Ko se čas ustavi

Današnji vnos bo bolj osebno-izpovedne narave, a vseeno s športnim pridihom. Zakaj tako? Vse to in morda še več v nadaljevanju. Mislim, da se je vsak športnik na neki točki soočil z začudenjem, morda tudi z neodobravanjem naključnega opazovalca.  Zveni znano? Vsekakor.

Vprašanje, ki se mi poraja v glavi.

Po 12 urni lahkotni službi, se mi je zahotelo iti malo tečt. Moja lepša polovica se je že zavlekla pod toplo odejo, saj je bila ura že okoli desete zvečer. Zunaj je kazalo prijetnih 5 stopinj nad ničlo. Temu primerno sem se oblekel, dal nase dve lučki in se podal v temo. Ob tem času se večina (normalnega) prebivalstva mudi doma pred TV-jem, pred knjigo ali (redko) ob pogovoru. No, nekateri pa raje posedajo v gostilni in veselo ter zavzeto debatirajo o tem in onem. Ne vem, zakaj je tako nujno potrebno v tem vnetem pogovoru prekiniti debato, odpreti usta in nemo strmeti v lučkah okrašeno pojavo, ki teče mimo njih. Seveda ni to prvič, ko se je tako zgodilo. Res pa je, da ni pričakovati ali ob poznih ali  zgodnjih urah, da bi kdo veselo tekal naokoli. 

Spominjam se mojih začetkov, ko sem še s poraščenim puhom pod nosom začel tekati. Najprej sem se z avtom odpeljal do bližnje ravnine in potem, da me le kdo ne bi videl, oddirjal po makadamski poti. Bilo je nekaj sprehajalcev, kolesarjev in tudi kak tekač se je našel, a vsak se je brigal zase, če smo se poznali smo se pozdravili. A nekaterim izjemam na polju pa se je naše oziroma moje početje zdelo čuda nenavadno.  Če bi tisti, ki začudeno gleda, poslušal radio, bi v glavi slišal nekako takole: "Naj Janez Novak za trenutek opusti delo in krogu najbližjih gleda mimoidočega, ki teče mimo."

Hja, ni kaj. Tisti, ki oblečeni v pajkice, morda ponoči z lučko na glavi, otovorjeni z nahrbtnikom, tekamo okoli in nimamo nič kaj pametnega za početi, izpademo čudaki, nenormalni ali še kaj bolj iz tega sveta. Morda pa se vse to v neki daljni prihodnosti spremeni. 20 ali morda več let nazaj, so za tekači skoraj da vozili z rešilcem in bili v pripravljenosti. K sreči so kolesarji bolj družbeno sprejet narod, saj njih ne gledajo tako čudno. Pa še hitreje gredo mimo in tisti Janezi Novaki ne uspejo tako hitro obrniti svoje glave za njimi.

Do naslednjič

Smo Slovenci hribovski narod?

Res drži rek, da smo Slovenci hribovski narod. Že naša mala deželica je hribovita. Torej, bo danes govora o tem, ali imamo Slovenci radi hribe, ali hodimo v hribe ali o čem drugem. Najprej naj povem, da na kateri koli hrib gremo, bi rekli, da smo hribovski narod, saj ko se pozdravljamo z mimoidočimi slišimo „živjo, dober dan ali pozdravljeni“. Izjema je seveda Triglav, ki je ponos naših hribov oziroma gora. Ne govorim, da ni slovenski, pač pa v visoki sezoni skoraj ne slišimo pozdrava v slovenščini. Po eni strani je to vsekakor odlično, saj smo kot majhen narod prepoznavni v tujini. Po drugi strani, pa so gneče neizbežne. A jebiga, kolikor so visoki naši hribi, je na vrhu malo prostora za vse.

V današnji objavi bo govora o mojem umiku pred gnečo na vrhovih. Kam sem šel? V nadaljevanju...

V torek, takoj po službi sem se odpravil po vijugasti soški cesti v smeri Bovca. Le malo naprej od Bovca je trdnjava Kluže, kjer se moja pot odcepi od glavne ceste. Izhodišče je bila dolina Bavščica. Velika dolina, ki je se mi zdi, da je malo premalo poznana, saj res, da ponuja malo izhodišč za v hribe. A kakor koli, pozno zvečer sem prispel v Bavščico, kjer sem po hitrem postopku spremenil moj avto v spalnico za to noč. Najprej še povem, da sem si nastavil prevelike cilje za to noč. Namreč budilko. Nastavil sem si jo za 4.00 uro zjutraj, a sem si premislil in jo nastavil na 5.00 uro, saj sem se vseeno moral tudi naspati.

Budilka me je nesramno hitro vrgla iz najlepšega dremeža tega tedna. A da se ne bi prehitro vdal njenim čarom, sem jo prenastavil na 5.30 in si podaljšal malce spanja. V objemu jutranjih svitov, z napol zaprtimi očmi sem opravil jutranjo rutino, pripravil nahrbtnik in že je prišel čas odhoda.

Pot je me vodila skozi hladno dolino v smeri planine Bala, mimo lovske koče in nato naprej v smeri sedla Čez Brežice. Pot po dolini je sorazmerno hitro minevala z izjemo zadnjega vzpona, ki se vleče in vleče. Malce, preden sem prišel do poti, ki se združi iz Loške Koritnice je nad menoj začel krožiti helikopter. Ni mi bilo jasno, zakaj kroži tam. Upal sem samo, da ne iščejo kakega ponesrečenca. Malce pod vrhom sedla je tudi najtežji del poti. Pohodnika čaka cca 4 m visoka stena, ki jo je treba preplezati. Tam so v pomoč zajle, kjer pa so klini, ki držijo zajle, potrgani. Ravno ko sem začel plezati, je zelo blizu mene helikopter vse to opazoval. Stenco sem preplezal po šolsko in brez napak. Še vzpon po naloženih kamenčkih in strmih policah pa sem že na vrhu sedla. Ravno na vrhu sedla sta gor prišla dva možaka in me spraševala, če sem videl helikopter. Povem zgodbo, ko eden od njih pove, da je oskrbnik Koče pod Špičko in da so v helikopterju možje, ki si prišli popravit zajlo. Zaželel sem jim srečno pri popravilu in se pognal po melišču navzdol v smeri koče. Pred kočo sem se malce ustavil ter nadaljeval mojo pot proti našemu kristalu Julijskih alp – Jalovcu.

