 km in 150 vm. Vsega časa se ne spomnim, ker nisem imel ure pri sebi. Nismo podirali hitrostnih rekordov, a počasni tudi nismo bili. Ugotovil sem, da je moje znanje analognega merjenja in računanja kilometrov dokaj natančno. Porabljenih kalorij na osebo je bilo mnogo, porabljene vode pa še več.

Ko so vsi udeleženci odšli domov na počitek, sem jaz, kot baraba šel še na slivnico in si s tem naredil še dodatnih 7 km in 550 vm.

Do naslednjič

CERKNIŠKA ZIMSKA TEKAŠKA LIGA 2015 / 2016

Kdo bi si mislil, da bo teh 12 tednov tako hitro minilo. Spomin se mi vrača na oktober, ko sem med hojo na Slivnico dobil zamisel, da bi organizirali tek na Slivnico, nekako po vzoru ostalih tekaških lig. Zaradi takratne situacije sem imel časa kar dosti. Najprej se je začelo pri iskanju oziroma spraševanju morebitnih kandidatov, tekmovalcev in se mi je kaj kmalu  javilo okoli 15 resnih. Nato je bilo potrebno najti še dodatno pomoč, saj je težko biti „one man army“. Tudi tu se je nekaj kandidatov izkazalo z odzivom sodelovati in pomagati pri dogodku. Za pomoč in sodelovanje so se odločili tudi v Domu na Slivnici. Da bi prišlo čim več tekmovalcev in se s tem izognili plačevanju startnine, sem se vrgel v iskanje sponzorjev. Takoj sta se odzvali podjetji Ydria Motors in Alpod iz Cerknice in je bilo s tem poskrbljeno za finančno pomoč. Lahko bi rekel, da so bile za nami največje težave oziroma prepreke. Proti koncu sem poskrbeli še za oblikovanje in tisk startnih številk in ostale drobnarije, kot so priprava tabel, nakup materiala in podobno. Zadnji teden pred tekmovanjem sem se lotil izbire ter s tem označevanje proge. Odločil sem se za začetek malce strmejši klanec in za konec lep tekaški zaključek. Prvotno je bilo v planu, da bi z barvnim sprejem označil progo, vendar sem se na koncu odločil za barvne trakove.

Pa je prišel dan tekme, 22.11.2015. Da bi bila liga res zimska je ponoči zapadlo približno 15 cm snega. Na prvo zasneženo tekmo je prišlo 19 tekmovalcev od tega 6 tekmovalk in 13 tekmovalcev. Na prvi tekmi je Andrej Lindič suvereno zmagal in se s tem postavil v vlogo favorita. Ob 9.00 uri so se prvič pognali v hrib, novim uspehom naproti.

Rezultati prvih treh.

Andrej Lindič: 30:08

Zdravko Bavec: 31:17

Silvo Pšeničnik: 32:03

Andreja Podobnik: 36:07
Slavka Drobnič 37:24

Tina Brelih: 37:54

Ter seveda ostali tekmovalci, ki so prišli na premierno Cerkniško zimsko tekaško ligo.

Druga tekma, ki je sledila, 29.11.2015 je zaradi toplejšega vremena prizanesla z drsenjem po snegu. Zaradi tega, so vsi občutno izboljšali rezultate. Tudi prireditev se je malce razvedla in je prišlo 27 tekmovalcev. Zopet je zmagal Andrej Lindič, pri ženskah pa se je izkazala Tina Brelih.

Andrej Lindič: 25:40

Silvo Pšeničnik: 27:31

Zdravko Bavec: 28:37

Tina Brelih: 33:15

Slavka Drobnič: 34:01

Silva Vidovič: 34:22

V tretji tekmi, 6.12.2015 smo na miklavžev dan smo prešli v december. Podlaga za tekmovalce je bila zopet ugodna. Nekateri so bili tudi že v kratkih rokavih, saj so bile temperature krepko nad nulo. Zopet je Andrej Lindič pokazal prevlado, pri ženskah pa je zmagala Slavka Drobnič

Andrej Lindič: 26:00

Rok mahne: 26:19

Zdravko Bavec: 26:20

Slavka Drobnič: 33:25

Anita Žnidaršič: 36:17

Barbara Udovič: 37:39

Na četrtem teku, 13.12.2015, pa je bil postavljen nov mejnik v ženski konkurenci. Prišla je Maja Peperko in suvereno zmagala. Pri moških pa je kraljeval Andrej Lindič

Andrej Lindič: 26:42

Zdravko bavec: 27:04

Matjaž Čuček: 27:10

Maja Peperko: 27:06

Loreta Kmet: 30:39

Slavka Drobnič: 35:10

Na petem teku, 20.12.2016, ni bilo nobenih posebnosti. Pridno so grizli v klanec. Prvi je bil Andrej Lindič, pri ženskah pa Tina Brelih.