Nekaj let je že od tega, ko sem šel na Jalovec in pot tja gor se še kar ni položila. Vseeno je potrebno grizti kolena, napenjati stegna in si popraskati dlani ob kamen. Še zadnji strmi vzpon v smeri grebena me je spomnil, da bi lahko v domačih krajih kaj bolj potreniral, saj so se začela stegna pritoževati pred napori. A olajšanje je sledilo, ko sem prišel na greben, kjer se je potrebno le še sprehoditi do vrha. Seveda ni to le sprehod, saj je greben Jalovca izpostavljen in en napačen korak, pa je človek po hitrem postopku cca 500 m niže. Ko sem prišel na vrh Jalovca, sem bil tam sam. Nazaj po poti sem prehitel nekaj pohodnikov, a na vrhu ni bilo nobenega. Utrujeno rit sem posedel na trd kamen in si privoščil težko prigaran sendvič. Kaj kmalu se je na vrhu zbrala pisana druščina pohodnikov, ki so prišli iz različnih smeri.

Sedaj pa sem se moral odločiti kako naprej, saj se nisem hotel vrniti po isti poti, predvsem zaradi naloženih polic in zaradi tega, da vidim še kaj okolice. Spust v zadnjo Trento sem že poznal, spust proti sedlu Kanja nisem poznal, a sem bral, da je pot zaprta zaradi podora (sicer je zaprt del proti Bavškemu Grintavcu a tega točno nisem vedel), proti Vršiču in v avtomobilsko gnečo mi ni dišalo, spust v Tamar je odpadel, ker bi bil res preveč oddaljen od avtomobila in je ostala edina logična izbira; spust v Loško Koritnico. Povprašal sem dva planinca, ki sta prišla iz Tamarja, kakšna je pot iz Kotovega sedla do vrha in sta mi odvrnila, da je v lepem stanju, le nekaj vzpona in spusta se ob tem naredi. Odločitev je padla, grem čez Kotovo sedlo proti Logu pod Mangartom.

Spust iz Jalovca proti sedlu zopet ni jemati zlahka. Namreč severna stena se strmo dviga iz konca doline Koritnice in zdrs bi pomenil učlovečenje pesmi od R. Kelly-a – I belive i can fly. Tega pa si nobeden ne želi. Previdno, a vseeno z pogumnim korakom sem se spuščal in dvigal, pa zopet spuščal in malce dvigal ter zopet spuščal proti Kotovem sedlu. Na sedlu je bila družba ovc, ki sem jih zmotil pri njihovem počitku po kosilu. Iz sedla sem se poslovil od divjih razgledov severnih ostenj Šit in Travnika.

Spust iz sedla poteka zmerno in ni izpostavljeno, do točke, kjer se pot obrne v smeri Mangarta. A na srečo je to kar kratko in ni tako strmo. Ob izstopu iz te potke sem bil nad koncem Loške Koritnice. Sledil je spust po planinski poti in Log pod Mangartom je bil v mojem vidnem polju. Čeprav sem se vseskozi spuščal, se je pot vlekla in doline ni in ni bilo konec. Vmes je moj pogled uhajal proti vrhovom. Ne zaradi tega, kako bi bilo lepo biti tam gor, pač pa zaradi temnih oblakov, ki so se zbirali nad njimi. Napovedana je bila popoldanska ploha in temna napoved se je začela uresničevati. Čeprav so bile moje noge utrujene, sem odhitel proti vasi, kjer sem tik pred preden je začelo močno deževati, prišel do bližnje gostilne, kjer sem si v spremljavi dežnih kapel privoščil pivo po isti ceni kot v gorskih kočah, kamor ga pripeljejo s helikopterjem.

Cesta iz Loga do Kluž je kar prometna v sezoni in sprehod ob cesti ni bil opcija. Boljša opcija je bil avtoštop, ki se mi je posrečil že ob tretjem avtu. Po mojem najtežji del današnje poti je bil vzpon po vročem in mokrem asfaltu skoti dolino Bavščice. Bilo je še zmerom vroče, vetrič je pihljal v hrbet in ostajal sem brez zraka, ves prepoten. Poleg tega so se zopet začeli zbirati oblaki, ker se je pripravljalo na novo ploho. A kot rešilna bilka se je pojavil avto, kjer sem ga poštopal in me je v dežju pripeljal do konca doline in do mojega avta. S tem se je zaključil moj pohod in se je obrnilo v vožnjo domov.

Za konec še malo suhopranih številk. Pot je dolga 20 km in nanese 2300 vm vzpona in 2400 vm spusta. Vse to v dolgih sedmih urah. Če bi kak dan več potreniral bi bilo morda kaj hitreje. A vseeno je bilo zadosti hitro, da sem si obenem ogledal okolico, vrhove in se naužil vseh lepot, ki jih ponujajo naše gore. Priporočam to pot, saj je res lepa in slikovita, a obenem divja in nevarna, pa še obhodite vrhove Loške stene. Če greste v družbi, pa priporočam dva vozila in se enega pusti na startu, drugega na cilju.

Namig no. 16

Dolgi dnevi še ne pomenijo, da bomo pred nočjo doma in če nismo pred nočjo doma, smo brez ustrezne svetilke najebali. Sploh če se nahajamo v gozdu ali v podobnem poraščenem svetu. Današnji namig bo o tem, kako se gibati po gozdovih ponoči, če nimamo s seboj svetilke. Če že nimamo s seboj svetilke, ponavadi imamo prenosni telefon. A kaj storiti, če tudi tega nimamo?

Mislim, da nisem edini, ki se je kdaj podal na daljšo pot, z mislimi, da bom pred nočjo doma. A glej ga zlomka, sem se presneto zmotil. Vsa preklinjanja in bemtenja zakaj nisem vzel svetilke s seboj so bila čisto brezpredmetna. No, dovolj o meni. Lotimo se današnje teme. 

Največ kar lahko naredimo je, da ohranimo mirno kri in ne paničarimo. Še preden se stemni je dobro, da se povzpnemo malo višje in si ogledamo teren. Pomembno je, sploh če ne poznamo terena, da vemo v kakšnem svetu se gibljemo. Ali bo pred nami kako prepadno ozemlje, bo vzpon, spust, itd... 

Naš razgled ponoči v gozdu.

Ko si enkrat še pred temo ogledamo teren, si približno naredimo pot, kam moramo iti. Če vidimo v daljavi kakšne luči, je najbolje, da se usmerimo tja. Upamo, da samo ne doživimo kakega prizora iz filma "Hiša voščenih lutk"ali "Napačen odsek" in najhuje, da ne postanemo glavni igralci filma "Čarovnica iz Blaira". Ko smo enkrat v temi v gozdu, ne vidimo nič pred seboj. Gibljemo se počasi in previdno. Vsa naša hitrost, moč in kondicijska pripravljenost nam tu ne pomaga kaj dosti. Gibljemo se mirno, stopamo predse, previdno. Roke imamo pred seboj, da si zavarujemo glavo in tipamo, da začutimo oviro pred seboj. 

Če smo na cesti oziroma na makadamski cesti, ostanimo na njej in se gibljemo naprej. Gozdne ceste ponavadi vodijo izven gozda. Problem je, če naletimo na slepo cesto, ki se ponavadi nadaljuje v vlako. A če smo v temi, težko vidimo v kaj se nadaljuje. Ko pridemo do križišča se moramo odločiti v katero smer iti. Če gre cesta navzdol, še ne pomeni, da nas bo odpeljala iz hriba, saj lahko kje zavije nazaj navzgor. 

Če naletimo na potok ali reko, se gibljemo ob njej, saj voda po gravitacijskem načelu teče navzdol, nižje pa so ponavadi naselja. (jebemu, tu se že slišim kot Bear Grylls).

To je to za današnji namig. Upam, da bo kdaj v pomoč.


 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .


Long days doesn't mean that we'll be home by night and if we are not home until night, we are fucked up without light. Specially if we are in a forest or a similar overgrown world. Today hint will be about how to move at night, if we don't have a light by our side. If we don't have a light, maybe we have a phone. But what to do if we don't have none?

I think i'm not the only one that gone on a longer path, thinking that i'll be home before night. But i was dam wrong. All the cursing and swearing for why i didn't bring a light with me were pointless. Well enough about me. Let's get on the subject. 

In the situation is the best what we can do is don't panic and stay calm. Before it's get dark, it is fine that we go on higher ground and take a look on the terrain. That is important, if we don't know the terrain and we don't know on what kind of terrain we are in. If there is a cliff before us, will be ascent or descent, etc...

Our view in the forest at night.

When we take a look at the terrain before it gets dark, we take an escape plan, where we are going. If we see a light on the horizon, we go there. Let's just hope that we don't end up in a movie like "House of wax" or "Wrong turn" and we are not the main actors in movie "Blair witch project". When we are in the woods in the dark, we can't see anything. We move slowly and carefully. All our speed and stamina doesn't help us here. We take slow and careful step by step. We have our hands in front of us, to protect our head and to feel the obstacle in front of us.

If we are on the road or on the forest path, we stay on there and keep moving. Forest path usually leads out of the forest. The problem occurs if we hit on the blind road, which continue on the trail. But if we are in the dark, we can't see for what kind of trail is ahead. When we hit the crossroad, we must decide which direction to go. If the road is descending, that doesn't mean that we will be descending along. Maybe there is a turn back up.

If we hit on a stream or a river, we move along, because on the gravitational principle, the water runs downhill and on lower grounds are rural areas (fuck, i sound like Bear Grylls).

This is all for this week clue. I hope that will help.

Kdo je sodoben romar?

Ali se ukvarjamo s tekom ali spuščamo v romanje? 

V daljavi so se svetlikale luči v mestu, kot oaza sredi puščave, saj so vedeli, da je tam njihov cilj. Mesto v daljavi je bilo tudi pribežališče za tisto noč. Vendar luči v daljavi so bile še prekleto daleč. Vedeli so tudi, da jih čaka zaporedje križišč, po katerih se morajo ravnati in hrib nad mestom je čakal, da se nanj povzpnejo. Nekdo je omenil, da pozna bližnjico in bi bili tam malo prej, vendar so ga v skupini opomnili, da se je potrebno držati dogovorjene trase. Ko so se prebili skozi labirint križišč pred njimi, so se povzpeli še na hrib. Vzpon je bil težak in naporen, saj so imeli že veliko kilometrov v nogah. Na vrhu hriba so slišali vpitje v mestu. Cilj se jim je bližal.

V zadnjem času malo raziskujem po internetu in opažam vedno večjo udeležbo na ultramaratonskih razdaljah po brezpotju oziroma trail teku. Po pravici povedano, me to zelo veseli, saj je tek po brezpotju res lep. Opažam pa še en dejavnik oziroma se mi tu odpira novo vprašanje, ki je seveda stvar debate; Ali so ultra trail teki postali sodobno romarstvo?

Kdo je romar? Romar ima določen cilj, ki je v večini religiozne ali duhovne narave. Vsi poznamo romarsko pot El camino se Santiago. Na svetu jih je mnogo podobnih in vse imajo svoje razdalje, katere romarji na vsak svoj način premagujejo.

Romarji na poti El Camino di Santiago

Romar ima najprej razlog, zakaj bi šel prehodit to pot. Pa naj bo to spoznavanje samega s seboj, spoznavanje drugih, očiščenje, itd... Romar ima predpriprave na to pot, vsekakor malo treninga, spoznavanje opreme in prehrane, raziskovanje trase ter možnosti prehrane in spanja ob poti. In nenazadnje, vsak posameznik, ki se loteva poti ima svoj odgovor na vprašanje ZAKAJ (po mojem mnenju najtežji odgovor).

Trail tekači v svojem domačem okolju.

In smo že v sodobnem svetu, v sodobnih ultramaratonskih tekih po brezpotju. Če primerjamo romarja in trail tekača, vidimo, da sta si v marsičem podobna. Poleg vseh priprav, treningov, spoznavanja opreme, imata vsak svojo pot, svojo ultra razdaljo za premagati.