Andrej Lindič: 25:27

Miha Prudič: 26:25

Zdravko Bavec: 27:35

Tina Brelih: 30:52

Slavka Drobnič: 33:47

Barbara Udovič: 40:09

Na šestem teku, 27.12.2015 se je počasi začelo kazati, kje bo kdo stal v končnem vrstnem redu. Smo pa tudi pri moških dobili nov mejnik v obliki finca Jounia Koujala z novim absolutnim rekordom proge.

Jouni Koujala: 23:22

Andrej Lindič: 24:56

Rok mahne: 26:04

Tina Brelih: 31:18

Slavka Drobnič: 33:40

Anita Žnidaršič: 36:26

Polovica je bila za nami. Nastopilo je novo leto in s tem druga polovica tekem. Na sedmi tekmi, 3.1.2016 nas je zopet presenetil sneg. Zmagal je Rok Mahne, pri ženskah pa Slavka Drobnič. Na tej tekmi je bil prvič dvignjen limit na 1 uro.

Rok Mahne: 32:37

Sebastjan Bogataj: 33:48

Zdravko Bavec: 34:24

Slavka Drobnič: 43:54

Silva Vidovič: 44:22

Tina Brelih: 47:29

Na osmi tekmi, 10.1.2016 se nas je zbralo rekordno število tekmovalcev. Sneg prejšnjega tedna je pobralo zato so tekači zopet uživali v lepi podlagi. Zmagal je novinec Timotej Bečan, pri ženskah Tina Brelih.

Timotej Bečan: 25:12

Andrej Lindič: 26:36

Sebastjan Bogataj: 26:56

Tina Brelih: 32:49

Silva Vidovič: 34:05

Slavka Drobnič: 34:32

Na deveti tekmi, 17.1.2016 smo doživeli presenečenje, ko si je teden poprej Timotej Bečan ogledal progo in potem na ta dan izboljšal absolutni rekord proge. Seveda je zmagal, pri ženskah pa je slavila Tina Brelih.

Timotej Bečan: 22:27

Rok mahne: 26:00

Andrej Lindič: 26:28

Tina Brelih: 33:08

Silva Vidovič: 34:11

Slavka Drobnič: 35:11

Na deseti tekmi, 24.1.2016 ni bilo nobenih presenečenj. Malo je bilo snega na progi. Zmagal je Timotej Bečan, pri ženskah Slavka Drobnič.

Timotej Bečan: 22:48

Andrej Lindič: 26:26

Matej Blatnik: 26:38

Slavka Drobnič: 32:40

Silva Vidovič: 33:07

Barbara Udovič: 37:17

Na enajsti, predzadnji tekmi, 31.1.2016 pa nas je, kljub malce snega in blata proti vrhu zopet čakalo presenečenje. Timotej Bečan je zopet postavil nov rekord. Pri ženskah je prva prišla v cilj Tina Brelih.

Timotej Bečan: 21:39

Rok mahne: 25:42

Andrej Lindič: 26:50

Tina Brelih: 32:31

Silva Vidovič: 32:46

Slavka Drobnič: 33:36

Pa smo dočakali zadnjo tekmo, dvanajsto po vrsti. Sicer izjemoma na pustno soboto, 6.2.2016. Slavil je Silvo Pšeničnik, pri ženskah pa Silva Vidovič.

Silvo Pšeničnik: 26:11

Andrej Lindič: 26:43

Rok Mahne: 26:47

Silva Vidovič: 32:35

Slavka Drobnič: 34:01

Suzana Trpin: 34:46

V Domu na Slivnici se je potem odvila zaključna prireditev s podelitvami zahval sponzorjem za finančno pomoč in priznanjem najbolj vztrajnim tekmovalcem. Ter seveda obvezna evalvacija in analiza vseh tekem ob kozarcu rujnega.

Končni vrstni red po dvanajstih tekih :

MOŠKI: Andrej Lindič

Zdravko Bavec

Milan Zalar

ŽENSKE: Slavka Drobnič

Barbara Udovič

Tina Brelih.

Še nekaj malega zabavne statistike. Vseh skupaj tekmovalcev je bilo 61, od tega 45 moških in 16 žensk. V vseh dvanajstih tekmah so pretekli 1102 km in premagali 173250 vm, kar znese 91,83 km in 14437 vm na tekmo. V povprečju je bilo 26 tekmovalcev na vsaki tekmi s povprečno starostjo 45 let. Najstarejši je bil letnik 1951 in najmlajša letnik 2004. Koliko je imel kdo maksimalnega srčnega utripa pa žal nimam podatka. Verjamem pa, da je šlo vse v rdeče območje.

Na koncu bi se rad zahvali podjetjema Alpod in Ydria Motors za finančno pomoč pri izvedbi tekme, podjetju Brobal za čaje in Domu na Slivnici za čaje in velik sprejem tekmovalcev. Ne smem pozabiti dati zahvale še vsem časomerilcem, ki so zmrzovali na cilju in redarja, ki je usmerjal promet na startu.