In smo nazaj pri mojem vprašanju. Ali so (oziroma smo) sodobni trail tekači postali sodobni romarji? Tu bi se dalo debatirati, saj je to odgovor vsakega posameznika, zakaj se je prijavil in podal na določeno tekmo z določeno razdaljo. Po mojem smo, saj ultra razdalje niso neke vaške tekme z nekaj malega kilometri, pač pa v razdaljah, ki jih ultraši premagujejo, se dodobra spoznaš, morda celo očistiš samega sebe. Ko dosežeš cilj, dosežeš olajšanje. A upam, da je seveda bolj pomembna pot kot cilj. Če povzamem Nejca Zaplotnika iz njegove knjige Pot: „Kdor išče cilj bo na koncu izgubljen, kdor pa najde pot bo našel nekaj večjega“.

Če potegnem črto in naredim zaključek. Nadaljujmo s tem kar radi delamo, važno, da v tem uživamo. Če stvari nehajo biti zabavne, zakaj se že potem ženemo naprej?

Namig no. 15

Pozdravljeni dragi bralci v novem namigu tedna. Novi namigi se širijo, nove ideje se porajajo in nov krog bralcev prihaja.

Današnji namig bo povsem naraven. Sicer povečini tabu tema, a povsem naraven. Govora bo o hrani. A o tisti predelani. Že ta namig je današnji namig.

Ko izvajamo dolge aktivnosti v naravi moramo seveda nadomestiti izgubljene kalorije. Te kalorije je seveda najbolje nadomestiti s hrano in pijačo (a je še kakšen način?). A hrana ima svoj naraven proces. Pregovor, „Kar gre notri, mora iti tudi ven“ še kar drži. Ko pride trenutek, ko moraš iti, pač moraš iti, druge izbire ni.

Najprej nekaj kratkih nasvetov. Če je možnost opravi potrebo še pred začetkom aktivnosti ali startom tekme. Pomagaj si z naravnimi odvajali kot je kava. Ko si pakiraš svoj nahrbtnik, ne pozabi vzeti nekaj lističev toaletnega papirja.

Ko opravljaš potrebo v naravi, pa je tu nekaj nasvetov. Pojdi čim dlje stran iz poti kot je mogoče, a ne predaleč. Pazi se trnja in raznih toksičnih rastlin. Pred potrebo izkoplji majhno luknjo, najbolje s peto čevlja, počepni, odvrzi tovor v njo in pokrij z listjem ali vejicami. Ne pozabi si še prej sleči hlač.

Priporočljivo je, da pustiš kakšno svojo stvar ko je bidon za vodo ali majico na točki, kjer si zapustil pot. V primeru, da kam padeš, se izgubiš ali podobno, bodo drugi vedeli, kje začeti iskati.

Čudoviti gozd - vsepovsod ideje.

Stvar pa postane resna, če nimaš s seboj ali, če si porabil ves toaletni papir. Kaj storiti sedaj? Narava ponuja nešteto alternativnih možnosti. Listje različnih dreves je odlično nadomestilo za to. Če je možnost, potrebo opravimo poleg vode in ne vanjo. Seveda na primerni razdalji, da se voda ne kontaminira. Po tem si seveda svojo tazadnjo samo umijemo. Mah je tudi dobra alternativa, saj je mehek in moker, tako da očisti in obenem opere. Odlična izbira je tudi trava. Če je je malo mokra od jutranje rose, je učinek isti kot pri mahu. Če si izberemo kamenje, pazimo da ni ostro. Če res ni kaj drugega, bo kamenje tudi dobro. Razne veje ali vejice res niso ne vem kaj izbira, a če ni drugega bo tudi to ok. Česar bi se jaz izogibal so pesek, zemlja in seveda divjih živali.

Malce čuden namig, a vseeno nič kaj nenavaden.

Do naslednjič.

 . . . . . . .. . . . . . .. . . . . . .. . . . . . .. . . . . . .. . . . . . .

Hello dear readers in new clue of the week. New clues are coming, new ideas are spreading and new circle of readers keep on coming.

Today clues will be totally natural. Well, mostly a tabu topic, but totally natural. We will be talking about food. But the processed one. This hint is for today clue.

When we are doing long activities in nature, we must replenish the calories that we loose. Those calories is best replenish with food and drink (is there another way?). But food has his natural process. A quote "What goes in, must go out" is true. When that moment comes, when you have to go, you have to go. 

First some quick tips. If it is possible, do that thing before start of the training or a race. Help yourself with natural laxatives like coffee. When you pack you backpack, don't forget to pack some toilet paper. 

When you are going to do that thing in great outdoors, here is some quick tips. Go as far away from the path as possible but not too far. Watch out for torn and poisonous plants. Before you start, dig a small hole, best with a heel of your shoe, do a squat, dump the cargo and cover a pile wit leaves or sticks. Don't forget to put your pants down first.

It is recommended that you mark the spot where you left the path with a water bottle or a shirt. In the case that you fell, get lost or something, others will know, where to begin search.

Beautiful forest - ideas everywhere

Things are getting serious, when you don't have or you wasted all the toilet paper. What to do? Nature offers a wast of alternative options. Leaves from different trees is a great substitute. If there is option do a thing beside a water and not in water. But take a proper distance, that water doesn't get contaminated. After that you just wash you behind. Forest moss is a great alternative, because it cleans and washes your behind. Great choice is grass. If it is wet from the morning dew, the effect is the same as moss. If we pick the rock, watch out for smooth surface. If there is nothing else, a rock will do the job. Different kind of stick are quite OK. What I would avoid are sand, dirt and wild animals.

Today was little bit strange, but nothing unusual. 

Until next time.

Namig no. 14

Pozdravljeni v novem namigu tedna. Hvala vsem za dobre besede in za branje vseh člankov.

Da najprej začnem z nagradno igro. Vprašanje prejšnjega namiga se je glasilo: koliko ima športni čevelj SCOTT T2 Kinabalu 3.0 padec peta prsti? Pravilni odgovor se glasi 11 mm.

Sedaj pa nagrada. Tistemu, ki je pravilno odgovoril podarjam športne čevlje SCOTT T2 Kinabalu 3.0. In zmagovalec je: Urša Mrzel. Pošlji mi svoje kontaktne podatke na naslov jurko_l@hotmail.com.

V tem namigu bo govora bolj o tehničnih podakih; višinskih grafih.