Drugo sezono pa upam, da se zopet vidimo. Še v večjem številu. Do takrat pa pridno trenirat.

Pohod na Triglav

Malo lenobe in pomanjkanje idej za izlet je prineslo odločitev, da se grem gužvat med turiste na naš najvišji vrh; Triglav. No, lenoba je bila ta, da se mi ni dalo iskati in brati opise poti ter tudi nobene ideje nisem imel, za kateri hrib naj se odločim. Za menoj je bil plezalni vikend, zaradi česar sem bil malo neprespan. Grem pa spet tja gor, na Triglav.

Budilka me iz najlepših sanj vrže ob 2:30 uri. „Oh, neee. Še malo“ pri sebi rečem in budilko prenastavim na 3:00 uro. A ob naslednjem zvonenju pa skok iz postelje in zadnje priprave, kot je kuhanje kave in zajtrk ter, odhod skozi in v vrata. Parkirišče v Vratih je bilo na pol polno kar je pomenilo, da ni gneče.

Točno ob 6:00 uri sem šel mimo Aljaževega doma v Vratih. Po poti sem srečal nekaj malega pohodnikov, moj tempo hoje pa je bil soliden in sem jih kar nekaj prehitel. Odločil sem se, da jo mahnem gor čez Prag, saj mi je ta pot najljubša. Ni ne pretežka, ni ne prelahka; ravno prav. Priznam, da po Tominškovi in čez Plemenice še nisem šel. Še pripomba, da ni bilo gneče. Ko se pot od prvih klinov poravna, sem srečal še dva pohodnika, potem pa do razcepa za dom Valentina Staniča nobenega. Sem se kar osamljenega počutil v tej veliki steni. Pot do Kredarice je kar hitro minila in sem bil pri koči točno ob 8:00 uri. Dober tajming. Pogled mi je najprej ušel na greben. Ni bilo veliko ljudi.

Pohodne palice sme pustil pri koči (ja, res sem turist) in se podal v strmino in kamne. Po takih poteh se ponavadi igram igrico, da se ne dotikam klinov in jeklenic, samo skale. Malo več previdnosti je pri tem potrebno, a je bolj pristno. Po grebenski poti ni bilo veliko ljudi in smo se brez težav srečali in obšli. Po 40 minutah sem bil pri Aljaževem stolpu. Ob prihodu na vrh, pa mi je od začudenosti padla čeljust na tla. Zgoraj je bilo kot na plaži v Portorožu. Ne pomnim, da bi bila taka gneča na vrhu. Res so bili ljudje vsepovsod. Našel sem si prost kamen, kamor sem se usedel in pokramljal s pohodniki iz Češke, z njimi spil slivovko ter malo pojedel. Ko sem hodil po grebenu je kar dobro vleklo, na vrhu pa brez vetra. Res kot na plaži. Da se ne bi preveč ulenil, sem pospravil svoj nahrbtnik in se odpravil nazaj dol. Tudi pri sestopu ni bilo dosti ljudi in sem bil kmalu na Kredarici.

Pri koči na Kredarici srečam štiri prikupna dekleta, moje znanke in se po krajšem pogovoru in povabilu odločim, da jih pospremim do vrha. Moji „varovanki“ sem namestil plezalni pas in samovarovalni komplet ter ji dal nekaj napotkov za hojo oziroma plezanje. To pot pa je šlo malo bolj počasi do vrha in seveda previdno. Ostale tri dekleta so kar skakale proti vrhu. Midva pa sva šla korak za korakom in prijem za prijemom previdno gor, v smeri vrha. Kmalu za njimi sva prišla na vrh, kjer je bilo olajšanje za pohodnico in njen prvi vzpon na Triglav. Tam smo opravili obvezen krst po ta zadnji plati in skupinsko fotografiranje za spomin. Vrh gore pa je seveda polovica poti. Tudi dol je potrebno varno priti. Zmenili smo se, da jih pospremim do malega Triglava, naprej pa bodo šle same, jaz pa jo mahnem nazaj na Kredarico in v dolino.

Pri koči poberem pohodne palice z mislijo, da me bodo motile pri tehničnih sestopih. Triglavu pomaham v slovo in se preko ledenika napotim nazaj po poti čez Prag. Tam sem srečaval razno razne pohodnike, ki so se večinoma vračali v dolino. V prvem malem kaminu, gledano po poti navzdol pa se je naredil prometni zamašek. Pred menoj je bila skupina starejših pohodnikov in pohodnic, ki so se po tehničnem delu premikali s hitrostjo približno centimeter na minuto in se pri tem tresli od strahu. Tam sem čakal in čakal, pa še kar so se držali za kline in se res počasi premikali. Nekako najbolj izkušen je bil na vrhu in jim svetoval kako naj gredo dol in kam naj stopijo. Skratka, ko je bila možnost sem jih prehitel in jim zaželel varen sestop. Jaz najbolj uživam v tehnično zahtevnih sestopih, ki so v tej smeri meni najlepši. Kot sem že poprej omenil, ravno prav. Pa še pot lepo izkorišča naravne prehode in ni umetno v skalo nabita in speljana kot so to novejše zahtevne poti. Omenim lahko še to, da mi je po poti zmanjkalo hrane in pijače, saj sem tempiral pohod za največ 6 ur, sem pa si ga podaljšal za dobrih 4 ure. Sem pa vsaj kako maščobno zalogo v telesu porabil.