Poznavanje grafov je zelo zanimiva zadeva. Morda celo zabavna (vsaj za tehnično navdušene športnike). Graf same trase je dobro poznati pri vseh športih, ki so zunaj in potekajo po terenu. To ne velja za nogomet, ker se dogaja zunaj. Skartka, da se osredotočim na današnjo temo. Zakaj bi moral poznati graf trase? Naj se gre za tekmo, trening ali samo sprehod, graf trase nam pove, koliko kilometrov je dolga trasa, približno skupno število vzponov in predvsem, kakšni so ti vzponi. Sam podatek števila kilometrov in skupnega števila vzponov nam ne pove dosti, če pa imamo graf, pa vidimo kakšni klanci nas čakajo.

Vse tekme, ki so objavljene, imajo graf oziroma profil trase. Pa naj si bo to tek, kolesarjenje, turno smučanje, pohodništov itd... Iz samemga grafa lahko razberemo, ali bomo grizli kolena v klanec, morda bo to dolg vzpon, bo sestop strm, bo več vzponov. Pa naj gre za krožno traso, samo vzpon, vzpon in nato spust. Mislim, da je malo več jasnosti o čem je govora.

Recimo, da imamo samo en večji cilj sezone. Če nam je cilj UTMB, je prav, da se pravilno pripravimo (pravi UTMB je 170 km in več kot 10000 višinskih metrov vzpona in še spusta). Če pogledamo spodnji graf, vidimo, da je veliko zaporednih vzponov in spustov. To pomeni, da se moramo tudi tako pripraviti. Kako naj treniramo ni trenutno ta tema.

Profil trase UTMB.

Če pa se malce poigramo s tem grafom in samo spremenimo višinske metre, pa dobimo čisto drugačno sliko. Dolžina je še zmeraj 170 km, vendar postane trasa kar naenkrat ravninska. Ni več strmih vzponov. Če bi tak graf prenesli v dejansko stanje, bi bili vzponi dolgi, naklon pa blag. Po domače povedano in "na uč" izračunano, bi naredili potem takem 1100 višinskih metrov vzpona in nato spusta. Zanemarljivo glede na prejšnjih 10000 m.

Profil z manjšo višinsko razliko.

V bodoče, ko bo pred vami višinski graf trase, se boste lažje orientirali in se pripravili na vse te klance.

Do naslednjič.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Hello in this weeks clue. Thanks for all good words and for reading the posts.

So, lets start with a prize winning contest. The question of last clue was: what is the drop of heel to toe drop on SCOTT T2 Kinabalu 3.0 sport shoes? And answer is; 11 mm.

The prize is a pair of sport shoes SCOTT Kinabalu T2 3.0. And lucky winner by draw is; Urša Mrzel. Please send me you contact data od e-mail adress jurko_l@hotmail.com

In this week clue we will be talking about technical data; course profile.

Understanding a course profile in an interesting thing. Maybe even a little bit fun (if you are a technical enthusiast sports fan). Course profile of a particular course is good to known on every sport that takes place outdoor and on a field. That doesn't include soccer. Well, keep focus on today subject. Why should anybody know course profile? If it is a race, training or just a walk, a course profile shows us  how long it is, approximately how many altitude meters is there and what kind of ascent there is. Just a fact, how many kilometers and total amount of altitude meters is on the course is not a relevant fact, but if we have a graph, we know, what kind of ascent awaits us.

All the races, which are published have a course profile or altitude graph. If it is a running, cycling, cross country skiing, hiking etc... From the graph itself we can read if we will be biting our knees, perhaps that will be a long ascent, will be a descent long, will be multiple ascents. If there is a loop, just an ascent or ascent and descent. I think you see the picture.

Tel us presume, that you have just one major goal of the season. It this goal is an UTMB (just for example). (the real UTMB is 170 km and more than 10000 altitude meters ascent and descent) If we take a look at the bottom graph, we can see that there is a course with a series of ascents and descents. That means that, we must take a proper training for that. But maybe in another topic.

UTMB course profile

If we take this graph and make a few adjustments on an altitude meters, we now get totally different picture. The lenght is the same, but a profile is barely hilly. There is not anymore steep ascents. If we take this graph and put it in real life, the ascents would be long and the mild incline. Calculated by hand, a total calculation of altitude meters would be about 1100. Negligible for before a 10000 m.

Course profile with a low altitude meters.

So in the future, you can have a better orienteed point when you will be looking a profile course.

Till nex time.

Namig no. 13

Od izida knjige Rojeni za tek od Chris-a McDougall se je med tekači pojavilo gibanje minimalistični tek. Namreč, Chris McDougall v svoji knjigi opisuje, da je človeško stopalo narejeno za minimalno blaženo obutev ali še bolje za bosonogi tek. V današnjem namigu ne bom opisoval teh tipov obutve, pač pa se bomo usmerili v zelo podobno področje. To je padec peta - prsti (angl. heel to toe drop). 

V poplavi ponudbe sodobne tekaške obutve se pogosto ne moremo odločiti, katero obutev kupiti. Večina tekačev (sem spadam tudi jaz) tudi ne ve katero vrsto obutve kupiti. Večina tekačev, s katerim sem se pogovarjal, ne ve čemu služi podatek padec peta - prsti (to sedaj vem). Podatek padec peta - prsti na, kakor že ime, pove, kolikšen je vertikalni padec, merjen v milimetrih, iz vrha pete, do najnižjega dela prstov. Ni jasno ne? Poglej si spodnjo sliko. Morda ti bo tako malce bolj jasno.

Padec peta - prsti

Minimalistična športna obutev ima 0 mm padca, vendar ima tudi minimalno blaženje (od tu tudi ime). Večina športne obutve ima padec nekje med 4 - 8 mm. Večji padec pomeni tudi več blaženja v peti. McDougall v njegovi knjigi opisuje, s študijami oprto, da je od uvedbe blažene obutve prišlo do največ poškodb kolen in stopal. Ta podatek je seveda irelevanten, glede na to, da se s tekom ukvarja vedno več ljudi, a vedno več je tudi neprimerne tehnike teka.