Ob prihodu v dolino sem se najprej napotil do bližnje trgovine v Mojstrani, kjer sem si nakupil hrane. Sledilo je obvezno umivanje v Savi dolinki, saj sem bil domenjen s puncami, da gremo na kosilo. In smrdeti v takšni družbi res ni vljudno. Okrepčali smo se v gostilni, kjer imajo res dobre in okusne pice ter prikupne natakarice. Omenjeni pohod se je iz planiranega dopoldanskega prevesil v celodnevnega. A nič zato. Lepo je bil. Imel sem idealno vreme, odlično družbo ter tako maksimalno izkoristil dan. 

Tam nekje nad Cortino

Pri mojem drugem obisku Dolomitov, sem uvidel, zakaj vsi klasični plezalci tako opevajo dolomite. Naj bi bili sanjski za plezanje. Povem, da se niso čisto nič zmotili. Pozimi sem bil bolj zahodno, tam kjer kraljuje granit. Tokrat pa nam bližje, tam kjer je skala še apnenčasta. Na čudovitem prelazu Falzarego, nad Cortino di Ampezzo, med skupinama Tofana in Cinque Torre.

Na pot se seveda nismo odpravili kot klasiki, ko so šli ali z vlakom ali z motorjem. Če so imeli srečo, so šli s kako razmajano katrco. Mi smo bili kanček bolj komfortni z mojim srebrnim tovornjačkom. Odpravili smo se v sredo, 12.8.2015 v zgodnjih jutranjih urah. Na pol poti do Ajdovščine sem pobral člana ekipe, ki me je čakal, sedeč na škarpi pred avtobusno postajo. Zgledal je malce povoženo. Z ostalima dvema članom smo se dobili v Ajdovščini, kjer smo preložili in kot lego kocke zložili opremo v moj avto ter naravnali kurz v smeri Italije. Prej smo odšli na kavo, kjer bi skoraj izgubili člana odprave pod kolesi tovornjaka. Pot je minevala kar hitro, ampak le do takrat, ko smo prišli dol iz avtoceste. Imeli smo to čast opazovati vse italjane, ki se počasi in dopustniško vozijo skozi ozke vasice. Po polžje smo se pripeljali do Cortine in brez ustavljanja tam, smo oddrveli na prelaz Falzarego. Ko je naša skupinica prišla na parkirišče, smo se na hitro opremili in se odpravili prvi steni naproti.

Vsi smo šli plezat v južno steno Torre picolo di Falzarego, smer Via Comici. Misleč, da ob tej uri ne bo gnečee v smeri, smo se krepko zmotili, saj smo imeli pred seboj dve navezi plezalcev in plezalk iz hrvaške. Da bo mera polna, so bili večinoma vsi novopečeni mlajši pripravniki. Ko sva s soplezalcem Tadejem čakala pod steno, je dol padel prvi woki-toki. Prvi raztežaj sem potegnil jaz. Bila je luštna plezarija. Smer solidno opremljena s klini, vmes pa je bilo potrebno dati kakega frenda ali jebico. Najbolj so mi všeč njihova sidrišča. Zabetonirane železne rinke. Tako se vsaj izključi nevarnost, da se sidrišče odtrga in naveza zgrmi v dolino. Skratka, plezala sva tako, da sva navezo pred nama držala na očeh. Smo kar nekako skupaj prišli na sidrišče. Vmes je seveda padel še drugi woki-toki. Ko sva prišla na vrh, se je bilo potrebno še spustiti po vrvi slabih 25 m. V tem času se je spuščala tudi naveza pred nama. Po šolsko sva se spustila dol in se po kaki II-ki splazila na pot in sestopila v dolino. Tam sva počakala ostala dva člana odprave, nakar smo se odpravili v Cortino. Najpomembnejša naloga je bila, da skočimo v trgovino in si napolnimo zaloge piva, saj ga nismo imeli niti kapljice, kajti pivo je ključni del družabnega večera. V trgovini smo kar se da hitro opravili nakup in se podali v kamp. Na naše presenečenje so bili vsi trije kampi „tutto completo“. Jeba, kaj pa zdaj? Najboljša opcija je bila, da gremo nazaj gor, na prelaz in se tam utaborimo. Na prelazu smo našli manjšo hišico, kjer smo si postavili bazni tabor. Naj povem, da smo pivo hitro spili in nam ga je še hitreje zmanjkalo. Imeli smo tudi manjšo prigodo s plinsko svetilko. Pa taki jaki taborniki.

Drugi dan sva se s Tadejem odpravila v Piramidi di Col di Boss. Lepa smer naju je čakala, kjer pa sva spodaj naletela na grupo italjanov z vodnikom. Že ko sva hodila proti steni sva videla ljudi. Pa sva potrebovala še dobrih 10 min do stene. In ko sva prispela pod smer se ša kar niso odpravili plezat. Tam sva čakala in čakala, že oba navezana in pripravljena na akcijo. Nakar se končno odpravijo plezat. Odločila sva se, da spodnji del preplezava malce bolj levo od smeri in se vključiva noter. Na ta način sva prehitela dve navezi, dve navezi pa sta bili pred nama. So solidno hitro plezali, zato se nisva obremenjevala in sva plezala za njimi. Na vrhu smeri sva se priključila turistom, ki so se vlekli za jeklenice na ferati proti Tofani. Tam sva jih nekaj obšla in prehitela, saj je bila ura že skoraj poldne in na način kako so se vlekli, bi bila tam še nekaj ur. Ko sva sestopala sva se morala odločiti, kako zapolniti popoldne. Varianta, da bi šla do avta, si napolnila zaloge in prišla nazaj do stene nama ni nič kaj dišala. Vodo sva napolnila v izviru, maščobnih zalog v telesu pa imava kar nekaj in hrane nisva potrebovala. Odšla sva proti steni v Torre grande di Falzarego. To je vrh, poleg smeri, ki sva jo plezala včeraj. Tam sva na hitro preplezala dve 180 m dolgi smeri ocenjeni s IV. Po plezanju sva oddrvela proti avtu, saj sva bila malce utrujena in še bolj lačna. Pri avtu sva se malo okrepčala in počakala ostala dva člana, da smo naredili gurmanske testenine z tremi različnimi omakami. Še obvezen družabni večer in spanje v priročnem apartmaju na višini 2000 m.

Tretje jutro ali dan je bil tudi čas za odhod. Samo ne takoj zjutraj. Najprej smo morali še kaj splezati, ampak se nismo kaj preveč izmišljevali, saj je bilo popoldne napovedano poslabšanje vremena. Tako sva s Tedejem odšla plezat smer dolgo dobrih 400 m, vendar sva jo po prvem raztežaju dodala v zbirko „Wall of shame“, se abzajlala in se odpravila plezat kakšno krajšo smer. Spet sva bila pod steno Torre picolo, kjer sva na hitro splezala dva krajši smeri. Sva se odločila, če ne bo kvaliteta, naj bo vsaj kvantiteta. Je pa bila vsaj zadnja smer lepa. Čeprav navrtana, je pa ponudila lepo in zračno plezarijo. In že smo bili nazaj pri avtu. Malo smo se očedili in se odpravili v civilizacijo. Prvi projekt je bil, da najdemo picerijo, kjer ponujajo pice ceneje kot 10 eur. Našli smo jo, ob tem pa plačali za pivo 6 eur. Po dobri jedači smo se odpravili še napasti naše oči po izložbah. Našli smo zanimivo trgovino z oblačili. Za dobrih 2000 eur, bi si lahko privoščil obleke, v katere je bila oblečena lutka v izložbi. Če zadanem na evrolotu, morda. Bolj zanimive so bile klajmberske trgovine.

Po poti domov se je odprla nevihta, a eno uro po napovedi. Smo bili vsaj na suhem. Vožnja domov je bila hitrejša. Poslušali smo radio in zvok izrabljenih zavornih ploščic, ki drgnejo ob diske.

Še kratek povzetek plezalnih dni. Dolomiti so me in še me bodo prevzeli. In mislim, da se še kdaj vrnem. Le če bo priložnost. Sem pa se na nekaj spomnil, kar se tiče naše higiene. Bili smo čisti in umiti vsak dan. Ko se doma tuširamo, naše razvajene riti porabijo preveč vode. Mi smo se v majhni baraki umili z dobrimi tremi litri mlačne vode, ki smo jo dali v plastenke in čez dan pustili na avtu, da se ogreje. Nekaj je. 

Še eno, bolj uradno objavo si lahko prebereš na spletni strani AO Ajdovščina - www.ao-ajdovscina.si/

Maraton Franja

Krmilo držim na spodnjem delu, glavo in cel trup držim čim nižje, da čim bolj izničim zračni upor, gledam na števec, ki kaže 40 km/h po ravnini. Navijači ob progi kričijo in me spodbujajo. Pred mano je dobrih 500 m ena grupa, za menoj nikogar v vidnem polju. Skušam se priključiti grupi od spredaj, vendar so enako hitri kot jaz in ni možnosti, da jih sam ujamem. Trpim.