Vrnimo se k bistvu. Zakaj padec peta - prsti. Manjši je padec, manj je blaženja, bolj nas sili samo gibanje, da stopamo na prste oziroma na sprednji del stopala. Obratno pa je več kot je blaženja, bolj se "šlepamo" na peto oziroma pristajamo na peto, bolj nam zaradi tega prevrača telo naprej. Študijo, ki jo je opravil Benno Nigg, je pokazala rezultate, da med večimi tekači, ki so uporabljali različno obutev, z različnim padcem, ni prišlo do poškodb. Največja razlika je bila, ko so testiranci tekli brez obutve. Takrat je bilo telo prisiljeno stopati na prste.

Bi morali biti pozorni na padec peta - prsti pri obutvi? 

Večina tekaških trenerjev je mnenja, da bi se morali osredotočiti na tehniko teka, na pravilno stopanje in položaj telesa in ne toliko na samo blaženje obutve. Najboljša tehnika, ki se jo lahko sami postopoma naučimo je bosonogi tek po travi. Kakšno nogometno igrišče pri tem je odlično, ker ni pregrobe trave. Seveda pa obisk pri kaki skupinski tekaški vadbi pod strokovnim nadzorom ni izključen. Je namreč zelo priporočljiv. Tako da odgovor je; če znamo teči, ne.

Sedaj pa nova nagradna igra. Podarjam športno obutev SCOTT T2 Kinabalu 3.0. Če hočeš imeti svoj par, je tvoja naloga sledeča. Spodaj v komentar napiši kolikšen je padec peta - prsti pri omenjenem čevlju. Nagrado za pravilen odgovor bo določil žreb.

SCOTT T2 Kinabalu 3.0

Do naslednjič

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

When the book Born to run by Chris McDougall was published, the so called minimalist run has started among other runners. Well, Chris Mcdougall in his book referes that humans foot is made to run with minimal cushioning or even better, barefoot. In todays clue, I won't be describeing those kind of shoes, but a similar area. That is heel to toe drop.

In todays flood of modern running shoes, a normal recreactional user can't decide what shoes to buy. The majority of runners (including me), don't know what kind of running shoes to buy. The majority of runners that i had been talking to them, don't know what to do with information heel to toe drop (now I know). The information heel to toe drop, as the name shows tells us the vertical drop, mesured in milimeters, from the top of the heel, to the lowest part of toes. Doesn't ring a bell? Look at the bottom picture. Maybe you will see that.

Heel to toe drop

Minimal running shoes has a 0 mm drop, but also has a minimal cushioning (from where is the name). The most of running shoes has 4 – 8 mm drop. More the drop, more cushioning. With support of the studies, Chris McDougall in his book, tells us that from the beginning of cushioned shoes, the number of injuries od knees and foot has increased. This information is irrelevant because there is more and more people involved with running and more people has bad running form.

Bact to the point. Why heel to toe drop? The less of the drop, the less cushioning is there, the more we tend to run on our toes or on front part of the foot. And vice versa, the more cushioning, the more we tend to strike on the heel, the more we move our body forward. The studies, made by Benno Nigg where the runners had run with different kind of shoes and different drop, shows, that injuries didn't occur among the majority of the runners. The biggest difference was, when the runners ran barefoot. They were forced to run on the toes.

Do we have to pay attention on heel to toe drop on shoes?

The majority of running coaches has their opinion that we have to focus on a propper running form, on our body possition and not that much on cushioning. The best technique to learn propper running form is to run barefoot on a grass. The best is to run on a football field or similar. And of course, to be part of a running group on the supervision of the running coach is not excluded. It is recomended. So the answer is; if we know how to run; no.

And now a new prize winning contest. I'll be giving away a pair of running shoes SCOTT T2 Kinabalu 3.0. If you want to have it, your job is to write in th coment section, how many milimeters of heel to toe drop does this shoes have. A winner for this will be known by draw.

SCOTT T2 Kinabalu 3.0

Untill next time

Namig no. 12

Dobrodošli v današnjem namigu. Treningi, tekme, pohodi in sprehodi so v polnem razmahu. Ne pozabimo na eno pomembno zadevo.

Hodiš po visokih gorah naše lepe dežele ali pa nekje v tujini. Razgledi ti jemljejo dih, nove poti se odpirajo na obzorju, a imaš eno majceno težavo. Vode ni na spregled. "Zakaj nisem spakiral kak liter vode več?" se sprašuješ sam pri sebi. V današnjem namigu ti bom dal kak nasvet, kam dati vodo. Na srečo so naše gore kar dobro založene z gorskimi kočami in izviri vode, vendar se na slednje ni zanašati 100 %.

V sedanji ponudbi nahrbtnikov, ni težko kam dati oziroma celo stlačiti še kako plastenko vode več. Seveda nas potem ovira teža, a bolj počasi in z vodo, kot pa hitro in s kapljicami vode.

Začnimo v nahrbtniku. Daleč najboljša rešitev je meh za vodo, ki ga damo v poseben prostor v nahrbtniku, ponavadi je to na hrbtnem delu. Večinoma so prostornine 2 - 3 L. Imeti meh z manj litri je že nesmisel. Skratka, dobra stran mehov za vodo je ta, da se nam ni potrebno ustavljati in iskati plastenke z vodo, pač pa samo vzamemo cev in začnemo sesati osvežujočo pijačo. Slaba stran mehov za vodo pa je ta, da ne vidimo koliko pijače še imamo notri. Se lahko zgodi, da sesamo samo še nekaj zraka, ki je ostal v mehu, namesto pijače. Nekateri večji nahrbtniki imajo več prostora in vanj lahko spravimo dva meha, kar pride prav pri celodnevnih turah, zlasti poleti, ko je bolj vroče.

Naslednja stvar so plastenke z vodo. Lahko jih pospravimo v nahrbtnik in jih imamo spravljene. Boljša opcija je, da jih damo v poseben žepek ob strani nahrbtnika in jih imamo vedno pri roki. Če se gibljemo v prepadnem svetu, priporočam, da jih nekako privežemo na vrvico. Da ob kakšnem našem prepogibanju plastenka ne postane projektil zrak - zemlja. Kakšne pohodniške čutare že imajo zanko v katero navežemo vrvico.