Maraton Franja BTC City letos poteka že v 34 izvedbi, prvič pa leta 1982. Da ne bom pisal o zgodovini dirke, ki jo sicer tudi ne poznam in o njen obstajajo drugi viri in literatura, se bom bolj posvetil mojemu boju. Trasa je dolga 156 km z okoli 1000 višinskimi metri. Start in cilj je v BTC City-u. Trasa poteka čez Ljubljano proti Brezovici, kjer je uradni start dirke, nato preko vrhniškega klanca mimo Godoviča in spust v Idrijo, nato zavoj v Cerkno in vzpon na prelaz kladje, sledi spust in ravnina po poljanski dolini do Škofje Loke, od tam naprej mimo zbiljskega jezera v Vodice, tam zavije v Šmartno in čez Ljubljano nazaj v BTC. Trasa je odlično speljana in tudi cesta je v povprečju dobra, vsaj kar se za slovenske razmere tiče.

Maraton se ponavadi začne že teden ali najmanj dan prej, ko potekajo še zadnje priprave kolesa in opreme. Dan prej sem opravil zadnje finese, kot so nameščanje čipa in startne številke, „carbo loading“ in počivanje. Izbral sem si moj DOS-ovski dres z tačkami in Doget logotipom. Noč pred dirko nisem mogel spati. Malo zaradi tega, ker sem preveč počival, malo pa zaradi „živčkov“. Tako je noč minila s približno tremi urami spanja, saj smo morali kar zgodaj oditi na start. Zjutraj smo napokali opremo in kolesa v kombi ter odšli v Ljubljano. Tam je bila že zbrana ogromna množica kolesarjev in navijačev. Malo smo se pomenili in se napotili proti startnemu mestu. Bil sem v beli coni, kar je pomenilo, da krenem na pot med prvimi.

8.00 je bila ura za odhod. Ne še za start, saj ta poteka na Brezovici. Skratka po Ljubljani poteka zaprta vožnja za vozilom. Tu so se prenekateri prerivali v ospredje. Da še zaupam mojo taktiko, ki sem si jo zastavil. Od uradnega starta bom vozil z rezervo do kladja. Šele nato bom malo bolj pritisnil. Bolje rečeno kot storjeno. Do Brezovice smo šli v zložnem tempu. Ko pa se je prikazal pano za uradni start pa je vse potegnilo. Tam je malce pred merilnim mestom majhen cestni otoček in ko se je en od kolesarjev umikal, je padel ravno meni na nogo. Na srečo nisem padel jaz z njim. Od uradnega starta je vlekla prva tekmovalna grupa. Do vrhnike je ponekod letelo tudi 50 km/h po ravnini. V tem delu smo imeli tudi veter v hrbet. Držal sem se grupe do vrhniškega klanca. Tam pa sem pozabil na mojo taktiko in se zapodil v klanec, saj so se tudi ostali. Počasi sem enega po enega prehiteval in se „držal“ za zadnje kolo kolesarja pred menoj. Skupaj sva prišla do vrha klanca, kjer pa mi je pobegnil, da bi ulovil majhno grupo. Tako sem sam prevozil napoleonov drevored. Tam sem malo spustil tempo zaradi odlične cestne podlage. Greh je tam voziti prehitro. Malo pred Logatcem sta me ujela dva kolesarja in smo skupaj lovili grupo pred nami. V tem delu, ko se proga vseskozi malo vzpenja sem jaz vlekel, oba za menoj pa sta mi sledila. V Hotedrščici, smo skoraj ulovili grupo, pa mimo pridrvi vlak. Priključil sem se na vlak in smo ujeli in tudi prehiteli skupino pred nami. Sledil je vratolomen spust proti Idriji. Čeprav smo šli vsi res hitro dol, sem ga vzel z rezervo. Po koncu spusta se je zopet formirala skupina in smo odbrzeli skozi Idrijo in mimo okrepčevalnice v Spodnji Idriji. Malo naprej od idrije, kjer poteka malce daljši spust pa presenečenje. Tam sredi ceste je bil prostovolec in je mahal z zastavico. Od daleč nisem videl kaj je tam, ko pa sem prišel bližje pa nisme mogel verjeti. Na sredi ceste je ležala ogromna mrtva krava. Po dirki smo delali teorije zakaj je tam in zakaj mrtva. Trasa nato zavije proti Cerknem. Tempo se je malce umiril in umirili so se tudi moji živci. Do tu je bilo vseskozi napeto. Povprečna hitrost je bila okoli 35 km/h. V Cerknem sem se ustavil v okrepčevalnici, malce pojedel, si napolnil bidon namesto z vodo, pomotoma s sokom in se priključil koloni na vzponu na kladje. Tu sva s klubskom kolegom skupaj prehitevala kolesarje in se občano pustila prehiteti hitrejšim. Vmes so domačini poskrbeli za osvežitev v obliki škropilnic z vodo. Kar osvežujoče, ko ti nekdo spusti curek mrzle vode v pregreto telo. Na vrhu vzpona sem se ustavil, natočil vodo nazaj v bidon, pojedel in si nabral energijskih gelov za nadaljevanje.

Spust od kladja navzdol pa ne poznam. Sem ga sicer prevozil v obratni smeri, tako, da sem si spust zopet vzel v rezervo in so me ostali kolesarji prehitevali. Ko se trasa malo položi sem sam nadaljeval vožnjo. A kaj kmalu me je dohitela grupa in sem se jim pridružil. Od tu naprej je zopet letelo. V zavetrju sem se odpočil, ko pa je bil čas za rezanje vetra pa sem se potrudil po najboljših močeh. V res hitrem tempu smo prišli do Škofje Loke. Tu sem ostale videl, da so imeli ob cesti podajalce hrane in vode. Zato sem v samem mestu pritisnil naprej v ospredje, da bi čim prej prišel do okrepčevalnice, saj sem imel občutek, da se ostali ne bodo ustavljali. Na okrepčevalnici sem se ustavil, da sem popil kozarec soka in pojedel dva piškota, a grupa se je odpeljala naprej. Sedaj si lahko prebereš čisto prvi odstavek. Skušal in skušal sem jih ujeti, vendar sam proti skupini nimam nikakršne možnosti. Vdal sem se v usodo in nadaljeval kolikor se je hitro dalo. A pri zbiljskem jezeru mi je pogled padel za menoj in sem uzrl skupino, ki se mi hitro približuje. Pustil sem se jim ujeti in se jim priključil. Vendar sem kmalu uvidel, da ta skupina ni tako organizirana kot prejšnja. Tudi številčnejša je bila. Koncentracija je bila tu preko vseh meja. Poleg tega, da je letelo, so se tekmovalci prerivali naprej, na cesti je bilo ogromno lukenj in vseskozi je bilo nekega zaviranja in pospeševanja. Držal sem se nekako v zadnjem delu skupine. Ko smo vozili po Nemški cesti smo dohitevali skupino, v kateri sem bil prej in smo jih na dunajski cesti tudi ulovili. Sredi Dunajske ceste trasa zavije na proti žalam. Tu so se tisti v ospredu pognali naprej, jaz pa sem malo zaostal. Na srečo. Ravno pri POP TV-ju pa se je zgodil padec v skupini. Mislim, da je padlo polovico skupine. Ko sem se peljal mimo njih, je smrdelo po zakurjeni gumi. Sodeč po izrazih, ni bilo kakega huje poškodovanega, zato sem odpeljal naprej. Tu nas je nekaj malega vozilo skupaj po Šmartinski cesti, cilju naproti. Še zavoj v BTC in že je bil cilj pred nami. Prvo kar je popustilo v cilju je bila koncentracija, saj sem bil napet celo dirko. V cilj sem prišel v času 3 ure 48 minut.

Po končani dirki, pa so se začele oglašati mišice v stegnih. Da bi jih malo razbremenil sem se začel razpeljevati po parkirišču in do McDonaldsa po čokoladni shake. Med razpeljevanjem je začel pikati dež, vendar ni bilo hujšega. Bolj ko sem se umirjal, bolj je začelo teči z mene. Potenje se kar ni in ni hotelo ustaviti, saj je bilo vroče in vlažno ozračje. Ko smo se vsi uredili smo se napotili nazaj proti centru dogajanja. Tam smo vrnili čipe in prejeli bone za radler in malico. Hladen radler je kar stekel skozi mene. Kaj kmalu smo se odpravili nazaj proti domu. Vmes smo se seveda ustavili za obezno pivo in povzetek dirke.

Moja krstna franja je minila brez padcev. Poleg tega, da ne padem sem jo hotel prevoziti pod štirimi urami, kar mi je tudi uspelo. Pohvale še za odlično organizacijo in tudi podporo med samo dirko. 

Grossglockner - 6.6.2015

V elektronski poštni nabiralnik sem dobil ponudbo za pohod na Grossglockner. Naj omenim, da se mi je pošteno nasmejalo. Predviden odhod naj bi bil 5.6.2015, če bo vreme dopuščalo. Mora dopuščati.

Grossglockner ali Veliki Klek, ljubkovalno „grossi“ je z 3798 metrov najvišja gora Avstrije. Pohod na goro pa vsekakor ni lahek. Tako tehnično kot dolžinsko.

Na omenjeni datum se nas je ob 19.00 uri v Vrtojbi zbralo 7 nadobudnih plezalcev. Nekaj jih je malo pred pohodom odpovedalo. Bo pa več piva za nas na vrhu. Pot nas je vodila preko Italije na mejni prehod Plockenpass v Avstrijo in nato naprej proti Lienzu. Ko smo se ustavili na neki črpalki, sem mislil, da ko bom stopil iz avta, da me bo prijeten večerni hlad prebudil. Stopil pa sem v savno. V Avstriji smo se malce zgubljali, saj nismo točno poznali poti. Ves ta del je bil za nas neznan. A se nismo kaj dosti razburjali, saj smo imeli čas in noč je bila še mlada. A smo vseeno našli majhen kraj Kals am Grossglockner kjer je bilo naše izhodišče. Ko smo parkirali vozila smo naredili bojni plan. Padla je ideja, da gremo do Studlehute, tam malo zadremamo in gremo zjutraj na vrh.