Naslednja praktična pomoč pri prenašanju vode se razne torbice za okoli pasu. Če imamo manjši nahrbtnik, ali pa če se samo odpravimo na vroč popoldanski sprehod, je torbica za okoli pasu, ki ima držalo za plastenko odlična rešitev, ki je vedno pri roki. Samo pazimo, da nas ve veže ali tišči v telo.

Za tekaške zanesenjake pa je posebno držalo za v roko praktična rešitev. Držalo za plastenko je praktično predvsem, ker nas ne ovira pri gibanju rok, pijemo brez nepotrebnega ustavljanja in pri teku navzgor, si še vedno lahko nudimo oporo na nogah.

Potem pa so tu še dodatki, ki jih dokupimo posebej. Držalo za plastenko, ki ga z ježkom ali trakom pritrdimo na sprednjo naramnico. Še plastenka z daljšo slamico in imamo pijačo dobesedno pred ustmi. Obstaja tudi posebno držalo za plastenke, ki ga pritrdimo med naramnice. Sicer je bolj nepraktično, ker moramo sneti držalo tudi takrat, ko snamemo nahrbtnik.

To je bilo to za danes. Z novimi namigi v nove avanture in doživetja.

Do naslednjič

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 

Hello in this weeks clue. Trainings, races, hikes nad walks are in full expansion. Don't forget on one important thing.

You are hiking on a high mountains of you country or abroad. Wievs are breath taking, new path are on horizon, but you have a small problem; you are out of liquid. „Why I didn't pack a liter of water more?“ you are question yourself. In today clue, I'll let you knoiw some hint for where to pust some additional water. Luckly, our mountains are well stacked wizh mountain huts and springs, but don't depend on the latest.

In todays offer of backpacks and bags it is not a problem, where to put or squeete some additional bottle of water. You aren't lightweight, but slowly and realibly with water than fast and with drops of water.

Lets us start in a backpacks. The best solution is a water bladder, which is putted in a special compartment in a backpack, usually in a back area. The capacity is of most bladders is between 2 – 3 liters. A bladder with less capacity is not recomended. The good side of water bladders are is that you don't have to stop every time you need fluids from your backpack. Just take the tube, put it in your mouth and suck that refresihng liquid. Bad side of water bladders it you don't know how much water is in it. It can happen that you suck just an air from the bladder. Some bigger backpacks can have bigger compartment and you can put two bladders in there, which can be practical in the hot summer.

Next thig is realible water bottle. You can go wrong with that. You can store it in backpack or you can put it in a special pocket in the side of a backpack and it will wait there. But be carefull if you are wondering in a high ground. I recomend, that you tie the bottle with a rope. If you bend yourself, the bottle can became an air - land missile. Some kind of outdoor flask can have a pin so you can tie it.

Next practical solution are waistbags. If you have a smaller backpack or you will take just a afternoon hike on a hot day, a waistgbag with a bottle holder is a practical solution on hand. Just take one that is not tight or binds us.

For a runner inthusiast there are holders called handheld. Water bottle holder that you put it in you hand. It is practical, because your arms swings naturaly, you won't have to stop every time and also you can help with your arms on a ascent.

And there are some special accesories that you can get separatley. A water bottle holder that you can attach it with a strap or a velcro on a front shoulder strap. Just a bottle with a longer straw and we can have a liquid at your mouth. There is a holder that we can strap it between shoulder straps. But is not practical because we must unstrap it every time that we put down our backpack.

That is all for today. With a new clue in a new adventure and experience.

Until next time.

Namig no. 11

Nov teden in nov namig, tako da pozdravljeni dragi bralci in bralke. Namigi kar dežujejo z izjemo velikonočnega ponedeljka. Danes se obračamo na cesto, na kolo ali pa tudi na avte. A ker je to blog, ki se vrti na bolj kot ne telesni pogon, se bom dotaknil cestnih koles. Gorskih koles tukaj ni omenjati, morda kar se tiče teže. Danes bo govora o večni tekmi med aerodinamiko proti teži.

Preden so cestna kolesa postala popularna so bili le najbolj zanesenjaki mahnjeni na jeklena kolesa, ki so bila težka in okorna. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja še ni bilo veliko govora o karbonu in aerodinamiki. No, v tekmovalnem kolesarstvu da, a za navadne smrtnike pač ne. Kdo je hotel imeti lažje kolo, je preprosto zvrtal luknje v okvir ali komponente. To se seveda ne dela več.

Vrnimo se v preteklost, v leto 1989, ko je Greg LeMond s svojim, za takrat vesoljskim aerodinamičnim kolesom pometel s konkurenco v kronometru in seveda zmagal na Tour de France. Od takrat naprej se inženirji trudijo v tej smeri.

Ne pozabimo pa seveda omejitev, ki jih je UCI uvedel glede teže koles leta 2000. Najlažje kolo sme biti težko 6.8 kg. Če je kolo lažje od tega, mora biti kolo obteženo z utežmi. To velja za tekmovalno kolesarstvo. Inženirji različnih proizvajalcev se neumorno trudijo narediti kolesa čim lažja, a ponavadi na ceno materiala in na žalost varnosti. Po pravici povedano, se ne upam usesti na kolo lažje od 4 kg in se peljati po naših cestah.

Sem že izgubil rdečo nit. Skoraj da. Najprej sem hotel samo navesti nekaj dejstev in morda razsvetliti nepoznavalce.

Skratka, sedaj smo v telu 2018, ki je v ozadju tehnologija še kako velika. Če damo tekmovalno kolesarstvo na stran, saj pač je tekmovalcev veliko manj kot rekreativcev. Prvo vprašanje je; kako narediti kolo lažje? Preprost odgovor je; debelina denarnice. Lažji materiali kot so karbon in titan pač niso poceni. Drugo vprašanje; kako narediti kolo bolj aerodinamično? Odgovor je; z aerodinamičnimi komponentami. Dodajanje aerodinamičnih komponent je malce ceneje kot zamenjevati z lažjimi. Dodatki kot so triatlonski nastavek krmila, aerodinamični obroči ali nastavki za okvir so cenejši.

Lightweight kolo. Eno najlažjih na svetu.