In smo natovorjeni z vsak svojo opremo, vrvmi in zalogami hrane začeli hoditi novi avanturi naproti. Kmalu na začetku nam je vodja dal blagoslov, da gremo lahko hitreje in se dobimo pri koči. Pa je spustil psa iz verige. Tempo je bil kar soliden in smo v dobrih dveh urah prišli do koče. Na tabli je pisalo, da je do koče tri ure. Skratka, ko smo prišli do koče je bila ta zaprta. Nekaj planincev je spalo pred kočo, zimska soba pa je bila polna. Pred „štrudlhute“ smo naredili kratko pavzo, jaz sem si preobul pohodne čevlje in sklenili, da v soju lune in čelnih lučk nadaljujemo do Erzherzog-Johann-Hutte na višini 3454. Pod kočo se nahaja ledenik in čez njega snežišče, zaradi česar smo se navezali v ledeniško navezo. Tu sta dva od naše družbe sklenila, da se zaradi utrujenosti prejšnjega dne vrneta nazaj v kočo in tam prespita. V navezi pa sem, priznam trpel, saj nisem navajen takega tempa hoje. Bil sem predzadnji. Na telefonu sem si prižgal malce vzpodbudne glasbe in smo skupaj počasi nadaljevali do grebena. Na grebenu smo se razvezali in splezali do johanove koče. Ravno ob našem prihodu ob 4.00 uri so začeli planinci hoditi ven iz koče in proti vrhu. Tako je za nas ostala zimska soba in veliko prostih postelj. Kaj se je dogajalo v koči naj ostane skrivnost. Malo nas je zeblo in smo se morali ogreti. Vodja je, preden se je onesvestil omenil, da bo dobro, da vstanemo pred dvanajsto uro.

Ob približno 6.00 uri smo se zbudili in se pripravili na vzpon. Vzeli smo samo dva nahrbtnika in dali vanju vse potrebno. Vzpon je potekal v zložnem tempu, brez hitenja. Ko smo prišli na Kleine Grossglockner nas je počakala gruča ljudi. Tam se nahaja zelo ozka škrbina, kjer je prostora samo za enega. Nekateri so silili dol, nekateri gor in je nastal prometni zamašek. Naš vodja je predlagal, da bi v izogib čakanju naredili vrvno ograjo za vse in bi bili tako hitrejši. Nekateri tujci so se temu predlogu čudili, a po prepričevanju in pojasnjevanju so popustili in smo le potegnili vrvno ograjo. Takrat je zadeva stekla. Res, da bi bila na tem kraju lahko žična ograja. Samo kdo bi potem plačeval vodnika za gor.

Po približno dveh urah, smo se nagnetli na vrhu. Prostora tam gori je bore malo. Naša skupina in druga skupina, pa smo morali paziti, da ne bo kdo pahnil koga dol. Na vrhu smo si čestitali za vzpon, se fotografirali in si lajšali želodčne težave z zeliščnim pripravkom. Razgleda je bilo veliko. Spraševali smo se kateri hrib je Triglav, saj je bilo naokoli toliko vrhov. Navzdol je šlo malo hitreje, saj smo imeli vrvno ograjo in tudi ljudi je bilo manj. A še zmerom je veljala previdnost.

Sestopili smo do koče, kjer smo pobrali ostale stvari, odplezali po grebenu, navezani prečili ledenik in smo bili že nazaj pri Studlehute. Od tam nas je čakal še dolg a zelo vroč sestop. Z vsakim metrom, ko smo bili nižje, me je bolj kuhalo. A v dobri družbi je kar hitro minilo. Pri avtih sta nas počakala še ostala dva člana. Ne da bi se preveč dolgo obirali, smo spakirali opremo in se odpeljali nazaj domov. Vmes smo se ustavili na kavi, kjer sem naprej jaz poprijel za krmilo vozila. Vožnja domov je dokaj hitro minila ob poslušanju italijanskega radia. Sopotniki so v tišini in z očali na očeh odprtih ust opazovali okolico.

Celotna tura nam je vzela 20 ur našega življenja. Od tega smo se 6 ur prevozili, 12 ur hodili in 2 uri spali.

Grossglockner pa tam gori čaka na nove pohodnike, turiste in plezalce. Naj omenim, da smo imeli vseskozi lepo vreme. Edino malce megle je bilo na vrhu.

Kaj se je dogajalo v koči? Ta skrivnost? Da nas ne bi zeblo, smo trije fantje vzeli odeje dvem dekletom. Toliko o tovarištvu.