Ampak, če bom lažji bom šel hitreje v hrib. Seveda, da boš šel. Najprej se vprašaj, po kakšnem terenu kolesariš; ali je bolj hribovito ali bolj ravno. Morda si že kdaj opazil, da do hitrosti cca. 25 km/h ni težko priti. Naprej pa malo težje. Za vse to je kriv nevidni sovražnik, ki se mu reče zračni upor. Prokleti k****. Ko kolesarimo hitreje od 25 km/h, porabimo približno 90 % energije, samo da se prebijemo skozi tega nevidnega sovražnika. Se je za vprašati, koliko watov obračajo profesionalni kolesarji na kronometru. Še to, v 5 % klanec je še zmeraj boljše aerodinamično kolo kakor lažje, saj v tak klanec še zmeraj premagujemo zračni upor kot pa gravitacijo.

Aerodinamično kolo. Ni kronometrska specilaka.

Lažje kolo bo šlo hitreje v klanec. No, kolo samo ne. Tudi kolesar pač ne sem izgledati kot reklama za michelin pnevmatike. Najprej je treba kakšno kilo na sebi izgubiti. Kar se pa samega kolesa tiče, pa je pomembna tudi razporeditev teže. Če imamo dva para platišč, oba težka 1,5 kg na par. Ene so z lahkimi karbonskimi naperami, keramičnimi ležaji in jeklenimi obroči, druge pa so z aluminijastimi naperami, jeklenimi ležaji in karbonskim obročem. Prve so težje na obodu, druga pa na sredini. Se pozna vse to, ko je treba poganjati v klanec. Pri vseh ostalih komponentah se pa to na srečo ne pozna. A vsak lažji del je seveda dražji. Vijaki in matice iz titana, karbonska krmila in držala nanesejo ceno.

Aerodinamično kolo bo šlo hitreje po ravnini. Ne pravim, da je potrebno imeti kronometrsko "kozo", pač pa če imamo triatlonske nastavke za krmilo, obroče z višjim robom ter oprijeta oblačila, se bo zmanjšal zračni upor in bo za isto hitrost porabljeno manj moči. Vsi nastavki, za povečanje aerodinamičnosti so malce cenejši, ker tu teža ne igra prevelike vloge. Tudi sama teža kolesarja igra manjšo vlogo kot za v klanec. Ko pogledamo profesionalne kolesarje, ko imajo zadnji obroč poln, jim to pomaga ustvariti vrtilni moment.

Sedaj pa odgovor na vprašanje: ali aerodinamično ali lažje kolo? Ne vem odgovora, saj je to odvisno od vsakega posameznika.

To je to, za današnji namig. Če se odločaš med temi dvema vrstama, upam, da sem ti malo pomagal. Na kon

Do naslednjič.

.....................

New week and new clue, so hello dears readers. On the exception of easter monday the clues just keep coming in. Today we keep focus on the road, on the bikes and also on the cars. But this is a blog for physically activity, i'll be focusing on road bikes. MTB bikes will not be mentioned here. Today i'll discus the ongoing battle between aerodynamics versus lightweight.

Before the road bikes become popular, there were just a few enthusiast open for steel bikes which was heavy and cumbersome. In the 90's in the past century there wasn't much to talk about carbon fibers and aerodynamics. Well, maybe in profesional cycling, but not among the amaters. Wjo wants to had a lighter bike, he simply drilled a holes in the frame or components. This is not a practice enymore.

Lets go back in to the past, in the year 1989 when Greg LeMond, on his futuristic looking bike won the time trial and won the Tour de France. Engeneers have their effort in that direction.

Don't forget about UCI regulations from the year 2000 fo the minimal weight of the bike. The lightes bike in PRO Tour can be 6,8 kg. If the bike is lighter, a special weight are putted on. That regulations are for profesional cycling. Engeneers of diferent manufacturers are trying their best, to make a lightest bike possible, usualy on the price of material and saddly the safety. To tell you the truth, i will be scared to sit on a 4 kg bike and ride on our roads.

Did i loose the focus? Almost. I just want to let you know some facts and brighten those who don't know it.

Today, we are in year of 2018, where technology behind all that is great. If we put proffesionall cycling aside, because the proffesionall cyclist are less in number then amaters. First question: how to make a bike lighter? Simple answer is: the thickness of your wallet. Zhe lighter the material, like carbon fibers and titan don't come cheep. Second question: how to make a bike more aerodynamicall? Answer is: with a aerodynamicall components. Adding aerodynamicall components is easier and cheaper then light weight materials. Accessories like clip on handlebar, aero wheels or accessories fro the frame are cheaper.

Lightweight bike. One of the lightest in the world

But if i'm lighter, i'll be going much faster uphill. Of course you will go. But ask yourself, on what kind of terrain are you cycling: is more hillier or flat. Maybe you alredy notice that to speed about 25 km/h is not a problem to come. But faster is a little bit harder. The main reason for that is an invissible enemy called air resistance. Dam you. When we cycle faster than 25 km/h we spend about 90 % of our energy just to move this invisible enemy. I'm wondering, how many watts are rolling among the proffesionall cyclist in time trail. And one more thing, in 5 % grade uphill, the aerodynamical bike is faster than lightweight, because in that kind of hill, we still move air resistance than gravity.

Aerodynamicall bike. Not a time trial bike.

The lighter the bike, the faster it will go uphill. Well, just a bike alone it woudn't. The biker itself can't look like figure for michelin tires. First loose a pound or two. What is for the bike, the weight distribution is important. If we have a two sets of wheel, both weight a 1,5 kg per set. First one has a light carbon spokes, ceramical bearings, and steel ring, second has a aluminium spokes, steel bearings and karbon ring. First one are heavier on the outside, second in the center. A the other components the weight distriburion is not that issue. But every lighter part is more expensive. Nuts and blots from titanium, carbon handlebars and stems add up the price

Aerodynamicall bike will go faster on the flat terrain. I don't say that you need a time trail bike, but if you put on clip on bar, wheels with a higher edge and fitted chlotes, the drag will be reduced and for the same speed, you will use less amount of energy. All components for aerodynamicall efficiency are cheaper, because the weight is not that kind of issue here. Aslo the weight of a rider is less important that for uphill. When we look the proffesionall cyclist that they have disc back wheel, that gives them angular momentum.

And now the answer for the question: or aerodynamicall or lightweight? I don't know the answer. That is up to you.

This is it for todays clue. If you are tilting between this two options, i hope that i was helpfull.

'till next time.